Vsevedni starši ali zakaj ni dobro vedeti preveč (piše: Mateja)

Kajti v novodobnem času se marsikateremu zdi, da brez njega ne gre. Vse od vrtca pa do maturitetnega spričevala. V bistvu me čudi, da ni na voljo tudi za tiste, katerih potomci obiskujejo fakulteto. Slišim, da so primeri, ko na govorilne ure k profesorjem ne hodijo študentje, temveč njihovi starši. In e-asistent bi jim prihranil marsikatero pot.

Tedaj, ko je moj mladež obiskoval osnovno šolo, zadeva še ni bila na voljo. Vsaj mislim, da ne, kajti nikoli se nisem poglabljala v takšne in drugačne pripomočke, s katerimi bi mi bili prihranjeni obiski govorilnih ur. Osnovna šola praviloma ni tako daleč, da si vsake toliko ne bi bilo mogoče utrgati nekaj časa, stopiti do razredničarke ter povprašati, kako in kaj.

Tudi, ko je prišla na vrsto srednja šola in je bila med množico papirjev na prvi šolski dan prijavnica za bogat vir informaciji o tem, kaj se dogaja v hramu znanja, je nisem izpolnila. Približno sem vedela, kakšen je namen nadomestka za srečanja z razredničarko ter kako zadeva deluje in zdelo se mi je, da je ne potrebujem. Kajti toliko zaupanja med mano in mojim podmladkom naj bi že bilo, da bi z mano delil informacije, ki naj bi prišle do mene. Kar zadeva stvari, ki se me kot starša tičejo. Zato je prijavnica romala med odpadni papir.

Dokler … se ni zalomilo in sem po šolskem letu, ki je bilo polno padcev, vzponov ter bomb presenečenja sklenila, da to pa tako več ne gre. Da če ni odkritosti, je nadzor in dozorel je sklep: naslednje leto si bom omislila e-asistenta. In sem si ga.

Ter bila sprva nad njim čisto navdušena. Z nekaj kliki se mi je odprl nov svet in pred očmi sem imela vse, kar se dogaja v šoli. Od predmetnika, urnika, odpadlih ur, nadomeščanj, takšnih in drugačnih dogodkov do izostankov, učnega načrta, snovi, ki je na vrsti pri slovenščini, matematiki in strokovnih predmetih, pa seveda napovedanih testov, izostankov, ocen, pozabljenih domačih nalog in še veliko več.

Bogastvo mojih informaciji je v hipu naraslo. Vedela sem, kaj se učijo, kateri učitelj je zbolel in kdo ga nadomešča, kdaj je športni dan in kaj se ocenjuje pri telovadbi. Skratka, vremena so se mi zjasnila, bi lahko rekla. In zadeva me je potegnila vase. Vsak dan klik na veliki E ter vsak dan v skladu s tam napisanim ukrepi:

"Naslednji teden pišete. Že kaj znaš? Napovedano imate spraševanje. Uči se! Čez tri dni imate športni dan. Da ne boš pozabil na sendvič. Videla sem, da ste dobili teste. In kakšna je ocena?" še bi lahko naštevala dokaze, da meni ne more uiti nič. Prav nič, ker imam e-asistenta.

Na srečo učiteljev nisem šla tako daleč, da bi se z njimi prerekala, če pri pouku ni bila na vrsti snov, navedena v dnevniku. Pa da ne boste mislili, da se to ne dogaja. Ko sva se zadnjič pogovarjali s prijateljico, ki v osnovni šoli poučuje četrti razred, mi je potožila, da starši preverjajo, če se zapisano v aplikaciji ujema z dejanskim dogajanjem med poukom. Da ima, odkar je zadeva na voljo občutek, da jo vselej nekdo nadzoruje in se v učni proces vtikajo tisti, ki za to niso poklicani.

Da če ni odkritosti, je nadzor in dozorel je sklep: naslednje leto si bom omislila e-asistenta. In sem si ga.

V te ekstreme se res nisem spuščala, kajti zdi se mi, da so učitelji vendarle upravičeni do avtonomije in da je na njih, da presodijo, katero snov naj bi jemali in kako naj bi potekale njihove ure. Ne, najedala sem samo mojemu dijaku. Dobesedno najedala.

Dokler mi ni kliknilo, da je to vendarle malo (ali veliko) preveč stresno. Zame in za nekoga, ki ima občutek, da za njim vedno stoji senca velike mame. Ter da mu, ker vem več kot on, jemljem možnost, da bi težave reševal brez vmešavanja skrbnega in preveč angažiranega starša.

Kajti, zakaj bi se obremenjeval s tem, kdaj je na vrsti test, spraševanje ali obisk predstave, če ga bo že nekdo spomnil na to. Zakaj bi sploh kaj povedal doma, če pa je vse mogoče nekje prebrati. Zakaj misliti, razmišljati in načrtovati sam, če to počne nekdo drug?

Skratka, začela sem dojemati, da je vseh podatkov le preveč in da mi vsega, kar piše tam, ni treba vedeti. Da je še vedno osebna komunikacija tista, ki je največ vredna in da pod pritiskom človek klone še hitreje, kot če lahko diha ter ima občutek, da nekdo verjame vanj in mu z dejanji ter besedami sporoča, da zmore, ne pa, da je nebogljeno bitje, ki se mora še vedno za roko držati mamice.

Sicer pa tudi srednja šola ni tako daleč, da ne bi mogla vsake toliko do učiteljev in povprašati, kje je težava, zakaj ne gre in kaj se v resnici skriva v ozadju. Številke so samo posledice, kje so vzroki, tega tudi veliki zaveznik E ne more vedeti.

Sem ga odjavila? Nisem. Še vedno ga imam. Kajti nekatere njegove prednosti so res dobrodošle. Me drugim prihranim pri papirju, ker lahko opravičila ter takšna in drugačna sporočila pošiljam kar s pomočjo temu namenjene možnosti. A se ne poglabljam vanj.

Konec koncev je to en od korakov na poti odraščanja in tudi eno od poslanstev srednje šole.

Spremenila sem nastavitve tako, da vsak teden v eletronski nabiralnik dobim informacije, ki so zame koristne: ja, ocene in morebitno špricanje. Več mi ni treba vedeti. Še vedno težim? Malo. Vendarle ne morem iz svoje kože, se pa držim zelo nazaj in dopuščam možnost, da kakšen šus do mene pride šele tedaj, ko je že popravljen.

Kar je v resnici dvojna prednost: meni je prihranjeno sekiranje, fant, ki je v šmornu, pa ima priložnost spoznavati, da zmore sam in da je dovolj zrel, da ne potrebuje stalnih pridig, prigovarjanj in teženja.

Konec koncev je to en od korakov na poti odraščanja in tudi eno od poslanstev srednje šole. Poslanstvo, ki ga v kombinaciji z včasih že kar malo obsednimi starši ne pomaga uresničevati e-asistent, zaradi katerega hitro lahko izvemo preveč.

Preberite še: Največji zločin ... biti nedosegljiv (piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Grešim. In ni me sram. (Piše: Mateja)