Ta težak čas je čas naših pravih barv (Piše: Katarina M. Bajt)

Ko je bila pred dobrimi desetimi dnevi razglašena karantena, sem najprej praktično pomislila, da bom, zaprta med štiri stene doma, končno lahko postorila vse tisto, za kar sicer nimam časa. Čas pravzaprav je, le da si ga iz takšnega ali drugačnega razloga ne vzamem. Na primer zato, ker res nisem zapečkar in grem zelo rada od doma. Grem, da se lahko vrnem in občutim, kako lepo je tudi lahko doma!

A ne želim pisati o gospodinjskih podvigih, ki smo jih ženske (ali pa večinoma kar cele družine) spravile skupaj že v vikendu pred uradno karanteno, prav tako ne o kupu knjig, ki čakajo na prave, boljše, idealnejše čase, za katere smo naivne mame mislile, da smo jih končno dočakale.

Seveda se to ni zgodilo. Tudi ne o ekstremno povečanih prehranjevalnih potrebah otrok, ki so, brezskrbno ujeti v svoj dom, polni idej za igre brez meja in kulinaričnih prebliskov. Pa slaščičarskih želja, na katere se zdaj brez izgovorov lahko odzovemo z vsak dan novo slaščico. In sploh nočem govoriti o prekrižanih načrtih, odpovedanih potovanjih in vsem, kar je noro stanje potegnilo za sabo. Življenja so se nam čez noč spremenila.

Brez ironije, to je čas, ki je za marsikoga kritičen, hkrati pa marsikomu med nami, zdravimi, tudi močno potreben. Ne kot bolezen, ampak kot prislini opomin, da se končno ustavimo in vprašamo, kaj je v našem življenju čisto zares pomembno. Kaj je tisto, kar ostane, tudi ko je večina stvari prepovedana, zaprta ali odložena na čas nekoč pozneje. Vse ostalo je namreč čez noč odpadlo.

V poplavi objav na družbenih omrežjih je bilo prve dni sporočilo bolj ali manj povsod enako: ostajam doma in se ne pritožujem – kuham, pečem, jem, stanovanje se končno blešči in Netflix pregoreva. Pa je res povsod tako? So res vsi končno počistili domove, skuhali najboljše nedeljsko kosilo ter do onemoglosti gledali filme in serije, pišoč statuse na Facebooku v slogu: če je to kriza, naj kar traja (#staythefuckhome)?

Kakšne rezultate bo prineslo prisilno sobivanje vseh, ki so pred izolacijo lahko vzdrževali imidž, da je vse v redu?

Dejstva so takšna, kot jih hočeš videti. Lahko gledaš samo lepo stran že sicer lepih stvari, lahko pa pogledaš tudi tja, kjer ni preveč lepo. Tam je videti marsikaj. Bolni, stari, osamljeni, skregani, tisti, ki se bojijo bližine, zdaj doživljajo paniko. Vsi pač ne vidijo rešitve življenja v tem, da se do konca zadeneš z Netflixom in postaraš na kavču. Ali s hrano na krožniku. #staythefuckhome za marsikoga pomeni takšno ali drugačno nasilje, (so)bivanje, ki ni nujno rožnato, spopadanje s težavami, ki jih nimajo vsi na meniju!

V svoji bližini imam kronično bolnega človeka, ki je priklenjen v svoj dom že brez zapovedane karantene, zato karanteno po svoje razume že od prej, ko je drugi še nismo. In tega človeka je panično strah, ker je odvisen od ljudi, ki so zdaj, v času izolacije, zanj nevarni. Marsikdo živi s svojo paniko in grozo, takšno ali drugačno.

Največji strah karantene ni to, s kakšnimi narastki bomo ženske prišle iz izgnanstva, pa naj gre za lase, nohte ali kaj tretjega, prej to, kakšne rezultate bo prineslo prisilno sobivanje vseh, ki so pred izolacijo lahko vzdrževali imidž, da je vse v redu. Karantena je čas resnice za marsikaj, kar je bilo prej v našem življenju prikrojeno, zlagano ali olepšano s filtri – naj gre za videz, ki je zdaj še najbolj banalen, ali pa odnose. Jasno je, da slabi, nepristni ne bodo vzdržali tega stanja.

To je stanje vojne, čeprav se marsikomu ne sanja, kaj vojna zares je. Vojna je tudi to, v kar se zdaj spreminjamo – barve, ki jih kažemo, so naše, le da so jih prej 'idealne' razmere lahko prikrile. Zdaj zares spoznaš panika, histerika, flegmatika, ignoranta pa tudi tistega, ki ostane miren in zbran, ko že gorijo rdeče lučke. Veš, kdo je tisti, ki se požvižga na tvoje strahove ali se celo norčuje iz njih, veš, kdo te je označil za panika, in kdo je tisti, s katerim dihata podobno izkušnjo, čeprav sta vajini življenji drugačni.

Ta ekstremno težak čas je čas naših pravih barv, ko še bolj spoznaš in veš, kdo so zares tvoji ljudje. Ne gre samo za to, da ostaneš zdrav. Tudi ne samo za to, da se otrokom odkupiš za ves čas, ko nisi imel časa, ker si reševal pomembnejše stvari (ki so v času krize tako ali tako prve odpadle).

Gre tudi za to, s kom se kar naenkrat rajši pokličeš, ker se zaveš, da glas vseeno ni enako kot natipkane besede.

Tukaj so odnosi, ki bodo, in tisti, ki ne bodo preživeli virusa. Je tisto, s čimer bomo živeli, ko se vse to konča – ker menda se vendarle nekoč konča?! Gre tudi za to, s kom se kar naenkrat rajši pokličeš, ker se zaveš, da glas vseeno ni enako kot natipkane besede, pa če so še tako lepe.

Čeprav ne vemo, kako dolgo bomo še živeli nikoli predstavljive rezervne scenarije svojih življenj, medtem ko mimo nas teče pomlad, morda celo poletje, je najboljše, kar lahko storimo, da ostanemo ljudje, pa če v še tako nemogočih odnosih. To je najmanj in hkrati največ. Medtem ko nas čakajo neuresničeni načrti, so edino odnosi to, kar bo preživelo.

Mene o tem učita otroka: kampiranje med štirimi stenami, medtem ko življenje stoji, se jima zdi čisto zabavno in neproblematično. Spet sta me spomnila na to, da se ni treba vnaprej bati stvari, saj ti to čisto zares nikoli ne prinese modrosti za spopad z realnostjo. Morda je res največ to, da ostanemo ljudje – tukaj, zdaj, pa kakršnakoli že je situacija.