Poljub, Ula: To ni še en kamenček prežvečenega mozaika

Želela sem se vrniti s svežino, z novim navdihom in v stilu, hej, a si za to že slišala, veš, kaj je nov'ga, lepega? Veš, kaj je čisto hudo?

Da ja ne bi, no... V teh že malo eno in istih kislih časih stopila v skorajda že klišejske vsakodnevnice. Da ja ne bi bila še en kamenček prežvečenega mozaika... In to. Bohnedej.

Želela sem govoriti o malenkostih in o trenutkih, ki prekucnejo dan.

Pod oljko, v kozarec, na ležalnik, v sončni zahod. Trenutkih, ki bi jih podaljšala malo v večnost, ob katerih zapiraš oči, da bi si ja zapomnila, kako prav zdaj, ta trenutek, ta trenutek diši in se okuša, kako ga je čutiti na koži in kakšni neonski vzorci se ti med tem, ko ga samo poslušaš, izrisujejo pod zaprtimi vekami.

Na primer trenutek, ko na plaži z Olijem, ki gre letos v šolo, najdem sedem popolnih kamnov za metanje žabic.

In potem jih mečeva in jih skušava čim boljše in čim dlje odriniti od morske gladine in daj zdaj ti in daj zdaj bom jaz in aaa in jeee! In zadnja njegova odrega vsaj 9 odskokov in moja zadnja slabo po vodi zareže in useka v mini pljuc val in potone.

In jaz izgubim. In Oli je srečen.

In mi v tolažbo že nabira nove ploščke. Daj, saj je vseeno, greva se še!

In v roki imam špricer, nebo diši po soli, moj poljub po vinu, luna začenja srebret oljnato črnino, srajca se mi lepi na vlažno telo, lase imam zmeštrane in jutri ni ničesar, ker je že nocoj vse.

O teh trenutkih sem želela pisati.

V roki imam špricer, nebo diši po soli, moj poljub po vinu, luna začenja srebret oljnato črnino, srajca se mi lepi na vlažno telo, lase imam zmeštrane in jutri ni ničesar, ker je že nocoj vse.

Pa jih zna, ne glede na to, da je gozdna prha, domač tuš hitro splakniti. S kože. In z las. In s srajce. A vsaj izpod vek ne. Tja ne doseže. 

Splakne jih voda, zazdriza tekstura paradižnika iz veletrgovca, preglasi splet, razbarva televizjski dnevnik in zasmradi odvržena maska na tleh in nepobran kakec, vzame ji zrak predvsem človek sam.

Ker ne glede na to, da še vedno vem, kako diši tisti trenutek od skoraj včeraj, v mojo domačo resničnost spet hitro začne siliti.. cel dan, cel čas, cel svet.

Kdo smo, ljudje? Kaj lahko (novega) povem o nas?

Zdi se mi, da smo skupaj velikokrat lahko le še v trenutku. Trenutku, ki se zgodi ali pa si ga izmislimo sami.

Medtem ko smo si ves dan, ves čas, vsi mi, vsaj zdi se, vedno bolj različni. Vedno bolj narazen, odtujeni, prestrašeni, prepirljivi, nabrušenih prepričanj, kjer se spotikamo ob prav in narobe, ob politike, resnice, laži in verodostojnosti.

Kjer, kar ne vemo več ali bi zaupali v znanost (ker maske so beda) ali bi imeli in spoštovali medije (ker enih ne moremo), bi sploh še imeli kulturo (ker je eni ne morejo), bi vrednotili umetnost (ker kaj pa to sploh še je), ne bi vse raje kar zaprli?

Vzemite tudi moje varovalke, ugasnite zvočnike, izklopite ekrane.

Pa nisem želela pisati o tem. O vsakodnevni sivini in mračnjaštvu, ki se ga bojim. O prihodnosti, ki je (kdaj) ne vidim.

Želela sem pisati o malenkostih in trenutkih, kot so na primer zdaj ti srednje septembrski večeri, v katerih se mi je pod mansardno okno naselil škržat.

O večerih predjesenke nezrežirane uspavanke, ob katerih malo zadržujem sapo in sama sebi govorim, daj prosim parkirajte že vsi, ugasnite motorje in avto radio, dajte se že poobjemat, ne trobit, prosim!

Daj, da bo spet med strehami ulovljena nočna tišina z mestnega hriba. In v njo on, za katerega se mi zdi, da je tu samo zato, da moj večer tiho od-žgžgžgžga v spanec.

Nisem želela pisati niti o tem, kako mi je pogled na semaforju ta teden odnesel junkie klošar, s črno zamazanimi nohti in rokavih pri zapestjih, z bingljajočimi udi in počasnim korakom na zebri, med katerim sem se spraševala, če je to moj sosošolec, je to res on -  tako dolgo, da nisem videla zelene in me je v dan, v ves svet in v čas vrnila hupa od zadaj.

Nisem želela pisati o celulitnih zadnjicah in naših pravicah do tega, da smo ponosne na svoja telesa, ne glede na popita piva in pojedene bureke ponoči.

Nisem želela še enkrat odpirati zgodbe, da je jasno, da je zdravo, spočito in čvrsto telo lepo, a da je legitimna izbira vsake posameznice, kako in kaj bo s svojim telesom počela.

Da se kdaj najlepše zgodbe razgrnejo ponoči in da kdaj zmanjka časa za spanec, ker se dogaja življenje, da se komu mravljinci zgodijo ne ob zadnjem počepu, ampak v prvi koncertni vrsti, ali še huje in boljše, v zaodrju, da kdaj dim narišče čistino in podočnjak in hamburger prineseta zdravo, čvrsto in napolnjeno dušo.

Želela sem pisati še recimo o prvi travarici z ledom, ki sem jo zadnjič spila z mami. Ker ne mara žestic, ampak ta pa diši po obali.

Želela sem pisati o malih skrivnostih. O tukaj. O včeraj, o trenutku, o zdaj.

Nekaj malega tudi sem. In veš kaj. To je lepo, to je čisto hudo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.