Kakšnega učitelja si želim za naše otroke? (Piše Goga)

Malala Yousafzai, pakistanska aktivistka in najmlajša nobelovka je zapisala eno najbolj resničnih misli o šoli, na podlagi svoje lastne izkušnje: “Ena knjiga, eno pisalo, en otrok in en učitelj lahko spremenijo svet.” To bi si želela, da bi vedel vsak učitelj. Za vsakega otroka pa bi si želela, da bi vedel: “Začetki učenja so grenki, sadeži pa so sladki,” kot je rekel Aristotel.

Prvi september je bil zame vedno lep dan. Razen takrat, ko sta šla v šolo prvič moja otroka. Končalo se je brezskrbno vrtčevsko obdobje in začelo se je obdobje, ko se je od otrok začelo pričakovati več. Sama sem kot otrok 1. september doživljala popolnoma drugače. Čeravno sem celo leto čakala počitnice, sem z veseljem čakala tudi vrnitev v šolo. Nikoli zaradi učenja, vedno pa zaradi družbe, dodatnih dejavnosti in nekaj učiteljev, ki so mi bili zanimivi in katerih ure so bile navdihujoče. Spomnim se, kako v prvem razredu šola še ni bila zame, kljub ocenam psihologa. Raje sem se igrala s keramičnimi figuricami, ki so v sebi skrivale šilčke.

Učiteljica Jadranka mi je zagotovo pobrala vsaj šest takšnih figuric. Ko so drugi vestno pisali v zvezke, se je moje pisanje z nalivnim peresom izgubljalo pod pisanjem z levo roko tako, da sem zabrisala črke z dlanjo. Pisanje je šlo počasi. Vse tja do četrtega razreda mi je bila šola nujno zlo. Potem sem v četrtem razredu dočakala res simpatično, moderno, mlado učiteljico Meto.

Učiteljico, ki je tiste bolj tihe otroke, ki smo se radi skrili tako, da nismo dvigovali roke in je težko ujela naš pogled, počasi, a vztrajno postavila v prvi plan. Z njeno vzpodbudo smo odkrivali stvari, ki so nam nakazale, katera področja so tista, ki bi nas v življenju utegnila še posebej zanimati. Tisto leto je bila šola veselje, ure so bile sproščene, učiteljica je bila vedno nasmejana in si je vzela čas za razlage, pogovore o odnosih med sošolci. Organizirala je prvi razredni ples, novoletni srečolov v razredu, tisto leto smo se povezali kot razred in postali prijatelji. Ko je eden od sošolcev odhajal na drugo šolo, smo jokali. Meta je bila naše lepilo in od tistega četrtega razreda naprej smo dihali drugače.

Zato sem začela premišljevati, kaj si letos želim za svoja otroka, za vse otroke.

Kakšnega učitelja si želim v razredih naših otrok?

Učitelja, ki  …

… bi jim vlival samozavest za te moderne in čudne čase polne izzivov;

… se ne drži samo pravil in učnega načrta, temveč začuti, kdaj bi dan izven učilnice otrokom pomenil več;

… začuti, kdaj je otrok v stiski, kdaj ne ve, kako naprej;

… bi vedel, da tudi učenci nimajo v svojem življenju samo skrb za učenje in šolo, temveč so včasih deležni delitve težav, ki jih imajo njihovi starši in družina;

… bi vedel, da ga vidim kot partnerja, ne nasprotnika pri vzgoji in učenju otroka;

… bi imel domišljijo, s katero bi na čudovit način popeljal otroka skozi snovi, ki mu predstavlja težavo in ki bi vsako težavo predstavil kot športni izziv in vsak dosežen izziv proslavil kot športni uspeh;

… bi se zavedal, besed Winstona Churchilla: “Rad se učim, a nisem vedno rad poučen.”

… bi bil vsaj malo ekscentričen, malo norčav in dobrega srca;

… bi otroku dopovedal, da je uspeh individualen, za vsakega otroka drugačen, da je uspeh enak vsoti ponavljanj iz dneva v dan;

… bi uspel dopovedati učencem, da naj delajo, kar morajo, zato, da bodo nekega dne lahko počeli tisto, kar si želijo;

… bi vedel, kot je rekel tudi papež Frančišek, da je lahko učiti pridne otroke, a da je dolžnost učitelja imeti rad učence, ki manj znajo;

… se zaveda, da je lahko biti učitelj pridnim učencem, težje je poučevati otroke, ki niso pridni na prvo žogo;

… ve, da ne poučuje samo vsebine, temveč poučuje vrednosti, običaje v življenju. Za razumevanje teh in za sklad v družbi je odgovoren ravno učitelj;

… bi ga otrok spoštoval, cenil in občudoval;

… bi bil večkrat tudi zabaven;

… bi pustil, da otroci kdaj sami sestavijo test, saj bi bil pomojem presenečen;

… bi se tudi sam učil od otrok - dobesedno - da bi jim pustil, da kdaj tudi oni predavajo o stvareh, ki jih zanimajo, saj bi na ta način otroke spoznal;

… se bi vsaj nekajkrat na leto odpravil ven iz učilnice in snov predaval v naravi, z ogledom filma, razstave, ogleda mesta, vrta, parka (in ne samo za športni ali kulturni ali naravoslovni dan);

… bi otroke učil vztrajnosti;

… si vzame čas in pove kakšno navdihujočo zgodbo;

… se ga otrok ne bi bal - spoštovanje je eno, popolna otrplost zaradi strahu pa drugo;

… se bi ukvarjal s pojmi, kot so sočutje, solidarnost, sobivanje;

… ni ksenofob, homofob, rasist ipd.;

… čuti strast in veselje do poklica, ki si ga je izbral.

Želim si, da se še posebej zaveda, da je novo nastala situacija s COVID-19 stresna tudi za otroke. Da jim življenje pod masko odvzema tisti najbolj zabaven del šolskega življenja na hodniku in v jedilnici, torej ključne trenutke brezskrbne socializacije, ki se je ponavadi vsak bivši šolar najraje spominja.

Uspešno šolsko leto 20/21 vsem učiteljem in učencem!

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

--> Začetek posebnega šolskega leta skozi objektiv Delovih fotografov

Preberite še: Zdaj smo vsi spoznali, da mora šola spodbujati mišljenje izven šolskega obzidja

Morda vas zanima tudi: Slovenka, ki živi v Boliviji: Zakaj tukaj otroci ne jočejo