Pismo moje italijanske prijateljice

Koronavirus nam je vzel nadzor nad življenjem. Prijatelj iz Udin mi je napisal: “Zdi se kot, da smo v vojni. Naš sovražnik pa je duh.” Ko se je vse dogajalo samo na Kitajskem, je bilo tako kot vse, kar se dogaja daleč. Žal. Samo še ena novica med mnogimi. Italijani so nam bližje. Zapis moje prijateljice iz Bergama, tega čudovitega mesteca, ki smo ga obiskali zadnje poletje in se zaljubili vanj, me je tako pretresel, da ga moram deliti z vami. V njem so združeni vsi strahovi, vsa čustva, ki nas spreletavajo, ko gledamo nam ljube ljudi.

Ciao Gianni❤

To bo že deseto reševalno vozilo, ki trga tišino mesta to jutro. Prišla sem do trenutka, ko se sprašujem, ali je to sploh resnično, ali pa moji možgani rišejo ta obupani zvok, ki je vstopil v del mojega vsakdana.

Gospa, ki živi nad menoj, v sedmem nadstropju, ima vročino in ne odpira nikomur, zaradi preventive. Pod vrata ji potisnem mojo telefonsko številko na listku - rečem glasno skozi špranjo na pragu - če karkoli potrebujete, mi sporočite!

S slabotnim glasom se mi zahvali. In s tolikšno zlomljivo nežnostjo, da mi trga srce.

Mislim, da že veste: tu v Bergamu, na najbolj rdeči točki ciklona, je situacija dramatična. Osebe nepretrgoma umirajo, tako številno, da so pogrebni zavodi pred kolapsom. Odhaja generacija, ki smo jo imeli radi iz vsega srca: odhajajo dedki, babice, strici, ljudje, ki so nas držali v naročju, ko smo bili otroci. Odhajajo sami, odtujeni, zaprti. Vrsta duš, ki je tako dolga, da ji ne bi videli konca, če bi jih postavili enega za drugim.

Jaz vas, kot da gre za molitev, prosim le to: ko se vse to konča, se vsega spominjajte. Spomnite se, koliko je vreden zavrnjen objem, razbito življenje, poštena solidarnost, ki ne pozna profita, svoboda in gibanje, pojem upanja.

Spomnite se na zdravnike in medicinske sestre, ki jih ne doleti televizijska slava.

Spomnite se na zdravnike in medicinske sestre, ki jih ne doleti televizijska slava in ne igrajo vsako nedeljo na nogometnem igrišču, a na koncu so prav oni tisti pravi heroji, kajti ko se je ta nesreča začela, so zaigrali v prvih vrstah na zmago. Želela bi si peticijo, da gre 10% od vrednosti vsakega nogometaša zdravstvenim ustanovam dežele. Meni se zdi pošteno. Se vam ne zdi?

Spomnite se ljubezni do domovine, ki je danes bolj živa kot kdajkoli prej, spomnite se pesmi pod balkoni in plakatov z napisi: “Vse bo v redu!” Spomnite se, da smo vedeli, kako se držati, ko se Francozi in Angleži še niso zavedali težav pred njimi.

Spomnite se vrednosti pogreba, ko lahko zapojete z drugimi v nabito polni cerkvi, da se poslovite, spomnite se, kako pomembno se je zahvaliti, da ste imeli ob sebi določene čudovite duše.

Spomnite se, da nazdravljate življenju, pogumu in moči, ki vzpodbudi kohezijo.

Potem nič od tega ne bo zaman.❤

Pozdravljen moj prijatelj, še eden, ki odhajaš v tem izčrpljujočem trenutku. Bil si čudovit primer, kako veselje pusti globok pečat. Mama pravi, da boš čutil vso mojo ljubezen do tebe. Da bo zadostovalo, da se pogovarjam s teboj, kot da si ob meni in potem se boš nasmehnil medtem, ko boš pel eno tvojih pesmi.

Jaz te, s srcem polnim hvaležnosti, močno močno objemam od tu.