Vrnitev k psihoterapiji je bila zame težka, a osvobajajoča (Piše Danaja Lorenčič)

V januar sem se spustila brez novoletnih resolucij, pričakovanj in načrtov. Prejšnje leto me je namreč dodobra izučilo, da ne morem vsega nadzorovati in da je edina stvar, na katero lahko vplivam, moj odziv na okoliščine.

Pred natanko enim letom sem mislila, da sem suverena v spoprijemanju z nepredvidljivimi situacijami, kar je bil eden od razlogov za moje slovo od psihoterapije. Drugi so bili, da sem se naveličala dolgoletnega brkljanja po sebi, prepoznavanja ter analiziranja neustreznih vzorcev in razglabljanja o svojih čustvih. Znašla sem se na točki, ko v terapevtskem procesu nisem videla več poti naprej, obenem pa sem verjela, da sem postala samozavestnejša in da se ne bom zlomila ob težkih preizkušnjah.   

Da to ne drži, sem odkrila, ko sem ob prvem valu epidemije koronavirusa izgubila delo. Na to sem se namreč odzvala z veliko dozo samozaničevanja, občutkov krivde in sramu. Sprva se mi je zdelo, da je to povsem običajen odziv, se tolažila, da je večina ljudi med epidemijo v stiski, zato sem svojo zatajila: ''Ne jamraj, ker ti sploh ni tako hudo. Na svetu so ljudje, ki imajo precej večje težave kot ti, preobčutljiva razvajenka.''

Po neusmiljenem obračunavanju s sabo sem se nehala pritoževati zaradi izgube dela ter svoje občutke zakopala globoko vase. A to se je izkazalo za slabo potezo, saj so z vso silo prodrli na površje ob sprostitvi ukrepov, ko naj bi se življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Takrat namreč nisem vedela, kam vodi moja pot na delovnem področju, predvsem pa se mi je zaradi hude nespečnosti začelo dozdevati, da je moja duša iztirila. Nisem si bila več podobna, vendar sem kljub temu zavračala pomoč in idejo o vrnitvi k psihoterapiji – ker bi s tem priznala poraz.

Prepričana sem bila, da bi morala biti po več letih psihoterapije stabilnejša in bolj odporna na spremembe.

Prepričana sem bila namreč, da bi morala biti po več letih psihoterapije stabilnejša in bolj odporna na spremembe. Čutila sem nemoč, ponižanje in sram, ko sem sprevidela, da tega nisem dosegla. Slabo mi je postalo, ko sem pomislila na precejšno vsoto denarja, ki sem ga v prejšnjih letih že porabila za psihoterapijo in čemu vse sem se odpovedala, da sem si jo lahko privoščila – pa s tem ne mislim na potovanja, oblačila ali obiskovanje restavracij, ampak na precej bolj osnovne stvari.  ''Ali res ne znam biti normalna, tako kot večina ljudi?'', sem si očitala v dneh, ko sem prepoznala, da vendarle potrebujem pomoč in zbirala pogum, da se naročim na uvodno srečanje pri novi psihoterapevtki.

Ko sem čez nekaj tednov prišla v ordinacijo, kjer se psihoterapija izvaja v okviru vsem dostopnega javnega zdravstva, sem med pogovorom s psihoterapevtko začutila olajšanje, saj nisem bila več sama s svojimi demoni. Počutila sem se manj izgubljeno, prestrašeno in zmedeno.

Sčasoma je psihoterapija zame postala varen prostor, kjer brez cenzure izražam svoje misli, odkrivam svoje nezavedno in spregovorim o svojih strahovih, napakah, občutkih krivde in sramu, razočaranjih, žalosti in nemoči. Predstavlja mi potovanje v mojo preteklost, da bi lahko razumela njen pomen za moje vedenje, čustvovanje, odzive in odnose v sedanjosti. Pomaga mi pri opuščanju obrambnih mehanizmov, obremenjujočih občutkov krivde in uničujoče težnje k popolnosti. Omogoča mi, da slišim sebe in prepoznam, kdo sem onkraj vlog, v katerih se včasih izgubim in pozabim na prostrane svetove lastne biti.

Psihoterapevtski proces ni enostaven, velikokrat je celo boleč in nikakor ne spominja na klepet s prijateljico. Vendar je zame potreben, ker želim biti dobro in ker sem doumela, da si to tudi zaslužim, ne glede na to, kaj pravi moj neusmiljen notranji kritik, ki mu vse manjkrat prisluhnem. Če bi mu, tokrat zagotovo ne bi pisala o psihoterapiji, saj me je večkrat opomnil, da je v času epidemije in po potresih na Hrvaškem nehigienično, narcisistično in krivično pisati o zdravju moje duše.

Toda skrb za duševno zdravje se mi dandanes zdi zelo pomembna tema, ki je velikokrat odrinjena. Nenazadnje je tudi sama nisem vedno uvrščala na lestvico svojih vrednot. Ničkolikokrat sem zamahnila z roko, ko sem čutila, da sem zlomljena in si dopovedovala, da se bodo zadeve že nekako rešile same od sebe. Svojo mentalno lenobo sem opravičevala z različnimi izgovori - da psihoterapijo potrebujejo ljudje, ki imajo psihične težave zaradi groznih stvari, ki so se jim zgodile ali pa sem nonšalantno trdila, da je to privilegij pripadnikov višjega srednjega razreda. Včasih sem v izogib iskanju strokovne pomoči v sebi zaslišala glas, ki ni zares pripadal meni, ampak odzivom moje okolice in je spominjal na nesramne komentarje na spletnih portalih : ''Lopato v roke, pa da vidimo, če boš še jamrala zaradi nespečnosti. Očitno imaš preveč časa in nič ne delaš, če lahko toliko razmišljaš o sebi. Nehaj se smiliti sama sebi , ker ti nič ne manjka. Očitno ne veš, kaj so prave težave.''

Zavračanje pomoči je zgolj poglabljalo moje težave. Pomanjkanje sočutja do sebe je namreč povzročilo le več jeze, razočaranja in besa, ki sem jih usmerila vase. Očitala sem, da sem preobčutljiva, se krivila, kadar nisem zmogla videti svetlobe namesto teme in sram me je bilo, ker nisem čutila hvaležnosti v vsakem trenutku.

Dokler nisem sprevidela, da potrebujem pomoč pri sprejemanju sebe, pri odpravljanju čustvenih stisk, pri razreševanju težav v medosebnih odnosih, sem se vrtela v začaranem krogu samoobtoževanja, odpovedovanja svojim resničnim potrebam in ugajanju drugim. To sem želela spremeniti – zaradi sebe in svojih bližnjih, vendar tega nisem zmogla storiti brez ustrezne strokovne podpore.

Ne morem trditi, da sem zaradi psihoterapije postala boljši človek. Vendar lažje živim sama s sabo, odkar se ne skrivam pred svojimi sencami in ne bežim pred lastnimi demoni.

In vem, da nič ni narobe, če se kdaj ne počutim v redu. Narobe je bilo le to, da sem se zaradi tega obsojala in sklepala, da nisem normalna – v svetu, kjer je normalnost tako ali tako izgubila svoj pomen.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Nujna samota (Piše Katarina M. Bajt)

Morda vas zanima tudi: Zakaj ne verjamem več v idejo o nagrajevanju pridnosti (Piše Danaja Lorenčič)