Poljub, Ula: Komaj čakam, da zaprem ekrane. In spet odprem srce

Dobro jutro, se spet odprejo oči. Precej zgodaj. Ne več sicer tako zgodaj, kot kakšen mesec nazaj, ko se je moja notranja budilka sama od sebe naravnala na 6.30 in sem potem v trdi taborniški temi vrela vodo za čaj ter jo odrinila na Rožnik. A vendarle.

Dobro jutroooo, se razveselijo zabuhle oči s precej velikimi podočnjaki, čeprav sicer hodim že mesece zgodaj spat in (pre)malo nagajam in se ne preveč sekiram, čeprav nekaj seveda se, in ko se, se v resnici na polno in tako se vseeno čez sanje do jutra na obraz nagrmadijo kdaj celo neprespani kolobarji.

Dobro jutro, hrepenijo po novih obrisih, čeprav brez očal ne vidim kaj dosti, dobro jutro, so radovedne in v njih bi lahko za hip videla celo tiste male ljubezenske metuljčke, ki sicer živijo v trebuhu. Dokler ne zrastejo, se izlevijo, razkrojijo, umrejo. In pač spet izginejo.

Dobro jutro torej - najkasneje tam okrog osme ure.

Potem prsti na nožicah pod odejo poiščejo najprej malo svežega zraka, jasno je, da so se še pred mojimi očmi v stanovanju zagnali radiatorji in je moja mansarda v novem jutru spet malo manj sveža zimska pravljica in nekoliko bolj tropska kratkorokavka.

Dobro jutro tudi čudne sanje, ki jih meša zdaj ta zimska ostrina noči, zmeda načrtov in neuresničenih idej.

Malo vode bi.

Dobro jutro tudi čudne sanje, ki jih meša zdaj ta zimska ostrina noči, zmeda načrtov in neuresničenih idej, kopica nagrmadenih čustev in neizrečenih besed, suha radiatorska toplina v odsotnosti najine telesne, posuta s ščepcem lastnih hrepenenj, ki vame skačejo predvsem iz vseh mogočih pravokotnih ekranov, črnih ogledal.

Dobro jutro zato tudi tebi beli labod, ki si v naslednjih trenutkih sanj na levi breg odložil desno krilo, ki ti ni več služilo. Pa si imel potem v naslednjem kadru še vseeno kar spet dve, a si izgubil perje in te je zeblo in sem te v mehko brisačko zvila. In ti je bilo toplo.

In dobro jutro mala lisica, ki si me pričakala pred dvigalom, za katerega vem, da če bi nadaljevala, bi v šestem nadstropju levo našla svojega očeta. In za koga vse bi ti mala zobata rjava zverinica lahko bila prispodoba.

E, dobro jutro.

In potem že naredim napako, ker se odklopim od fizične zaznave telesa in med očmi in prstki pozabim še na dih in hrbtenico in vrat in stegna in križ in prsi in vse še na noter, kar poganja kri in kisik in življenje po meni.

In se priklopim. Na prvega, malega, pravokotnega.

Ki mi sicer reče dobro jutro, tam v nekaj zavihkih aplikacij, pod katere so se letos namesto z Božičkom pod smrekico, skrila in zapisala prijateljstva in spogledovanja, ki metuljčke poženejo nižje od trebuha in skrbnosti, pozornosti in posluh. In ki mi dajo, še preden pogled razjasnim z očali ali lečami, vedeti, da je na drugi strani ena čista sama ljubezen.

Po različnih platformah menjam razpoloženja, kikse, izpovedi, stiske, ideje ... In ko se z enim človekom zaštrikam na eni platformi, so tu za naju na voljo še tri druge.

Potem se pa začne. Ekrani se vsako jutro počasi, a vztrajno razmnožijo.

Ljudi imam v telefonu. Odnose imam v telefonu.

Po različnih platformah menjam razpoloženja, kikse, izpovedi, stiske, ideje ... In ko se z enim človekom zaštrikam na eni platformi, so tu za naju na voljo še tri druge. Iz Instagrama na Whatsapp, iz Facebooka v sms-e. V eni izmed njih me zadnji odstavek skupnega klepeta zagotovo spomni na nekaj, kar sem zajebala, rekla, naredila ali ne, s preskokom na novo prizorišče pa itak s tremi komadi, dvema gifoma in eno meme slikico zradiram vso kislo voljo tudi od prej in spet na naju sije sonce.

Ah, tehnologija. In še manj neke človeške odgovornosti. Tudi moje.

V telefonu torej, v katerem imamo zdaj po aplikacijah kot po zaporniških celicah (ali pa vsaj  na Tamagotchi varianto) zaprte svoje odnose in ljudi, pa živijo tudi čisto mali podcasti, spletne televizije, top shopi in jumbo plakati.

Od katerih bi mi kdaj lahko razneslo glavo. Sploh v teh prazničnih časih. Številke ogledov, ponudb, akcij, kod s popusti, ne zamudi, prosim, vidiš, so preplavile moje malo pametno telefonsko prizorišče, in ob njih me tišči v želodcu in obenem se za povrh zraven sprašujem še vse mogoče neumnosti.

Tudi o sebi.

Kdo je moje občinstvo, kaj so moje vsebine, kdo sem spletna jaz (ker sem letos za večino in tudi zase velikokrat samo še to) in kaj se sploh gremo.

Je to to od sodobne tehnologije, da bo vedno zmogla preglasiti potencial dobrega s silo prodajnega ... In da bomo ob obljubi bolj polnega, doživetega, izkoriščenega življenja in vsaj simbolične finančne nagrade, vsi vedno vsaj narahlo povesili glavo.

Tudi jaz.

Medtem, ko odnosi počivajo zaprti po aplikacijah in čakajo, da jih nahranim, jih peljem ven in se z njimi igram, mi zdaj po 46 story zavihkov naslednje, ki ji sledim in naslednje, ki ji sledim, v glavo šopajo tako primerjave (glej, kaj, kdo in kako vse se dela, a bi se morala naučit montirat, Ula in zakaj se ti ne da pogledati niti prvih 30 sekund tutoriala o Tik Toku?), kot dejstva (to je lajf, kateremu si tudi sama pristavila skodelico in rekla ja – pa vidiš, kam gremo?).

Tem mini ekraniziranju se zdaj pridruži še malo večji, naslednji ekranski pravokotnik.

Ob zagonu se na računalniku v vrsto nemudoma postrojijo včerajšnji zavihki. Oni so naslednja jetniška vrata za moje ambicije, delo, neodgovorjene maile, za katere, kljub temu da jih ni toliko, vseeno kdaj zmanjka idej in veselja, nenapisane in razdelane zabeležke besedil v Wordu, ki jih ni toliko, a jih je vseeno dovolj, da bi nekaj postali, neobiskani festivali, koncerti in muzike, ki jih je veliko in vedno več (hvala Youtube in ostala ekipa), neobiskani kraji, dežele, dotiki, vonji in ljudje (ma, hvala, hvala pač cel internet).

In potem se, v lastni zapahnjeni celici doma sprašujem, če se nisem zmotila v jedru svojega življenja, bi morala drugače postaviti svoja čustvovanja in cilje in bi lahko zares bil cilj tega enega življenja, ki me tako zlahka pelje v povsem cheezy solze sreče, ampak brez njih ne morem, polno bitje srca, kot se zgodi pri VEDETI, SPOZNATI, ČUTITI, VIDETI čim več. Ne graditi, ne zaslužiti, ne postati, ampak BITI.

In tako se izgubljam v tem velikem svetu, zapahnjenem na noter, ampak vznemirljivem za znor't.

In tako se izgubljam v tem velikem svetu, zapahnjenem na noter, ampak vznemirljivem za znor't, med vsemi ekrani, ki vame pošiljajo zgodbe o možnostih in vprašanjih. In sanjarim o času, ko bom lahko veliki svet odmislila in se posvetila spet svojemu malemu, ki je prav za prav ravno prav velik. In povsem dovolj.

In potem svoje resnice iščem med najbližjimi ljudmi, zaradi katerih jasno vidim tudi čez svoje rojstnodnevne solze, kjer se srednje dobro spomnim, zakaj imam spet v enem izmed telefonskih zavihkov napisano »stara potlačena umazanija«, a je to tako dobro, da bi s tem veljalo nekaj narediti.

Kar je pa pravzaprav vse in nič.

In potem posije sonce in prižgem še svoj rdeči valj, ki pač ni pravokotnik, je pa tisti, ki vame odrine glasbo in dovoli, da pojačam volume, da na zamah odprem okna in na vse grlo stisnem iz sebe en woohooo sreče, tja čez streho v Šišenski hrib.

Rada bi vedela samo, koliko približno še. Lahko je tudi do maja. Ok, just say so. Recite, da se prej ne vidimo in ne veselimo, da je kar je in da je treba zdržati še 5 mesecev, pol leta in da, če bo drugače, se bomo obvestili, pogovorili, našli.

Samo, da ne bi več čakala na naslednjih ključnih 14 dni, ki to nikdar zares niso. Ker medtem prižigam preveč ekranov, dvomov in iluzij. Ker medtem prodajam sebe, hrepenim in kdaj izgubim že tako srednje dobro zašiljeno lastno človeško odgovornost.

Ker bi počasi rada dala ljudi ven iz telefona in odpahnila odrejene »zaporniške« zapahe, ker bi si želela manj ekraniziranja in tehnologije polnih pravokotnikov, ker bi rada ne vedela in spregledala vse tiste kode s popusti, ker sem življenje pripravljena plačati, ker bi bila tabornica na polju svobode, čeprav bi to pomenilo prigarane neprespane kolobarje pod očmi, ker bi rada stisnila nožice še pod kakšen nepoznano odejo in bi zamenjala sanje o divjih zvereh za divjo stvarnost.

In ker res že komaj čakam, da zaprem telefon in računalnik in radio in televizijo in stanovanje ... In spet odprem srce. In oči. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: To je Nina. Medicinska sestra. Hvala Nina (Piše Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Odkar nisva več najstnika, živim z zavedanjem, da imam prijatelja za vse življenje (Piše Katarina M. Bajt)