Kaj se zgodi na morju, da moramo tja priti popolne (piše Katarina M. Bajt)

Pred kratkim smo se tri prijateljice začele dogovarjati, da bi bil res že skrajni čas za nov zmenek v troje. Dogovori treh žensk s popolnoma različnim življenjem in obveznostmi so dolg proces, zato ni odveč reči, da smo začele že takoj po koncu karantene. Ko smo bile že zelo blizu realizacije, je padla odločitev o lokaciji. Krasna kulisa zelenja in lepote narave! Dve sva se s pogledom brez ene same besedice sporazumeli: to bo krasna priložnost za lepe slike. Same ženske brez nejevoljnih (ali pa netalentiranih) moških, ki se jim ne ljubi fotografirati z najboljših kotov, da bi ti na koncu dobila eno super sliko. To je neprecenljivo! Katera pa ne potrebuje dobre slike?

Najbrž so se nama pletle podobne misli, ko je tretja telepatsko začutila načrte in takoj strogo rekla:

- Ampak brez fotkanja, dragi moji, jaz nisem za na slike, itak vesta, da sem proti!

Saj ni resna! Začele smo analizirati, v katerem grmu tiči zajec. Seveda, samopodoba, nezadovoljstvo s sabo. Najina prijateljica je kronično nezadovoljna s svojim videzom. S kilogrami, tipom postave, gubicami. O tem nama govori že vrsto let in nezadovoljstvo je tako zelo izmojstrila, da se včasih sprašujem, ali je z mano vse v redu, saj niti približno nisem tako zelo nezadovoljna kot ona. Pa ne da nimam razloga, ampak z vsakim dnem bolj vseeno mi je, kaj si kdo misli o meni. Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno, kakšna sem, mi je pa popolnoma vseeno, kakšna se komu zdim. Vedno bom za koga predebela, presuha, prestara, pre…

Najbolje se je čim prej sprijazniti, da obleka na nas ne bo nikoli stala tako kot na suhi manekenki.

Simptom stremljenja k boljšemu, lepšemu, popolnejšemu imamo ukoreninjen bolj ali manj vse ženske (in kar se tiče videza bistveno manj moških, le zakaj?), a nam vsem po vrsti škoduje. Seznam stvari, ki bi bile lahko boljše, je seveda lahko iz dneva v dan daljši. Lahko, ni pa nujno, stvar odločitve. Dve od nas treh si želiva kljub vsemu najti nekaj lepega v najini nepopolnosti, medtem ko se je tretja predala nezadovoljstvu in stavka z odporom, zaradi katerega je samo še bolj nesrečna. Ni ji mogoče dopovedati, da je lepa. Ni je mogoče prepričati, da je mogoča tudi sprememba, če si to želiš. Spremeni, kar lahko, če ti to toliko pomeni. Težko se boš pomlajšala, lahko pa shujšaš. Prijateljica takoj oporeka, da je hujšanje nasilje nad sabo, ki ga ne misli več izvajati. Torej ostane samo eno: postani zadovoljna s sabo. Takšna, kot si.

Moda pri občutkih, da vsaj nekako spadaš v kalup, ni pretirano v pomoč. Res je ponudba zadnjih let po modelih podobna šotorom, zato izgovor, da se ne moremo stlačiti nikamor, odpade, vsi modeli brez izjeme, naj bodo široki ali ozki, pa so najbolj odpuščajoči, seveda, na suhem telesu. Najbolje se je čim prej sprijazniti, da obleka na nas ne bo nikoli stala tako kot na suhi manekenki. In čemu bi se sploh želele približati tisti podobi?

Koliko moških se ukvarja s svojim trebuhom, lepo prosim? S tem, kako jim stojijo hlače in kako krive noge imajo?

Naslednja je lepotna industrija, ki skrbno goji kult predpoletne histerije. Spomladi so najbolj vroče akcije vedno namenjene anticelulitnim programom. Toda zakaj bi ženska morala na morje brez celulita, prej pokuriti vse maščobe in izkoreniniti vse dlake? Kaj takšnega se zgodi na morju, da je treba tja priti popolna? Nič. Ni princa, ki bi tam čakal na tvojo popolnost. Situacija s kilogrami in celulitom na plažah te umesti v realnost: res bi vedno lahko bilo bolje, a tudi mnogo slabše. Predvsem to drugo. Nepopolnosti je toliko, kolikor je zmoreš videti, a če želiš, lahko vidiš v tem tudi lepoto.

Kdo je kriv, da ženske vedno iščemo težavo pri sebi? Starši, šola, družba, partnerji? Nikoli dovolj popolne, da bi lahko ustrezale merilom, ki tako ali tako niso realna. Koliko moških se ukvarja s svojim trebuhom, lepo prosim? S tem, kako jim stojijo hlače in kako krive noge imajo? Mogoče najstniki, odrasli moški pa se zavedajo, da štejejo druge stvari. Zakaj to ni jasno še ženskam? Ženske si moramo kar naprej med sabo dvigovati samozavest in si pripovedovati, da smo v redu. Lepe, zaželene, opažene. To spominja na vedenje malega otroka, ki kar naprej za vsak svoj gib išče mamino potrditev, da je naredil stvar dobro, da je dober. Kdo je torej odpovedal v tej zgodbi?

Boljše smo, ker vemo, kdo smo in kdo nočemo več biti, pa čeprav tista punčka še živi v nas.

In na koncu še resnica glede slik. Slik sebe, ki jih ženske želimo imeti. Vse jih po eni strani težko gledamo, ker nam včasih v kruti luči pokažejo resnico: delo, ki ga je bolj ali manj milostno opravil čas. Čas, ko smo bile frajerke, če smo bile najstarejše v neki zasedbi, je že davno mimo. Zdaj rade rečemo, da so leta samo številka (ki nam ni preveč všeč!). Da smo v sebi še vedno iste punčke, divje, mlade, nedolžne. Ampak točno toliko črt in linij, kot jih ima naš videz, je tudi na srcu. Zato lažemo, da smo iste, ker nismo. Boljše smo, ker vemo, kdo smo in kdo nočemo več biti, pa čeprav tista punčka še živi v nas.

Pomislimo samo na vso strast, s katero se danes lotimo vsega, kar ljubimo. Smo znale tako, ko smo bile v očeh brezosebnega opazovalca popolne?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.