Bivše ljubezni (Piše Danaja Lorenčič)

''Ne moreš živeti tako, da razmišljaš o tem, kar je bilo med nama,'' mi je pred časom rekel nekdo, ki sem ga nekoč ljubila. Ob teh besedah me je zbodlo v prsih. Za trenutek sem namreč pomislila, da je z mano nekaj narobe, ker ne znam pustiti preteklosti za sabo in se pretvarjati, da je ni bilo.

Strategijo preživetja, ki jo je ubral moj bivši - da se ne ozira za tistim, kar je bilo, spoštujem. A to ne pomeni, da jo sprejemam za svojo. O bivših ljubeznih namreč večkrat razmišljam. Nanje me lahko spomni neka pesem, knjiga, serija ali film. Nostalgičnih občutkov ne zatrem, temveč se potopim vanje in jih pozorno opazujem. Kajti ob tem se mi ne razodene le podoba nekoga, ki mi je nekoč veliko pomenil, ampak tista plat mene, ki sem jo zaradi izkrivljenega prepričanja o tem, kaj pomeni biti odrasla ženska prevečkrat zanemarjala.

Tisti, ki sem jih ljubila so v meni pustili sledi in me zaznamovali na različne načine, zato ne morem in nočem zanikati njihovega pomena zame. Moje pretekle ljubezni govorijo o tem, kdo sem v nekem obdobju svojega življenja bila, po čem sem hrepenela, kaj sem si želela in tudi česa ne.

Da prvega ne pozabiš nikoli, v mojem primeru zagotovo drži. A ne zato, ker je bila moja prva ljubezen podobna tisti iz Balaševićeve pesmi. No, razen v tistem delu refrena, ko legendarni glasbenik prepeva, da se je za vse večne čase skrila nekje globoko v nas. Potrebovala sem namreč več let, da sem izkopala, nato pa prebolela, bolečino, ki mi jo je povzročila.

Trajala je manj kot en mesec, a to je bilo dovolj, da sem se začela bati intimnosti in da sem v svoji notranjosti negovala popačeno doživljanje sebe. Zelo dolgo se nisem zmogla otresti občutkov zavrnitve, temveč sem jih poglabljala s prepričanjem o tem, da ne znam ljubiti in da si ne zaslužim biti ljubljena.

Bolečina, rojena iz prve nesrečne ljubezni, me je ohromila, ranila in oddaljila od svojih čustev. Zato sem pozneje iskala ljubezenske odnose, ki so bili že vnaprej usojeni na propad. Zaljubljala sem se v tiste, ki jih nisem mogla imeti oziroma sem bila prepričana, da me ne bi niti pogledali. In v tiste, ki -tako kot jaz - niso imeli radi sebe.

Ker nisem poznala zdrave, svobodne navezanosti, sem verjela, da ljubezen ni sila, ki te osrečuje, ampak ogroža, saj zaradi nje izgubiš nadzor nad svojim življenjem in se spremeniš v čustveno razvalino. Da bi to preprečila, sem v mnogih odnosih brzdala svoja čustva, saj sem bila prepričana, da bom prizadeta, če se prepustim. A to se je vselej slabo končalo. Svojih čustev namreč nisem mogla povsem zatreti, zato so priplavala na površje, ko je bilo običajno že prepozno in ko sem s svojimi nepremišljenimi ravnanji ranila tiste, za katere sem bila prepričana, da bodo ranili mene.

Žal mi je, da sem med svojim poblaznelim begom pred ljubeznijo in čustveno bližino prizadela moške, ki so bili vredni ljubezni, a jim tega nisem znala pokazati. Dokler nisem sprejela odgovornosti za storjene napake in jih ločiti od bolečega zavračanja, sem se namreč oklepala trpljenja in miselnosti ''dvojina ni zame''. Verjela sem, da so ljubezenski porazi dokončni in da je trpljenje esenca ljubezni.

Pri tridesetih sem bila prepričana, da so večne ljubezni le neuresničljive ljubezni. Ker ne bolijo. Ker v njih ni grobih besed, peklenskih ponižanj, razgaljanja šibkih točk in predanosti, zaradi katere se včasih izgubiš. Ker sem v njih vselej ostala varna, sprejeta, (za)ljubljena. Vendar je to držalo le zato, ker so bile plod moje domišljije, saj sem bila zaljubljena v predstavo o nekom, ki naj bi utelešal vsa moja hrepenenja. Takoj, ko sem se iztrgala iz sanjarjenja, ki se je začelo s scenarijem, kaj bi bilo, če bi takrat …, pa sem bila prepuščena svojemu strahu pred navezanostjo in pred tem, da bi nekdo vstopil v moj notranji svet, ga preoblikoval in opustošil.

Moje bojazni so preglasili občutki vznemirjenosti, ko sem se zagledala v nekoga, ob komer sem bila dovolj sproščena, da sem mu pripovedovala o vseh napačnih moških v svojem življenju. Po mojem dolgem monologu je nekaj časa molčal, kar sem razumela kot znak, da sem naredila gromozansko napako, nato pa je umirjeno dejal: ''Mogoče moraš nekaj spremeniti, da se ti to ne bo več dogajalo.'' To me je presunilo, saj ob tem ni namigoval, da je on tisti, ki naj bi prekinil moj vzorec iskanja neprimernih moških. In ga tudi ni, kar sem odkrila na precej boleč način. Po njem sem bila nekaj časa tako strta, da sem si zabičala: ''Nikoli več se nočem zaljubiti. Prestara sem za to sranje.''

Toda postopoma, ko sem obnavljala stik s svojo dušo in predelovala stare vzorce, ki so me vlekli na dno, sem prepoznala, da se nočem posloviti od zaljubljenosti, ljubezni, intimnosti, poljubov, objemov in držanja za roke. Temveč sem se hotela posloviti od iskanja nesrečne ljubezni in namesto nje iskati ljubezen do življenja – in ta me je nepričakovano privedla do ljubezni, ki se mi je sprva zdela preveč lepa, da bi lahko bila resnična.

Ko sem nedavno moškemu, ki ga ljubim, priznala, da me včasih plaši misel, da je, vsaj kar se ljubezni tiče, vse najboljše že za mano in da se včasih spomnim na svoje bivše, me je njegov odziv pomiril. 

Vendar je še vedno resnična, čeprav trka drugače na vrata mojega srca, kot takrat, ko sem čutila vznemirjenje, metuljčke v trebuhu in tisti magični ''ne morem verjeti, da se to dogaja meni'' občutek. Še vedno jo čutim – v  dotikih, pomenljivih pogledih, jutranjih poljubih, večernih objemih in iskrenih pogovorih.

Ko sem nedavno moškemu, ki ga ljubim, priznala, da me včasih plaši misel, da je, vsaj kar se ljubezni tiče, vse najboljše že za mano in da se včasih spomnim na svoje bivše, me je njegov odziv pomiril. Ni mi rekel, da sem čudna, ker tako razmišljam, temveč me je razumel. Še več – z mojimi občutki se je poistovetil in ob tem sem začutila posebne vrste bližino in hvaležnost, ker imam ob sebi nekoga, ki mi je pisan na srce in ki sem ga v najbolj čistih kotičkih svoje duše iskala. Ne zato, da bi me dopolnil, ampak da bi z mano delil in uresničil svoje sanje, čustva, hrepenenja.

Njegova ljubezen ni izbrisala ali izničila mojih prejšnjih ljubezni – ravno nasprotno, osvetlila je njihov pomen za mojo sedanjost, saj so predstavljale pot, po kateri sem morala hoditi, da sem doživela ljubezen, dvoedino, kjer gre za neprestano igro približevanja in oddaljevanja.

Po intimnem pogovoru o bivših ljubeznih me je sedanja ljubezen potegnila vase. In me spomnila na ganljivo misel iz indijskega filma Okus ljubezni: Včasih te lahko celo napačen vlak pripelje na pravo postajo.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Oliver in jaz (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Dr. Veronika Podgoršek: Strup za človeka je, če pozabi nase