Poljub, Ula: Jokala sem v prvih sekundah in jokala sem vseh naslednjih pet ur

Zadnjič sem zaradi novinarskega vprašanja Nadine Štefančič – Katera umetnost mi je spremenila življenje - nekaj dni zapored googlala, brala, opazovala, bila tiho, jokala, poslušala neke stvari na repeat, si dopisovala po mailih, odpirala škatle s starimi fotografijami ... in iskala. Odgovor.

Odgovor, ki bi bil dovolj pameten in sočen in prebrisan, da bi ga bilo vredno in smiselno stisniti v 59 video sekund, kolikor traja Nadinin intervju z imenom Avtoportret.

Odgovor, ki bi bil resničen, celosten in razumljiv. Zame. In naokrog.

Pregledovala sem tudi zgodovino že posnetih pogovorov in se zatikala ob že naložene pa ta globoke, lepe in poetične portretirance in odgovore, ki so imeli svojo knjigo, naslov, nosilca, lik ali izkušnjo.

Ki so v tistih nekaj sekundah povzeli trenutek, ko sta vsaj nad možnostmi življenja za hip posijala moč in upanje, idealiziranje, rešitev ali surovost, vsa še bolj čustvena pa sem postajala ob odgovorih na varianto fotografa Tadeja Vaukmana, ki pravi, da so umetnost, ki mu je spremenila življenje – odnosi.

Che bello. Ja, to je to.

Tudi mene potem odnese. V umetnost, ki je prijateljstvo. V umetnost, ki je ljubezen.

Zagotovo sta me konkretno preoblikovali. Zagotovo je ljubezen, spletena tudi med prijateljstva, temeljna, tista, ki me žene, da sploh sem. Bolj kot kakšno delo ali komad ali kos oblačila. Vsaj zdi se tako. Brez ljubezni do ... Nič ne bo šlo.

Vsaj jaz grem tako. In iščem.

Ljubezen do biti dobro, videti dobro, ljubiti polno, živeti polno, čutiti, dati, obstajati, slišati ... do tega me žene. Ah. Umetnost ljubiti.

Čeprav me je že pop Lambada (Šora lucifoj en ungrija soni fišoraaaa) tako razplesala v vrtcu, da so me morali v podaljšanem bivanju v osnovni šoli bojda opozoriti, da se po mizah ne pleše več (kot se je to lahko le nekaj mesecev nazaj) ... in mi namignili, da je morda dovolj, da je v družini samo ena tista, ki štrli ven in hoče nastopati (a ne, mami). In se opravičujem.

Čeprav sem znala vsa Jacksonova besedila na pamet prej, kot sem sploh znala dobro govoriti angleško. In potem sem na repeat v sobi poslušala njegovo dvojno kaseto in vadila koreografije in bila v nekem trenutku na smrt prepričana, da ne znam več slovensko, ker tako dobro in dolgo že govorim žlobudr angleščino, da kaj, če zdaj nikdar ne bom več mogla spregovoriti svojega jezika.

O ne. (Ju nou ajm bed ajm bed)

Krik in solze in po objem k mami v dnevno sobo, kjer sem, medtem ko sem si jedla solze z lic in govorila o strahu, da mi je pobegnil moj lastni jezik, ugotovila, da čisto gladko in brez težav svojo travmo pravkar razlagam – v slovenščini. In da je vse OK.

In še, čeprav se mi je med srednjo šolo zdelo, da bi si z največjo lahkoto zapomnila tudi vse kemijske in fizikalne trike in formule in bi nemudoma razumela in znala zračunati integrale in limite od in do, če bi jih spesnili v nek ceahsy beat in pop besedilo in bi mi matematiko v refren dala Britney ali N'Sync.

Bye bye bye.

Kako daleč pa si sploh želim, da me umetnost premakne? Ji sploh dovolimo, da nam res spreminja življenja?

Premakne me tako, da grem v Dramo po pol leta na predstavo, za katero vem, da traja 5 ur in si rečem, o moj bog, to je po moje najdaljša predstava, kar jih bom videla v življenju. Od 18.00 do 23.20.

Enkrat sem še šla v gledališče na tako obsežen performans, bili so Bratje Karamazovi, prav tako v Drami in vem, da sem med tretjim dejanjem šla domov. Ali pa na drink, no. Vem le, da se mi je zdelo življenje zunaj gledališča, kot znotraj njega, takrat še bolj pomembno.

In zdaj grem. Spet v Dramo. Na maraton. Na predstavo Požigi. In se zazrem iz lože, v kateri sva obe z mami, s pleksi steklom ločeni od sosednje, čeprav je skorajda nemogoče, da bi se iz ene v drugo s sogledalci pokašljali in popljuvali direktno v obraz. Mogoče le v hrbte.

Za nama namreč sedi le Jadranka Juras, sama in z masko. Seveda.

Pogled z lože po dvorani je videti napet, drugačen, čuden, celo žalosten. Videti je, kot da je vsaka druga vrsta sedišč izruvana ven in šele v šesti vrsti se lahko sploh sedi, vsi nosimo maske in vsem se bo zgodil ta 5 urni manifest performansa, gledališča in umetnosti in scenografije, glasbe, kostuma – zgodil se nam bo performans človeškega inputa, ki je tam, na drugi, na njihovi strani, na strani ustvarjalcev predstave, še tisočkrat bolj skoncentriran, saj nas more peljati čez vseh teh 5 ur in držati pozornost, stik, zanimanje.

In na odru je bolna, sivih las, brez ličil, s prekrasno kožo, na bolniški postelji trenutek pred - Pia Zemljič.

In tekst gre: V pokrajini, v kateri je živela Naval, ni nikdar deževalo. Ko je umrla ... Je padal dež.

In scena oživi, zastor se razgrne in dežniki na prizorišču so obrnjeni narobe, kot bi jih pretegnil vihar in Pia leti in jaz v prvih treh sekundah jokam.

In solze mi tečejo nadaljnjih pet ur.

Jaz mislim, da sem porabila vsaj 6 robčkov, rdeča šminka pa se mi je brisala v notranjost maske, zaradi vseh tiho izrečenih besed, ki sem jih šepetala vase in v belo blago v notranjosti maske (in ja, za koga sem se sploh našminkala?).

In to je na primer prav tako ta trenutek umetnosti, ki mi spreminja življenje. Čeprav je trajal celih 5 ur.

Se pa zgodi tudi ruski performer, ki pred parlamentom netopirju (ali neki slični mali živalci) odgrizne glavo, in evo, zdaj spet pričakujem, daj Umetnost, premakni me, naj bo tudi to statement no, pa Rusi so, pa netopir in Covid, daj no ...

Umetnost pa ja mora šokirati, nastvaljati ogledalo, postavljati vprašanja, preizpraševati in tebi mora ob njej kdaj biti tudi nelagodno.

Ampak, ne vem.

Ko Pia Zemljič leti, ne glede na to, da je tudi oder Drame po nekaj urah poln življenja in smrti in razlite gledališčne krvi in krikov, protestov, incestov, surovosti od nekoč, ki je identična tej danes, in je rdeča nit predstave polna sodobnih vprašanj, polna sovraštva, ki lahko rojeva sovraštvo, polna je citatov, ki govorijo o danes in tukaj in zdaj. Takrat tudi jaz letim.

Četudi med citati.

Recimo ob tem, da se tudi molk, tišina, po smrti spremeni. Da smo generacija, ki se hrani s sramoto. Da bo vojne konec, ko se ustavi čas. Da kakšen je to svet, v katerem imajo predmeti več glasu kot jaz (kje si, kapitalizem)? Da se, zato, da bi v lastnih kožah sploh lahko (pre)živeli, naslanjamo na male zasilne vrednote (ki to seveda niso).

In nenazadnje, da mora tisti, ki je že ljubil umreti pred tistim, ki še ni.

In si potem obenem po tihem želim, da bi še vedno obstajala vsaj za trenutek Skalca, da bi lahko po tej peturni predstavi segla v roke nastopajočim, se jim zahvalila za ta presežni odriv ljubezni in umetnosti vame, direktno, da bi lahko spila en alkohol, čeprav je Skalca zdaj zapisana le še kot neonacistično leglo tistih, ki kričijo ponoči in po ulici ruvajo drevesa (kar je pač ta zadnja), ampak zame ni, ker je tudi moj zadnji pajzel in, kot reče Manca G. Renko, naša “zadnja utrdba pred resničnostjo jutra in zlaganostjo sveta”.

Ker smo bili tam lahko skriti pred resničnostjo malo dlje, kot bi to želela resničnost sama. Ampak tudi ta neresnična resničnost mi je pomenila in dala več kot ruski netopir in me skoraj podobno spila, razgalila in umila - kot tista prva solza, ki se mi je zgodila v zadnjič Drami.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.