Vid Voršič odkrito z Ulo: Lewis Hamilton zaupa trem fotografom, eden od njih sem jaz

Če bi v uvodu napisala, da sem se za svoj aprilski pogovor srečala z ormoškim posebnežem, bi mu to laskalo. Taki ljudje ga namreč še posebej zanimajo, takšne zgodbe pa ga še posebej privlačijo. Išče tiste s »pajzlov«, kot pozabljenim malim zakotnim lokalom reče sam, pa takšne - nepričakovane, človeške, ta obrobne, hitre, minljive, vredne zabeležka. Tako je pripaden kraju, iz katerega prihaja, da mu je v čast (malo za šalo, malo zares) oblikoval celo pulover, ki ga s pridom nosi.

V svoj objektiv sicer profesionalno lovi podobe: modne, filmske, človeške. Najhitrejše, svetovno znane ter adrenalina in posebnega žmohta polne pa - kot slovenski fotograf na prizorišču formule ena – že leta profesionalno beleži za F1.

Vid Voršič, umetnik, samouk, poseben lik.

Začniva na začetku. Kot študent si se pri 18. vpisal na materiale in metalurgijo. Precej daleč in nekako za ovinkom od podob in fotografije. Vmesni dolgčas, ki se je takrat plazil po tvoji študentski sobi, te je motiviral, da v roke primeš neko malo, običajno kamero, ki se je takrat, prav tako kot ti, valjala po sobi. In začel si snemati, kot rečeš sam »neke neumosti«, »fake« introte od MacGyverja, na primer.  Najprej je bil torej video?

Ja, na začetku sem delal videe, potem sem pa na neki točki ugotovil, da je veliko težje narediti dobro sliko kot video in me je pričelo to »vrebati« (zanimati, op.p.).

Zakaj misliš, da je to težje?

Pri videu lahko veliko napak rešiš z montažo. Tudi z glasbeno podlago lahko zaflikaš marsikaj. Če pa imaš pred seboj fotografijo, in jo imaš čas gledati eno uro, pa opaziš vsak detajl. Težje je.

Metalurgijo si končal?

Ne. Potem sem šel še na študij jezikoslovja in … Sedaj sem že pozabil, kako se reče tistemu. Še nekaj. Ampak sem se takrat malo razjezil in sem rekel, da tudi te izbrane smeri ne bom več študiral.

Zakaj?

Bila je neka zgodovina jezikoslovja in … nekaj. In je bil tam nek star turški jezik, ki smo se ga morali učiti, ki ni imel nobenega smisla. Tam so našli neko črto na plošči, za katero je predavatelj razlagal, da so vedeli zanjo 60 let in noben ni imel nobenega pojma, kaj pomeni. Potem pa je nekdo čisto slučajno to povezal s sodobno angleščino in neko »črto« povezal z besedo »Water« - voda. In potem so iz te ene »vode« ustvarili cel jezik. Ko sem jaz to poslušal, sem samo rekel, čakaj, čakaj! Prišel je nek pijanček in se spomnil, da je povezava z vodo in neko črtico, in sedaj ste vi naredili na podlagi tega nek jezik, ki se ga moram jaz učiti?  Mislil sem si svoje in od tistega naprej nisem več stopil na tisti faks.

Vendarle si se potem vpisal na IAM (Akademijo za multimedije) in ga končal.

To sem. Sem se pa vsega, kar se fotografije tiče, naučil precej sam. Tudi ta faks mi ni dal nekega presežka. Na koncu in predvsem sem se moral učiti na svojih napakah. Kar je v bistvu v redu. Ker sem si tako definiral nek svoj stil.

Kako pa bi lahko definiral svoj stil?

Se mi zdi, da ga imam samo pri Formuli 1. Tam poskušam delati ne-agencijske slike ali pa take, ki so za v novice. Ko je avto zamrznjen v prvem ovinku, na primer, da se vse vidi. Hočem, da ko nekdo vidi fotografijo, da dobi občutek, kako je vse to tam brutalno, s fotografijo ponoviti atmosfero tistega trenutka in doživljanja v živo. Pa da ima fotografija tudi nek »eye candy«, da izgleda malo umetniško. To, kar bi sam rad videl na steni, to poizkušam delati.

Pripeljejo na primer 16-letnico iz Sibirije v Milano. Na železniški postaji jo prvi dan pobere šofer od agencije in jo pelje do agencije na prvo srečanje. Gre za razdaljo nekih petih kilometrov. Že samo za to ji zaračunajo 120€ za prevoz.

Pa vendar si se kot fotograf na začetku podpisoval pod modne fotografije. Ali je bila vedno nekje poleg tudi malo športna fotografija?

V bistvu sem vse delal, kar sem lahko. Delal sem v neki agenciji, kjer smo bili uradno fotografi za predsednika države in tiskovne konference. Par porok sem naredil, samo mi je tudi tam film počil in sem rekel, da se tega ne grem. Preveč mi je bilo enkrat, ko je Tanja Žagar sedela nasproti mene za mizo in mi pila živce. Takrat sem si rekel, da to pa ne. Potem pa je mimo prišel še nek tip z umetnimi joški in raztrganimi »fuk štumfi« in je tam kolegu s prstom kazal po zadrgi in ga namakal v pijačo. No, ni več denarja na svetu, da bi šel tako govejo stvar delati še kdaj v življenju.

Kaj je bilo pa z modno fotografijo?

Mislim, da se je dotakne vsak, ki si kupi fotič. Pa veliko prijateljic sem imel, ki so bile modeli, pa sem začel malo s portreti. Potem sem se v neki točki naveličal Ljubljane in se preselil v Milano.

Koliko časa si živel v Milanu? Si se lahko preživljal s fotografijo?

V enem kosu tri mesece. Spomladi sem šel dol, ostal nekaj mesecev, se vrnil in potem šel jeseni spet nazaj. V Ljubljani sem imel najeto študentsko sobo, da sem lahko kje spal, drugače sem bil pa bolj ali manj v Milanu, kjer se delal t.i. »test shootinge« za različne agencije. Se mi je pa vse skupaj prav tako malo zamerilo, ko sem v globine videl in razumel kako tam deluje modni svet.

Kakšen je?

Bom na hitro orisal. Pripeljejo na primer 16-letnico iz Sibirije v Milano. Na železniški postaji jo prvi dan pobere šofer od agencije in jo pelje do agencije na prvo srečanje. Gre za razdaljo nekih petih kilometrov. Že samo za to ji zaračunajo 120€ za prevoz. Železnica pa pravzaprav pelje mimo agencije. Potem ji računajo stanovanje, v katerem so štiri sobe, v vsaki sobi štiri modeli/ke. Za to plača 600€ najemnine vsak mesec. Vse to ji trgajo od plače. Stanovanje je pa že tako lastniško, od agencije. In računajo jim še marsikaj zraven. Pa vozijo jih v klube, da so za okras in imajo za to zastonj pijačo, v bistvu pa agencija dobi plačano s strani kluba, da jih pripelje. Malo se mi je gabilo vse skupaj.

Po drugi strani pa ja, se mi je zdelo fino. Prišel sem v mesto, v katerem še v življenju nisem bil, nikogar nisem tam poznal, preko nekega spletnega portala sem si našel sobo, za katero nisem bil niti prepričan, če me sploh čaka. Potem pa veliko mailov, poslanih prošenj na agencije, veliko samoiniciative, iznajdljivosti in dobrih fotografij. Vse to, da se moraš sam znajti, je bila zame dobra »brca v rit«. Če ne drugega, sem to odnesel iz Milana.

Najbolj seksi modna zgodba, ki si jo uspel pofotkati?

Je domača. In smo jo ustvarili skupaj z Erikom Majem Potočnikom in Matjažem Plošinjakom za mesec oblikovanja. Bili smo res dobra ekipa takrat in imeli smo proste roke. Še danes mislim, da so te fotografije povečane in visijo v Mestu oblikovanja.

Kako pa te je našla F1?

Formulo 1 spremljam, odkar sem bil majhen. In tudi doma se spomnim, da kadar smo imeli kakšne družinske piknike ali kaj podobnega, sta se oče in stric vedno prepirala, kdo peče in se drug drugem drla, kaj se medtem dogaja na televiziji in dirkališču. Ne vem, zakaj me je to že takrat tako zanimalo. Moto šport me na splošno sicer ne zanima. Ne gledam MotoGP ali drugih stvari, to mi je negledljivo. Spomnim pa se, da sem bil 16 let star in sem se družil s samimi pankerji in uličarji, in sem jim težil, če gremo gledat F1. Takrat so si vsi mislili, »kaj to gledaš, te fensi kretene«, ampak meni je bilo kul. Vleklo me je.

Ravno takrat, ko sem bil v Milanu, pa so me kontaktirali tudi iz Avtomanije. So mi rekli, če bi šel z njimi pofotkat formulo v Italijo. Takoj sem bil za. Tako sem šel na dirkališče prvič s tistim svojim počasnim fotoaparatom za modo. Najpočasnejšim na svetu, se je zdelo. Z njim nikakor nisem mogel dobro slikati dirke.

In sem se moral spet znajti po svoje. Slikati čez ograje, iz tribun. Se spoprijateljiti z drugimi fotografskimi kolegi. Enkrat mi je kolega iz Nemčije pod mizo dal foto brezrokavnik, da sem lahko šel na progo, in sem si tako ustvaril in dopolnil svoj portfolio.

Dolgo si delal in gradil na tem, da si si uradno zaslužil dostop do F1 proge.

Ja, potem mi je pa pisal še od Lewisa Hamiltona skrbnik za njegova družbena omrežja in predlagal, da bi lahko kaj skupaj delali. Potem se je pa zares odprlo.

Katera fotka je prepričala?

Mah, v bistvu ena čisto brezvezna fotka, precej meglena. Sem celo razmišljal, da je ne bi niti objavil, sem pa videl, da je edina, kjer se res lepo vidi Mercedesov znak. To je bilo ostro. In očitno ga je to pritegnilo. Najprej je želel imeti seveda zastonj fotografije, ampak sem rekel, da to tako ne gre. Da si ne morem privoščiti še neplačanih fotografij, ker že tako veliko plačujem sam.

Sicer sam financiraš svoja F1 potovanja, prenočišča?

Za nekatere so mi plačali stroške, drugo sem vlagal sam, da sem bil le čim bolj prisoten. Tako se je odvila tudi zgodba s Hamiltonovim upravljalcem družbenih omrežij. Če se ne bi vseeno odzval, bi do naslednje sezone že pozabil name. Tako pa sva ravno z bratrancem delala plane za vikend, ko mi ta možakar v Hamiltonovem imenu piše, če bom v Abu Dhabiju na dirki. Seveda je nisem planiral, nisem imel denarja. Pa sem si vseeno rekel, daj, pojdi, si bookiral let za naslednji dan in se odločil, da grem na pot. Vložim. Tvegam s tem, da sem naslednji dan že šel na pot.

Potem si mu napisal »jaz sem tukaj« in ste se dobili?

Ne, tam nimaš nekega stika. Pozdraviš se, mogoče spiješ kavo. Sicer pa jaz samo delam, fotografiram in pošiljam slike.

Sem pa ravno tam napravil po mojem mnenju eno bolj markantih fotografij Hamiltona, ko je ravno izgubil prvenstvo. Edino, ki ga je izgubil v zadnjih šestih, sedmih letih. In so vsi fotkali svetovnega prvaka poleg njega, jaz pa sem si pa rekel, da bom poskusil drugače, ker sem vedel, da bo Hamilton še uspešen. Hotel sem obenem prikazati neko žalost in zmagoslavje, na isti fotografiji, zato sem na prizorišču slikal mehaniku skozi noge. Pol fotografije je bilo tako črne obenem pa je na njej ognjemet. S časom je fotografija še pridobila na vrednosti, ker je potem Hamilton vendarle bil vsako leto svetovni prvak. Podrl pa je prav tako vse Schumacherjeve rekorde.

Dobra odločitev torej, da si kupil karto, spakiral in se v Abu Dhabi odpravil tako rekoč čez noč. Kakšna so sicer pravila, zakonitosti zahteve, da lahko zares vstopiš v svet fotografije za F1?

Težko reči. Lahko delaš za kakšno od večjih agencij, mislim, da tako dela slovenski fotograf Makovec Jure. Načeloma pa imajo vse večje agencije že svoj nabor fotografov. Sem nekaj časa tudi jaz na ta način iskal svoje možnosti, a sem svojo F1 nišo uspel najti drugje. Sicer me je drago stala, a vseeno.

Na kakšen način?

Ves denar, ki sem ga na F1 zaslužil, sem vlagal v F1 naprej. Na treh dirkah sem na primer veliko zaslužil, na treh mogoče nič, pa sem si vseeno pokrival vse naslednje dirke sam. Tri leta sem slikal z opremo za poroke, ker sem raje denar dal za potovanja do dirk, kot za novejšo opremo. Po drugi strani me je tudi ta »slaba oprema« definirala, mi pomagala najti moj stil. Vsi fotografi tam imajo namreč zelo sodobno opremo, slikati želijo seveda vse na čim bližje in čim bolj od blizu, jaz pa sem se vedno nekje skrival in iskal druge rešitve.

Genialec je. Najbolj pozitivna oseba tam. Zdaj je tako, da mi vedno pokaže sredinec. Jaz pa njemu nazaj. Če vas ne zanima F1, pofolovajte na družbenih omrežjih vsaj njega.

Tako sem si tudi pridobil zaupanje pri Hamiltonu, ki je rekel, da zaupa samo trem fotografom in mu je pri meni fino to, da ne lovim čisto vedno samo njegovega obraza – da ne iščem nekih klasičnih in PR-ovskih »money shot-ov« in da mu nikoli nisem na poti.  

Tudi za voznike je namreč vse skupaj izredno naporno. Predstavljaj si, da si na poti v dirkalnik, veš, da greš čez nekaj trenutkov vozit s hitrostjo 300km/h, tebi pa v glavo in obraz sekunde pred tem skače nevemkoliko objektivov in bliskavic.

S kom iz F1 ekipe si si najbljižje? Je to Lewis Hamilton?  

Ne, to je Daniel Ricciardo. Imava res prijateljski odnos.

Bilo je v Belgiji, ko sem tam stal in ga slikal, tip je pristopil do mene, mi dal »kepico« in rekel »'sup legend« / »kako si, legenda«. Malo sem zatrokiral, nič mi ni bilo jasno. Mi je potem povedal, da so mu bile moje fotke ok, da je googlal moje ime. Zaradi tega me je spoznal v paddocku.

Genialec je. Najbolj pozitivna oseba tam. Zdaj je tako, da mi vedno pokaže sredinec. Jaz pa njemu nazaj. Če vas ne zanima F1, pofolovajte na družbenih omrežjih vsaj njega. Lahko ima najslabši dan v svojem življenju, pa se bo še vedno smejal.

Pravijo, da je svet F1 nekako sterilen, podobna dirkališča, ovinki ... Kje ti najdeš drugačnosti?

Jaz bolj sterilnega okolja nisem videl še nikjer. Pred desetimi leti bi se dva zaletela, se skregala in brez cenzure dogodek komentirala tudi na tiskovni konferenci, zdaj je pa tako, da ima že vsak svojega tiskovnega predstavnika, ki pripravi tekst, kaj je treba povedati, tiskovne konference so ločene, poštimane in to se mi zdi res sterilno. Tudi dostopnost na samih dirkališčih je zaradi varnostnih razlogov, seveda, vedno bolj kontrolirana in omejena. Malo pa me moti tudi finačni vidik vsega skupaj. Ena kapa s šiltom v t.i. »fan shoppu« na prizorišču stane 80€, polo majica 100€, jakne so po 300€. Jaz si pa mislim, dajte vsaj to eno kapo ponuditi po prijaznejši ceni, kupili si jo bodo tako ali tako tisti, ki vas podpirajo.

Kje kot fotograf si ti najraje? Na progi?

Na progi, tam je daleč najboljše. V boxu je sicer fino, ker je malo nevarno in se veliko dogaja naokrog. Takrat ti najbolj dela tudi adrenalin, ker veš, da ti v vsakem trenutku nekaj lahko hitro prileti v glavo … Ali pa te povozi avto.

Iščem prav to. Stik s telesom, s človekom, človeškim faktorjem, vsaj na fotografiji. Pred časom so se namreč dirkači bolj videli, zdaj so zaradi varnosti veliko bolj zakriti.

Si imel kakšen tak bolj telesni experience?

Enkrat mi je kos dirkalnika narejen iz karbona letel mimo glave. Nekajkrat sem se pa bolj od blizu skoraj srečal z vozilom. Sicer pa iščem prav to. Stik s telesom, s človekom, človeškim faktorjem, vsaj na fotografiji. Pred časom so se namreč dirkači bolj videli, zdaj so zaradi varnosti veliko bolj zakriti in imajo bolj dodelane varnostne rešitve. Zato zdaj težje loviš tisti tako želeni človeški faktor v samem vozilu. Vidiš avto, ki ima 1000 konjev in gre 350 kh/h, ne vidiš pa več človeka, ki s tem upravlja. Zato poskusim vseeno na vsaki fotki prikazati, uloviti prav ta stik z delom človeka. V ovinkih voznikove prste, kako držijo volan. Ob človeški napaki dim iz vozila. Na sončen dan voznikovo oko pod čelado.

Na prizorišču Formule 1 iščeš svoj ovinek?

Na začetku o tem nisem razmišljal. Nisem razmišljal o tem, o čemer bi sicer razmišljal vsak normalnen fotograf. Recimo, ko prideš na jutranji trening, na en ovinek in je tam genialna svetloba. Potem pa se popoldne vrneš in nič več ne štima.  Seveda ne, sonce se premika. Vseh takih malenkosti se potem s časom, predvsem pa z izkušnjami navadiš. V Azerbajdžanu sem hodil tri ure čez neke strehe, da bi prišel do fotografsko zanimive točke. Eno leto je bilo tisto mesto genialno in genialni na njem sta bili tako svetloba kot fotografija. Pa se naslednje leto vrnem, na isto točko, in spet, nič ne štima.

Zakaj tokrat ne štima?

Jah, pozabil sem, da se je dirka za en mesec zamaknila. Pogoji pa so bili potem, kar se svetlobe tiče, spet popolnoma drugačni.

Koliko dirk na leto odkljukaš, če je dobro leto, če se ne zgodi 2020?

11 sem jih v enem letu naredil največ.

Kašno pa je bilo 20/21?

Pa saj je bilo kar OK leto. Lani sem na primer šel na tesitranje, na kar prej recimo nisem hodil. Tam se potem ves dan vozijo v krogu, testirajo, tudi ne vozijo na 100%, bolj so vsi sproščeni, celo z dirkačem morda lahko spiješ kaj in kakšno rečeš in tako sem si lahko zagotovil nova prijateljstva, poznanstva in ustvaril tudi kakšen poslovni dogovor za naprej.

Mah, lanska sezona je bila res dinamična, predvsem je vse letelo iz urnika.

Pa letos?

Tudi letos so mi že preklicali dve akreditaciji.

Kako pa sicer prideš do akreditacije?

Načeloma pogledajo tvoj doseg. Mene zdaj več ne preverjajo, ker so že videli, s kom vse sodelujem in s katerimi dirkači sem že posnel fotografije.

Do pred nekaj leti pa sploh nisi mogel dobiti akreditacije, če nisi delal za tiskane medije. Takšne objave so bile najbolj pomembe. Če nisi delal recimo za Getty Images ali pa kakšno drugo večjo agencijo, če nisi delal za neko revijo ali časopis, ki ima prav tako velik doseg, je bilo težko. Določeno imajo tudi kolikšna mora biti časopisna naklada, kakšna mora biti kakovost papirja in tiska posamezne revije, na dirko pa si moral imeti vsaj šest strani objavljenega foto materiala - za odobirtev akreditacij za naprej.

Kje si pa ti pri nas to dosegel ta doseg in objavljal?

Saj pravim, jaz sem en tak neki posebni unikum. Preko fotografij z dirkači in s tem nekim svojim stilom, sem se na svoj način uspel zapisati v Formula okolje. Zato sem tudi do akreditacij prišel brez določenih šestih strani objav in drugih siceršnjih zahtev.

Kako pa tisti, ki odobrijo akreditacijo vedo, da je Vid Voršič nje vreden?

Še pred tremi leti si na primer moral dati v kuverto vse, kar je bilo od tvojega dela objavljeno, in jim dokumentacijo fizično poslati po pošti. Najboljše pa je, da sem bil zaradi neke konstantnosti svoje angažiranosti in ljubezni do dela, tudi veliko na samih prizoriščih in v realnem, fizičnem stiku s tistimi, ki akreditacije odobrijo. Jaz, kakršen sem in česar sem se naučil že v Milanu (samoiniciativnosti in vztrajnosti), sem veliko hodil spraševat za akreditacijo. Pa mi je niso hoteli kar tako dati.

Tistemu, ki je določal, kdo gre in kdo ne, sem šel tako zelo na živce, da mi je malo da ne v glavo vrgel tisti press brezrokavnik. Rekel je samo - pojdi, prosim. Jaz pa sem mu hitel razlagati, da naj me ne pošilja kar tako stran, da res nisem tu zato, ker se mi samo teži, ampak ker bi dejansko rad delal, da imam že svojo bazo ljudi, s katerimi sodelujem, samo da akreditacije enostavno ne dobim, ker uradno ne delam za kakšnega od časopisov. 

Potem, ko sem mu to razložil, je šlo lažje. Kasneje je v ekipo tistih, ki odobrijo akreditacije, prišel en mlajši gospodič, on je že pa vedel, s kom vse sem že delal, kdo vse objavlja moje fotografije in je šlo vse skupaj veliko lažje.

Se pravi bi lahko rekli, da ti je vendarle nekako prav prišel ves ta družbenoomrežni »moment«.

V bistvu je, ja. Sem si kar nekaj poslovnih priložnosti odprl in ustvaril preko družbenih omrežij,  drugih dirkačev in tega, da so tudi oni objavljali in delili moje delo.

Svet te zapeljuje. Dobesedno. Rad si pa tudi doma.  

Sem, ja. V Ormožu je tako, kot bi živel v nekem Alan Ford stipu. Tam je doma neka posebna pripadnost, ki neubesedno obstaja med ljudmi. Vse je načeloma nekako malo narobe, v Ormožu mogoče res nimaš kaj početi, mrtvo mesto je, bi lahko rekel, pa vsi do njega še vedno čutimo neizmerno naklonjenost. Zaradi vseh štorij, neumnosti, posebnežev, ki so in smo tam. Ormož je en tak mali otok. Nekaj je v tej duši. Tudi narečje je drugačno. Lepa pokrajina je, vino je genialno na vsakem vogalu, hrana je super, ljudje so posebni.

Grossmanov festival je pa tudi nekako pomemben del kulture in vzdušja v teh »tvojih« krajih. Te zanima film?

Me, sem režiral že nekaj kraktih filmov, na Grossmanovem festivalu so me za moje delo srečale tudi nagrade. Pogrešam pa v slovenskem filmu kakšno res dobro komedijo. Če bi recimo šla po Šiški en krog po lokalnih »pajzlih«, sem prepričan, da bi v roku pol leta lahko naredila iz teh malih zgodbic en res noro dober in zanimiv celovečerec. Iz zgodb, ki bi jih tam samo slišala in doživela. Oh, ko bi nekdo samo malo našpičil ušesa ...

Predlani smo naredili pa še festival stripa in fantastike filma, ki sicer ni direktno povezan z Grossmanom. Grossmanov festival se dogaja poleti, festival stripa organiziramo jeseni. Ta se dogaja izključno v Ormožu. Prvo festivalsko leto smo bili celo presenetljivo uspešni, v Ormožu veste namreč, da ni veliko ljudi. Je pa takrat nekje 20 posameznikov hodilo na naša predavanja, ker je celo več, kot jih je na predavanja hodilo v Ljubljani.

Za letošnjo jesen smo že dogovorjeni, da kot glavni festivalski gost v Ormož pride avtor svetovne uspešnice Witcher – Andrzej Sapkowski.

In še nekaj hitrih imava za na konec. Skladba, ki je zate takojšnja asociacija na F1?

Ace of Spades.

Sva se tudi takoj ujela, ker sem jaz enkrat na prizorišče prišel s fotoaparatom na film, on pa s tisto »kišto«.

Nazadnje, ko si kričal od navdušenja?

Ponavadi je to takrat, ko pridem na formulo in se prvi avto mimo pripelje.

Pa so takrat vsi naokrog navdušeni in glasni?

Ah, ne. Mene malo postrani gledajo. Pa včasih je kje celo kakšen snemalec, ki mi s prstom na ustih pokaže, da moram biti tiho, ker so poleg kamer in fotoaparatov okrog po celi stezi tudi mikrofoni.  

Kaj te res razhudi?

Kreteni.

Naj fotograf?

Rainer Schlegerlmilch.

Pa Vladimir Rys, ki fotografira za Red bull. Tip ima tako oko za detalje. On je edini, ko greva na isto lokacijo, pa si jaz že mislim, da sem posnel genialno fotko, pa jo zabeleži in objavi on – in si rečem, pa pismo, kako tega nisem videl?

Ljub mi je tudi fotografski kolega iz New Yorka, Joshua Paul, ki fotografira na fotoaparat star 110 let. Ima veliko leseno »staro kišto«, s katero na F1 fotografira dirko in portrete - in je res poseben. Sva se tudi takoj ujela, ker sem jaz enkrat na prizorišče prišel s fotoaparatom na film, on pa s tisto »kišto«.

Katera je še ena želja, ki jo imaš za letos?

Da grem nazaj delat Formulo 1.