Nesmiselna pravila in privoščljivi policaji (Piše Mateja Florjančič)

Zadnjič sem na enem od družabnih omrežji mimogrede ujela objavo našega znanega popotnika in avanturista, ki je v svojem zapisu razglabljal o tem, kako ga je v naselju ujel stacionarni radar.

Običajno tako dolgih zapisov na Facebooku niti ne preberem do konca, ta pa je zaradi avtorja, teme in tudi dejstva, da je na mino zapeljal v bližnjem mestu, zbudil mojo pozornost.

Skratka, zaradi prekoračene hitrosti si je prislužil zajetno globo in lepo število kazenskih točk, v zapisu pa pojasnjuje, zakaj se mu zadeva ne zdi poštena in kaj bi moralo glede omejitev hitrosti na naših cestah biti drugače. Kajti, kot piše, se mu kaj takega v tujini, čeprav je prepotoval dolge razdalje, ni zgodilo nikoli.

Kadar se odpre kakšna pereča tema, vedno preberem tudi komentarje pod objavo. Saj veste, ti so pogosto najzanimivejši del na družabnih omrežjih. Prav zgrozim se včasih ob nivoju, na katerega se spustijo samooklicani strokovnjaki, poznavalci vsega mogočega ter veliki fb revolucionarji in velikokrat me je groza, v kako nestrpni družbi živimo.

V družbi, kjer lahko vsak, ki mu je do tega in ima pet minut časa, na najbolj nizkoten način sprošča svoje frustracije in agresijo, žali ter ponižuje drugače misleče in obsoja vse, ki ne tulijo v njegov rog. A o tem mogoče kdaj drugič.

Na moje začudenje se v tem primeru odzivi na nobeni točki niso spremenili v obkladanje s podaniki Kučana ali Janše, temveč so ostali pri izvirni temi ter v dokaj kulturnih mejah.

Da so omejitve na naših cestah tam zato, da jih spoštujemo in upoštevamo. Ne glede na to, koliko izkušenj ima voznik, kako odlično vozi, kakšno vozilo upravlja in koliko duš je na ali ob vozišču.

Nekateri so se z zapisanim strinjali in so z avtorjem sočustvovali, večina, zlasti tistih, ki poznajo razmere v ulici, kjer je postavljen omenjeni radar, pa je zagovarjala dejstvo, da so omejitve na naših cestah tam zato, da jih spoštujemo in upoštevamo. Ne glede na to, koliko izkušenj ima voznik, kako odlično vozi, kakšno vozilo upravlja in koliko duš je na ali ob vozišču.

Lahko mi rečete ovca z opranimi možgani, zmanipulirana državljanka, slepa sledilka ali karkoli četrtega, a s tem se strinjam tudi jaz. Že ko sem sama domov ponosno prinesla rožnato knjižico, ki je dokazovala, da sem izpitno komisijo prepričala, da smem za volan, mi je oče rekel: "Jaz denarja za policaje nimam. Če ga imaš ti, lahko delaš prekrške." Kar je pomenilo: upoštevaj predpise ali plačuj kazni, jaz jih ne bom. Enak nauk sem, ko sta opravila vozniški izpit, na srce položila hčerki in sinu:

"Če bosta zbirala kazni, jih bosta tudi plačevala. In dokler ne bo aktualna odplačana tisti, ki si jo je prislužil, ne bo smel vzeti avta." Na srečo je trenutno pri hiši samo en jekleni konjiček, torej lahko na takšen način uveljavljam svoj prav.

Saj ne rečem, se zgodi. Tudi sama sem že nevede naletela na radar, po pošti skupaj z dokazom moje nepozornosti dobila položnico ter jo brez besed plačala. Enkrat sem kazen na licu mesta dobila zato, ker sem sekala ovinke. Lahko bi se zgražala nad policaji, katerih žaromete sem kar nekaj kilometrov opazovala v vzvratnem ogledalu, na koncu zavojev pa so prižgali lučke, ki so mi v temi prej ostale skrite, me ustavili in mi lepo razložili, da je cela črta tam z namenom.

Kajti pravila, pa naj se nam nekatera zdijo še tako nesmiselna, so zato, da vzpostavljajo red in nam zagotavljajo varnost.

Pa se nisem. Ne zgolj ker vem, da imajo dejanja posledice, da te niso vselej prijetne in da so globe v bistvu najmilejši izkupički napak v prometu, temveč, ker so z menoj v avtu sedeli otroci in verjamem, da je bila izkušnja tudi njim v poduk.

Kajti pravila, pa naj se nam nekatera zdijo še tako nesmiselna, so zato, da vzpostavljajo red in nam zagotavljajo varnost. Predvsem pa veljajo (ali naj bi veljala) za vse. Kar se mi v prometu zdi prav posebej pomembno. Predstavljajte si, da jih ne bi bilo in bi se vsi obnašali v skladu s svojimi, pogosto precenjenimi sposobnostmi… najbrž si je težko zamisliti, kakšen kaos bi nastal.

Kako bi bilo, če bi lahko s polnim gasom šibali čez naselja, ignorirali rdeče luči na semaforjih in počeli druge neumnosti. Najbrž se še takšni nasprotniki sedanjih omejitev in drugih zapovedi s tem ne bi strinjali. Če ne zaradi drugega pa vsaj zato, ker bi v nevarnosti bili tudi sami.

In bi, če bi se jim kaj zgodilo, morali klicati policijo. Ne morem razumeti, kakšen trn v peti je ta nekaterim. Nedolgo nazaj sva se sporekla z enim od očetov, ki je, ko je pripeljala po cesti mimo njihove hiše, v družbi mladoletnega sina izjavil: "Glej jih, ta hudobne." Kar zletelo je iz mene: "Pa kako učiš otroka? Če ne bo delal neumnosti, mu zagotovo ne bodo ničesar storili."

Seveda mali dela neumnosti, ko se z neregistriranim motorjem in brez izpita vozi po vasi. In zato bodo po mnenju očeta in sina policaji krivi, če ga bo doletela kazen. "Divjih" motoristov v našem naselju ni malo. Večkrat slišim, kako se pohvalijo, ker lahko ubežijo pred marico po gozdnih cestah. Ne spuščam se z njimi v spore, ker se mi zdi brez veze. Sprašujem pa se, kdo bi nosil posledice, če bi s takšnim vozilom in šoferjem prišlo do nesreče … pa upam, da bi ostalo le pri materialni škodi.

Tudi s pametnjakoviči, ki dobro vedo, kje so radarji ter tam vozijo previdno in po predpisih, se ne prepiram. In ne s tistimi, ki so prepričani, da so policaji prav tam, kjer so samo zato, da pišejo kazni, da so napihali, ker jim nekdo priželi slabo in da so za pogoste nesreče krive naše slabe ceste. Moje skromno mnenje je, da se je cesti pač treba prilagoditi (ker ona se žal ne bo) in da če boš upošteval predpise, nihče nikomur ne bo praznil denarnice. To tudi povem in tema se praviloma na tej točki konča.

Konec koncev vendarle morajo vsi (vsaj po tihem, če že ne na glas) priznati, da so zato, da so po pošti dobili neprijetno presenečenje, na prvem mestu krivi sami in ne "nesmiselna" pravila ter "privoščljivi" policaji.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Janez Novak ima psa, jaz pa tudi (piše Petra Cerar)

Morda vas zanima tudi: Nedeljsko kosilo je zmotil policist z grozno novico (Piše: Mateja)