Kaj se dogaja s konfekcijskimi številkami? So na dieti?

Zadnje tedne je še kako aktualna beseda razprodaja, kajne? Tudi sama sem se (v več etapah) podala v lov in plen je prav lep …

… ampak ne bom pisala o tem, kaj vse sem nakupila in da se je med stvarmi znašlo tudi zločinsko hlačno krilo, zaradi katerega mi je mož že mahal z ločitvenimi papirji (o tem, da to ni ravno top 3 kos garderobe na seznamu moških fantazij, sem pisala že TUKAJ ). Namesto tega nekaj besed namenjam svojemu opažanju, mnenju, za katero sem po pogovoru s prijateljicami prepričana, da ni osamljeno. V zadnjih letih se je namreč poleg vseh modnih trendov, ki so se zvrstili v trgovinah z oblačili, zgodilo še nekaj smešnega – konfekcijske številke so se čudežno zmanjšale.

Kako se je začelo

Ko se mi je pred leti prvič zazdelo, da konfekcijska številka, ki mi je do zdaj ustrezala, ni več moja – sploh! –, je bila seveda prva misel: draga moja, vzeti se boš morala v roke! Tiste slaščice ali pa večerni prigrizki, v katere te sili mož (no, ne sili ravno, ampak ti jih tako vsiljivo ponuja, ti pa nočeš biti kmečka nevesta in se pač žrtvuješ), so krivi vsega. Logično vsaka ženska najprej pomisli na to, da se je zredila. Seveda nisem svetnica in tudi to se mi je že zgodilo, ampak ne v tem primeru! Preden sem dojela, da se številke oblačil v ISTIH trgovinah z leti manjšajo, sem seveda najprej krivila sebe. Pazila pri hrani, telovadila kot nora, tudi pogled v ogledalo ni bil ravno tako slab, ampak kakorkoli – številke oblačil, v katere sem se spravila, so bile takšne, da sem jih doma najprej odrezala, ker so me tako živcirale. Dokler nisem nekega dne slučajno opazila na starejšem oblačilu iste znamke svoje 'stare' konfekcijske številke. Bila je tam in meni je bilo oblačilo čisto prav, celo malce ohlapno. Takrat sem prvič pomislila …

Shirana modna industrija

Ni ravno novica, da že lep čas (in stvar še kar traja) v modni industriji kraljuje kult suhosti. Mogoče je izraz sploh čisto napačen, prej kot suhost bi rekla shiranost. Sodobna vsakdanja ženska z ulice se s svojimi večno odvečnimi 'najmanj tremi' kilogrami v povprečni lifestyle trgovini z oblačili nekako mora počutiti kot slon v trgovini s porcelanom – in to me res spravi v slabo voljo. Ne zagovarjam debelosti, nisem zafrustrirana niti se sama ne uvrščam med tiste s čezmerno težo (no, kila ali dve manj bi bilo vedno super!), ampak ko jezno tlačim nase hlače v predzadnji velikosti in niti nisem prepričana, da mi bodo prav, se resno vprašam: kje potem kupijo oblačila ženske, ki imajo 10 kilogramov preveč (in 10 preveč jih imaš lahko zelo hitro, ni treba biti ne len ne kako drugače 'čuden')? Sprašujem se tudi, kdo je tisti, ki trend suhega, tako rekoč otroškega ženskega telesa brez oblin, enega grama maščobe in lepo vas prosim, celulita (katastrofa!), sploh forsira? Katerikoli moški, ki ga poznam in sem ga vprašala, mi potrdi: raje kilogram preveč kot premalo, ker je dobro, da je pri ženski 'kaj prijeti'. Torej? Za koga se potem trudimo biti tako zelo suhe? Zase? Od kod so se zadnja leta vzele sumljivo majhne številke npr. hlač? Pred 15, 20 leti se komajda spomnim, da je obstajala številka 34, nekako normalno je bilo, da se konfekcija začne pri 36. Ampak v redu, 34. Zadnja leta pa je najbolj legitimna številka tudi 32. Ko primem v roke kavbojke številka 32 in jih primerjam s sabo, ne morem drugega, kot da padem v smeh. Komu naj bi bile prav? Vedno obstajajo izjeme in ženske, ki so po vseh standardih popolne, nič ne rečem, ampak realno … 32? Dobro, če sem že jaz slon v trgovini s porcelanom, kaj pa druge? Če se razgledam okoli sebe, jih velika večina ne bi spravila niti do sredine meč. Vsekakor obstajajo tudi ženske, ki nosijo tako majhno številko, verjamem tudi, da z njimi ni popolnoma nič narobe in takšne pač so. Super! Spoštujem vse in razumem, da tudi suhost ni nujno vstopnica za zadovoljstvo z videzom – če samo pomislim na svojo res suho prijateljico, ki vedno, ko začneva o trgovinah in oblačilih, vzdihuje, kako bi si želela imeti mojo postavo, da bi potem v trgovinah končno našla kaj, kar bi ji dobro stalo. Jaz se pa kar naprej sekiram, da sem preveč oblinasta v določene dele! Kakorkoli, moj zapis ni namenjen kritiziranju suhih žensk (brez oblin), kritiziram pa modno industrijo, ki je z dieto izstradala konfekcijske številke!

Modna dieta

Tako so danes hlače številka 36 iste znamke bistveno manjše od hlač iste znamke in iste številke, ki sem jih kupila pred nekaj leti in so mi seveda še vedno popolnoma prav. Preden sem si empirično dokazala vse skupaj, sem se dolgo prepričevala, da je to samo moj izgovor za to, da sem se pač zredila … dokler nisem držala v rokah starih hlač … Raziskave, zakaj se je to zgodilo, oziroma preveritev, ali morda zato, ker so ženske dandanes v splošnem bolj suhe, da je bilo treba prilagoditi konfekcijo, nisem delala. Ko opazujem ženske (od najstnic do starejših), si lahko že sama odgovorim, da ni tako.

Ali nam torej modna industrija samo poskuša sugerirati: Punce, vzemite se v roke in zmanjšajte obseg riti, sicer kmalu ne boste več mogle nakupovati v tej trgovini? Pa je to za njih res pametno?

Zanimivo se mi zdi, da se moraš danes že skoraj počutiti krivega, če stopiš v trgovino, ki je znana po 'majhnih' številkah, ti pa vendar nosiš številko 38 (no, v izgovor, zgornji del pa 36!). Ženske se kar naprej pogovarjamo okoli kilogramov, diet, čudežnih vadb, ki naj bi iz nas dobesedno ožele ves špeh. Tudi sama sem že poskusila kakšno dieto, pa nobene za dolgo. Misel na to, da se moram nečemu radikalno odpovedati, v meni vzbudi divjo željo po točno tistem. Znano? Prišla sem do tega, da imam najboljše kilograme takrat, ko so ti tudi v odličnem razmerju z mojim počutjem. Takrat niti ne hrepenim po 'prepovedani hrani' in kos torte mi niti približno ne škoduje. Mi pa (in ne le meni, ampak vsem ženskam) po mojem mnenju zelo škoduje to, da smo posvojile družbeno prisilo suhosti. Meni se to ne zdi naravno. Naravno je za moj okus to, da sprejmeš svoje telo tako, kot je (in ga korigiraš v okviru zmožnosti, če si seveda to želiš). So ženske, ki imajo konstitucijo, iz katere se nikoli ne bo dalo narediti 'manekenske' postave brez oblin. In obratno – so suhe ženske z definiranimi mišicami in tiste so vsekakor takšne videti naravne (in lepe!). Vse druge pa se moramo sprijazniti – tudi če bi ogromno shujšale, bi še vedno imele okrogline, ki pač ne grejo v kavbojke številka 32. Lepota niti približno ni merljiva s tem, kako majhno ali veliko konfekcijsko številko nosiš, ampak, kako jo nosiš.

Zdrava mera vsega

Kaj torej lahko naredi navadna smrtnica, ko opazuje miniaturne cunjice na obešalnikih v trgovinah? Po moje se mora najprej realno vprašati, kakšna se zdi sebi lepa. Če ne zaupa sebi, lahko povpraša svojega moškega. Največkrat imamo družbeno vsiljene predstave o tem, kakšne bi morale biti, in ker nismo takšne, ostajamo razočarane nad sabo. Uspeh je najti zdravo mero med tem, da skrbimo zase in se ne zapustimo, ter tem, da nismo obsedene z videzom in (kilo)grami. Lepa zunanjost ne prinese sreče in izpolnjenosti, lahko pa pripomore k temu.

Gremo torej v šoping brez slabe vesti, ste za?

Lepotni odmerek je zapisala Katarina Mihelič Bajt