Z Igorjem spoznavam, kako je starost pravzaprav za vse enaka, za človeka in žival (Piše Katarina M. Bajt)

Bila je ljubezen na prvi pogled. Pravzaprav sploh ni bil pogled, saj sem se vanj zaljubila kar po internetu na podlagi skopega opisa: puhast, dolgodlak, pepelnato siv trimesečni mucek išče dom. Preden sem ga zares videla, sem si že predstavljala, kakšen bo, in točno tak je bil, ko sem ga na parkirišču v Medvodah prevzela od prijaznega dekleta in njene mame.

• Ime mu je pa Puhko!

To sta rekli, ko smo si pomahali v pozdrav. Sploh me ni zanimalo, kako mu je ime, ker sem vedela, še preden sem ga dobila v roke, da bo Igor. Tako sem si želela dati ime mačku že davno, a mi oče za našega prvega mačka ni pustil.

• Ko pride kdo na obisk, bomo mačka klicali s človeškim imenom? Ni šans, ljudje bodo rekli, da smo nori!

Takrat sem si rekla, da bo moj prvi maček, ko bom šla na svoje, Igor. Mala puhasta siva kepa, ki se je iz Medvod peljala z mano v nov dom, je bila popolnost v mačji osebi. Ne bom pozabila, da je imela njegova dolga puhasta dlaka vonj po golažu - očitno so ga ravno kuhali, preden je šel v posvojitev. Čeprav mi ni ravno dišal, se mi je zdelo to tako strašno ljubko. Že prvo noč pri meni sva podpisala pakt, brez papirjev in besed, jasno, da sva si usojena. Igor se je priplazil spat k meni na vzglavnik, in ko sem ponoči vstala in šla lulat, me je, kot bi bilo to nujno, vedno spremljal ter ves krmežljav in zaspan sedel pred mano, čakajoč na to, da končam na školjki. In potem hop, nazaj v posteljo.

Postal je moja senca. Z mano je visel na računalniku, in to vedno tako, da sem komaj tipkala, posedal, spal in meditiral na mojih študijskih knjigah, z mano kuhal, se za mojim hrbtom namestil v pekač za pico, se spakiral v vsako torbo, če je ležala na tleh, obvezno potrgal in pogrizel šopke v vazi (najraje vrtnice), pojedel vse rastline, ki mu niso bile namenjene, ter mi skratka sledil na vsakem koraku.

To je bil najbolj pameten mačkon na svetu. Filozof, budist in hedonist.

Skupaj sva preživela ogromno stvari. Tudi njegov poskus skoka s petega nadstropja v četrto, kar se je izšlo zelo klavrno, saj je pristal v pritličju. Potem sva preživela selitve, ko sem se jaz iskala in nisem vedela, kje naj se ustalim. On vedno z mano, v še tako nemogočih in čudnih situacijah, povsod pa je bil zvezda. Jasno.

To je bil najbolj pameten mačkon na svetu. Filozof, budist in hedonist. Na živce mu je šel zvok zlaganja čiste posode iz pomivalnega stroja, zato je ob tem dejanju vedno sedel zraven in se glasno, sitno, zamolklo pritoževal. Oboževal pa je zvok sekljanja, čeprav marsičesa nasekljanega, za kar je prosjačil, ni pojedel. Bil je aristokratsko izbirčen. Nos je zavihal ob marsikateri hrani, seveda mesni:

• Kaj si mi to dala? Ne, tega pa že ne bom!

Z Igorjem sva se sicer sporazumevala brez besed, velikokrat pa sva se tudi pogovarjala. Gledal me je tako pametno in vedno je čutil, ko sem bila žalostna. Takrat je sploh trdovratno ležal na tipkovnici, da določenih tipk ni bilo mogoče pritiskati, in če sem mu nehala kuštrati svilnato dlako, me je s kratkim piskom opomnil, naj nadaljujem. Seveda nikoli ni želel biti v naročju na mojo željo, vedno samo na svojo.

Potem sva se z Igorjem zares odselila iz njegovega prvega doma. Šla v novo življenje. Zgodilo se je marsikaj: proti najini volji je moral najprej iz spalnice, ker ga moj novi izbranec ni želel v postelji. Potem se je rodila moja hči. Igor me je ob prihodu domov demonstrativno ignoriral dva tedna, dojenčice pa sploh ni pogledal, mimo nje je hodil, kot bi bila zrak. Hrano, ki sem mu jo postregla, je pojedel na skrivaj, pred mojimi očmi je ustvarjal vtis gladovne stavke. Zamera je bila velika, in kadar sta se najina pogleda slučajno ujela, je bil njegov steklen in brez izraza, kot bi hotel reči:

• Kaj si privlekla domov? Ti nisem bil dovolj?

Sčasoma je sprejel mojega glasnega otroka, ki je rastel in ga kdaj tudi pocukal za rep. Mu dajal na glavo mačje krone, čelade in ga, spečega, obložil s plišastimi igračami. Igorjev pogled ob tem je bil neprecenljiv:

• Je bilo to res nujno? Kaj nama je manjkalo, dokler sva bila sama???

Leta so tekla in naše družinsko življenje s prelepim gosposkim mačkom je potekalo včasih bolj, včasih manj burno. Ko sem zvečer hčerki brala pravljice, je bil vedno zraven. Niso ga zanimale pravljice, čakal je, da mala zaspi in bova šla midva na kavč. Igor je bil po svoji volji zadolžen za sedežni red: midva vedno v najudobnejšem kotu, on s tačko na meni. Z leti je postal vse večji posebnež in vsi naokoli so ga poznali ne le po lepoti, ampak tudi po pameti in fenomenih, ki so prišli v kompletu z njim. Rad je imel obiske, saj so ga vedno vsi občudovali, on pa je občudovanje sprejemal z vzvišeno držo, kot se za mačjega aristokrata spodobi. Ko mu je bilo dovolj, se je umaknil, in ko se mu je zazdelo, da so ljudje že predolgo na obisku, je prišel sitno mijavkat in opominjat, da je čas za odhod. Če mu kdo od prišlekov slučajno ni bil všeč, se je mirno polulal v njegove čevlje. Ja, kakšna njegova kaprica je bila tudi neprijetna, a to pač pride v kompletu z veliko osebnostjo!

Če mu kdo od prišlekov slučajno ni bil všeč, se je mirno polulal v njegove čevlje.

Minilo je nekaj let, preden sem si priznala, da imam strašno alergijo, ki se mi je vlekla vse od njegovega prihoda, najbrž na mačjo dlako. Komaj sem živela, brez zdravil bi se najbrž utopila v svoji sluzi in solzah. Izvidi so bili jasni, in ko sem bila drugič noseča, jemanje zdravil ni več prišlo v poštev. Igorja sta prijazno posvojila tašča in tast. Trgalo se mi je srce, a sem se tolažila, da bom tako vsaj ostala v stiku z njim in da bo imel v hiši več udobja kot v stanovanju. Kosmatinec se je vživel v vaško življenje v prvem trenutku, zanj so se zagrele vse mačje sosede, in seveda je prevzel komando v hiši: sedežni red na kavču, kaj se zvečer gleda po televiziji in kakšen je ritual za zajtrk. Ko je šel v novi dom, je imel že deset let. Takrat je bil navzven še čisti mladenič in let mu ne bi pripisal nihče, a so kljub temu tekla. O njem pišem v pretekliku, kot ga ne bi bilo več.

Danes ima 16 let. Čeprav je bil vedno vitek, kot se za izbirčnega mačkona spodobi, je njegovo podobo vedno popravila dolga, košata dlaka. Zdaj že dolgo ni samo vitek. Grozno suh je, čeprav razvajencu pripravljajo najljubše menije in dobiva najboljše kose mesa, če si jih le zaželi. Dlaka je postala umazano rjava, krajša, in Igor je na pogled res star in ubogi. Siten, kot se za mačka pri 16 letih spodobi. Ne ve prav dobro, kaj bi rad, zato veliko mijavka. Kljub videzu, ki ni več njegov adut, ostaja zvedav in dokaj aktiven za mačjega gospoda njegovih let. Čutim, da odhaja, in ob tem mi je zelo težko. Še vedno ima navado, da name položi tačko, in zadnje čase ima neverjetno željo po tem, da pride v naročje, česar prej ni počel. Zato vem, moj mačkon, slaboten in star, napol gluh, nergajoč, slabo odlakan, v napoto sam sebi in včasih tudi drugim, čisto počasi odhaja. Želi si samo še mir, rutino in red. Z njim spoznavam, kako je starost pravzaprav za vse enaka, za človeka in žival. Umirjena, a naporna in v svoji teži tudi lepa. Njegove zlate oči ostajajo enake, te niso niti malo stare. Zvedave so in enako žive kot nekoč, ko sva vse počela skupaj.

Ni edini maček, ki sem ga imela, je pa edini z osebnostjo, ki je ne bom nikoli pozabila. Ne samo jaz, vsi, ki so ga spoznali, o njem govorijo kot o osebnosti. Pogrešam najin čas, ko sva gledala filme (Igor je bil, kot jaz, vedno za evropske) in brala knjige (on je držal tačko na listu, zato sem vedno kakšno besedo spustila, da razvajene mačje duše ne bi zmotila med spanjem). Ko sem včeraj odhajala domov, se iz vraževernosti nisem poslovila od njega. Rada bi ga še videla! Ko pogledam njegove oči, vidim, da se tudi njemu slovo še ne zdi pred vrati. In ko sitno mijavka ob pospravljanju posode iz stroja, se mi zdi, da so stvari, ki jim leta ne pridejo do živega. Ena takšnih je ljubezen.  

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Trije recepti za domač pasji sladoled

Morda vas zanima tudi: Zdravilna moč morja, ko korona odnese delo (Piše Danaja Lorenčič)