Biti mama (Piše Danaja Lorenčič)

''Mati je Ženska, o kateri imajo po vsem svetu neko svojo prežvečeno predstavo. Vendar si je vseprisotno nostalgično fantazijo o našem življenjskem poslanstvu zelo težko na novo izpogajati. Težava je, da imamo tudi same vsakovrstne divje predstave o tem, kaj naj bi Mati 'bila', in smo obsedene z željo, da ne bi v ničemer razočarale. Nismo še scela doumele, da je Mati, kakršno si je zamislil in jo spolitiziral okosteneli družbeni sistem, zgolj utvara. Toda svet ima raje utvaro kot mater samo,'' je zapisala britanska pisateljica Deborah Levy v prvem delu svoje avtobiografije Vsega tega nočem vedeti.

Njene besede so zarezale vame, ker je z njimi zajela moje občutke. Preden sem postala mama, sem namreč imela zelo natančno izdelano predstavo o tem, kakšna naj bi bila moja vloga matere. Najbrž ni presenetljivo, da je vključevala požrtvovalnost, ljubeznivost, nežnost in toplino, pa tudi uničenje lastnega ega, da bi se lahko povsem posvetila drobcenemu bitju, ki naj bi mi že ob svojem rojstvu popolnoma spremenilo življenje. Na bolje, seveda.

Ko se je nekaj tednov po porodu moja idealizirana predstava o materinstvu začela rušiti, sem bila izgubljena, potrta in razočarana nad sabo. Zdelo se mi je, da si ne zaslužim biti mama, ker se ne znajdem najbolje v vlogi, ki je mnogim ženskam pisana na kožo. A sčasoma sem spoznala, da to ne drži.

Onkraj družbenih pričakovanj o tem, kakšna naj bi mama bila, so namreč mnoge novopečene mame negotove, obupane, žalostne in prestrašene. ''Nihče mi ni povedal, da bo tako naporno,'' mi je nekaj mesecev po porodu zaupala neka znanka, ki je navzven dajala vtis popolne mamice. Priznala mi je, da jo je bilo sram lastne nesposobnosti in da se je počutila krivo, ker se ni takoj zaljubila v svojega otročička. ''Skoraj nič nisem spala, zato so bili moji dnevi z dojenčkom grozno naporni. Dojenje ni steklo, čeprav sem poskusila vse - saj veš, kakšna sem, ko si zadam nek cilj, ampak to je bilo povsem drugače kot projekti v službi ali maraton. Jezna sem bila nase, ker nisem znala nahraniti lastnega sina in se spraševala, kako druge ženske skrbijo za otroke s takšno lahkoto, meni pa to ne gre. Poleg tega me je bilo strah, da mi bo otrok kdaj padel iz rok in da ga ne znam pravilno držati v naročju.''

Medtem ko boš pila brezkofeinsko kavo s prijateljico, boš že nekako poskrbela, da bo tvoj otrok v vozičku ali v tvojem naročju mirno spal. Če ga moraš podojiti, naredi to čim bolj neopazno, da te ne bo kdo ozmerjal, ker dojiš v javnosti.

Njeno stisko so poglabljale pripombe samooklicanih strokovnjakov za vzgojo otrok, ki jih je kar mrgolelo v njeni družini. Nekdo ji je rekel, naj medtem ko otrok spi, izpopolni svoje kuharske veščine, namesto, da počiva; drugi so ji pametovali o tem, kako naj uspava otroka; tretji so jo kritizirali, ker ni mogla dojiti in so jo neprestano opozarjali na prednosti dojenja. Nihče pa ni bil sposoben opustiti svojih predsodkov in se resnično zazreti v žensko, ki se je pogrezala v žalost.

Partnerju je sčasoma priznala, da izgublja voljo do življenja in da jo je strah teh občutkov. Takoj ji je ponudil podporo in skupaj sta poiskala strokovno pomoč. Korak za korakom si je opomogla, obnovila je vero vase in se povezala s svojim otrokom – na svoj način. Ob strokovni pomoči je zmogla utišati zunanje glasove, izpustiti občutke krivde in naučila se je znova prisluhniti sebi.

Njena zgodba ni osamljena, kar niti ni presenetljivo. Sodobno materinstvo je namreč prežeto z nerealnimi pričakovanji in ideali, ki jih vodijo komercialni vzgibi in tržna pretkanost. Mediji in družbena omrežja mamice nenehno bombardirajo z informacijami o tem, kaj vse potrebujejo, če želijo biti najboljše v svoji novi vlogi.

Če hočeš biti dobra mama, moraš v skladu z vsesplošnimi pričakovanji menda dojiti, obiskovati jogo za dojenčke, kupovati didaktične igrače, kuhati le ekološko hrano, poskrbeti, da je tvoj otrok čim več v naravi in da so njegove potrebe vselej zadovoljene. V skladu z logiko ''le zadovoljna mama je lahko dobra mama,'' moraš poskrbeti tudi zase, zato vsak dan popij veliko tekočine, vendar ne pij kave in pozabi na tisti kozarec vina, po katerem hrepeniš, že odkar si zanosila, ker s tem škoduješ otroku. Zdravo se prehranjuj in se ukvarjaj z jogo ali s pilatesom. In ne pozabi meditirati, kajti čuječnost je dandanes izjemno pomembna.

Dobra mama je seveda tudi dobra gospodinja, zato ti nalagajo še, da poskrbi, da bo tvoj dom vselej urejen kot v Ikeinem katalogu. Prav tako je menda ključno, da ohraniš prijateljske odnose, zato jih vzdržuj, ne glede na to, kako zelo si utrujena. Medtem ko boš pila brezkofeinsko kavo s prijateljico, boš že nekako poskrbela, da bo tvoj otrok v vozičku ali v tvojem naročju mirno spal. Če ga moraš podojiti, naredi to čim bolj neopazno, da te ne bo kdo ozmerjal, ker dojiš v javnosti. Ne, pozabi na to! Ker si ozaveščena mama, bodi ponosna, da dojiš, sicer te bo kakšna druga doječa mama obtožila, da se sramuješ dojenja.

Nimam recepta, kako biti popolna mama. Dokler sem ga skušala odkriti, sem bila namreč le nezadovoljna in nesrečna.

Ob vsem tem pa se od tebe zahteva še, da ne smeš pozabiti na svojega partnerja. Dobra mama namreč poskrbi, da otrok odrašča v ljubečem, harmoničnem okolju. Četudi si besna kot ris, ker je materinstvo popolnoma preoblikovalo tvojo idejo o enakosti med spoloma, se transformiraj v stepfordsko ženo in bodi pozorna, strastna, zanimiva, privlačna ženska, ki vedno znova dokaže svojemu moškemu, zakaj je zanj najboljša izbira. In seveda je potrebno vse, kar dokazuje, da si supermama in superženska, objaviti na Instagramu.

Nič ni narobe, če si ženska vse to, kar sem pravkar navedla, resnično želi. A najbrž je število žensk, ki bi uživale v doseganju teh nemogočih standardov, natanko toliko kot moških, ki lahko rojevajo.

Družbena pričakovanja in mediji mame namreč odtujijo od svojega bistva in tudi drugo od druge, saj nam vsiljujejo različne prototipe materinskih stilov, da bi pretkano ustvarili vojno enih proti drugim. Mama, ki je imela naravni porod, se tako počuti kot zmagovalka v primerjavi z mamo, ki je imela carski rez. Mlada mama očita starejši, da nima dovolj energije za otroka, starejša pa mlajši, da nima dovolj življenjskih izkušenj. Zaposlena mama je jezna na mamo, ki ostane doma. Doječa mama obsoja mamo, ki otroka hrani po steklenički. Urejena mama ne prenese pogleda na mamo, ki je bila nazadnje pri frizerju pred porodom. Športna mama ne razume mame, ki med svoje športne dejavnosti uvršča kuhanje ter pospravljanje. Mama, ki pripravlja le ekološke obroke za svojo družino, pa se zgraža nad mamo, ki kupuje zamrznjena živila …

Navedena protislovja ženske spreminjajo v lutke, brez lastnih čustev in pristnih odnosov. Oddaljujejo nas od zadovoljstva, medsebojnega razumevanja in sočutja.

Nimam recepta, kako biti popolna mama. Dokler sem ga skušala odkriti, sem bila namreč le nezadovoljna in nesrečna. Ko pa sem nehala teči za čudežnim vozom, ki naj bi me popeljal do večne sreče in izpolnitve, kot bleščeče mamice na družbenih omrežjih, sem se v materinstvu počutila bolj domače, obenem pa sem ostala samosvoja.

Zato vam, drage mame, ob materinskem dnevu želim, da sprejemate, častite in ljubite nasprotja, ki domujejo v vaših globinah. Da se upočasnite in ozavestite, da vas obsesivno hitenje ter stremljenje k popolnosti sodobnega materinstva izčrpava, odtujuje, uničuje.

In da je morda bolje, če si ne želiš biti dobra mama, temveč dober človek – o tem, kakšen naj bi ta bil, namreč še nimajo vsi svoje prežvečene predstave.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Zakaj ne verjamem več v idejo o nagrajevanju pridnosti (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Tina Košir: Najslabše je, če si prepovemo svoja čustva