Jan Brovč odkrito z Ulo: V resnici res ne maram pozornosti

Dopoldne se nama je po fotografiranju zgodila še bogata ingver metina limonada v ljubljanski Moderni. Jan jo je iz prve gladko poimenoval cela instalacija. Kot dve mnogobarvni instalaciji iz potencialno neke sosednje in domišljije polne galaksije sva bila še pred nekaj trenutki, pred fotografskim objektivom, videti tudi midva.

Sicer pa ga tako ali tako težko prezreš, ko vstopi v prostor. Z nekaj čez meter in 90 centimetri, s podloženimi platforma čevlji, v jopici od babice in odsevnem oranžnem "komunala" plašču (tako mu reče sam). Je pač pojava. Iz njega veje predvsem želja, da bi življenje rad preizkusil.

Eksperiment je. Kreative, izraza, čudenja in mehke sramežljivosti.

Lahko se sicer zdi, kot da bi na nekakšen neubeseden način zahteval pozornost. Pa se najbolj doma počuti v svojem gorenjskem ustvarjalnem prostoru, v katerem prijateljuje bolj s šiviljskimi stroji, kot ljudmi.

Med pogovorom se ne steguje po občudovanju in naklonjenosti, temveč se raje skrije med svoje dolge okončine in medtem prizna, da bi se v resnici rad samo zlil z oklico.

Moj dan se je začel z njim, njegov pa s potjo iz Tržiča, z avtobusom, ob 9. uri zjutraj. Kar sicer ni njegova vsakodnevnica.

Kolikokrat prideš v Ljubljano?

Včasih enkrat na teden, včasih vsak dan. Odvisno od projektov.

Vedno pa imaš polne roke vreč in oblačil.

To pa vedno, da. Je kar malo čudno, ko grem brez kakršnekoli vreče od doma.

Kako se je za mladeniča, ki mu pripisujejo, da je naslednji Peter Movrin, začelo življenje polno niti, punkljev, snovanja in oblačil, me zanima najprej.

Najprej si delal zase. Zakaj? Ni bilo oblek, ki bi ti bile po volji?

Ne, v bistvu je zadaj precej dolga zgodba. Že v otroštvu sem delal 'naredi si sam' stvari. Barval sem, predeloval, risal. Potem pa je na sredini moje srednje šole kolegica od mami prodajala zelo star šivalni stroj. Kupil sem jo, čeprav je bila zame to takrat samo neka 'Ruža'.

Ruža! Se navdušim. Ne toliko nad strojem, kot nad imenom.

Ja, Ruža! Še zdaj je glavna. Vse, kar vidiš, je zašito z njo. 

Zdelo se mi je, da šivalni stroj vedno pride prav.

Ruži je torej šefica!

O, ja, Ruža. Ona žge! Prišla je v moje življenje in potem je nekaj časa kar obstala tam, v moji omari. Nisem je znal uporabljati. Nikoli prej zares tudi nisem imel nekega zanimanja za šivanje.

Zakaj pa si jo potem kupil?

Poceni je bila. Kar tako. Zdelo se mi je, da šivalni stroj vedno pride prav.

Zanimivo, si mislim. Ne vem, kako pogosto si 16-letni fant reče, opa, šivalni stroj, to pa res zmeraj prav pride. Zasmeji se. Ve, kam ciljam. Nadaljuje.

In potem je bila Ruža v omari, kar nekaj časa, ker niti nisem vedel, da dela. Prepričan sem bil, da je z njo nekaj narobe, da je pokvarjena. Potem pa sem si enkrat vzel malo več časa in ugotovil, da je povsem funkcionalna. Kmalu zatem sem začel malo predelovati stvari. Najprej zase, s tem pa je zanimanje raslo. Predvsem sem hotel razumeti, kako so stvari narejene. V tretjem letniku srednje šole sem najprej bolj predeloval, tu in tam kaj dodal, v četrtem letniku sem imel prvi večji projekt, prvo tako imenovano modno fotografiranje, za katero sem oblikoval več oblačil. Danes bi rekel, da sem takrat sešil tako, bolj fail kolekcijo.

Kakšno kolekcijo? Ni mi najbolj jasno o čem govori. Vseeno imam v emšu vsaj 15 let več.

Ja, ful FAIL. Zelo je bila dijaška.

To pomeni osnovna - mi razloži.

Kam pa si hodil na srednjo šolo?

Na medijsko.

Aha, se pravi, da te je vendarle hitro neslo v bolj ustvarjalne vode?

Malo že. Želel sem se vpisati na oblikovno, pa mi ni uspelo in sem se potem vpisal na medijsko. Tako sem združil modo, medije in ostale interese. Predvsem so skupaj zaživeli v moji zaključni maturitetni nalogi. Fotografije moje zaključne kolekcije je potem videla fotografinja Samantha Kandinsky, danes prijateljica, in mi pisala, da bi kaj naredili skupaj.

Vse se res danes lahko zgodi na družbenih omrežjih, si mislim. In prav ta razkorak med njim(i) in mano, teh 15 let, mi da vedeti tudi to, da oni resnično družbena omrežja uporabljajo bolj konstruktivno in profesionalno, kot se na prvi pogled morda zdi. Morda smo mi bolj tisti, ki ne vemo, kaj bi zares z njimi.

Takrat sem začel malo bolj zares šivati, naredil sem novo kolekcijo, to smo skupaj fotografirali na Naravoslovno tehnični fakulteti in tako se je vse začelo. Tako sem prišel v svoj ustvarjalni krog. Takrat sem se prav tako vpisoval na faks, izbral sem Fakulteto za dizajn, v Trzinu. Začel študirati, medtem pa sem obenem že začel dobivati svoje prve stranke.

Že?

Že! (se namuzne)

Veš, koliko časa ljudje iščejo svojo ustvarjalno identiteto in svoje kupce, občinstvo.

No, skozi prvi delovni proces sem dobil svojo prvo prepoznavnost. Moje bleščice, plastični detajli, tako so me ljudje začeli prepoznavati. To sicer zdaj malo opuščam, zdaj me vedno bolj privlačijo teksture. Skozi študij na Fakulteti za dizajn pa sem raziskoval in ugotovil, v katero smer bi rad šel. Skozi delo, kolekcije in projekte sem se začel razvijati in sem se nekako našel.

Rekel si, da si se našel? Kdo je danes Jan?

Nekdo, ki zna šivati. (Se nagajivo nasmehne.)

Kaj pa je njegova estetika?

Trenutno sem bolj v eksperimentalni fazi. Nekako sem opustil metražno blago in se predvsem posvetil teksturam. Tudi pri zadnji kolekciji sem se usmeril na to predelavo, recikalžo. Prebarval sem staro rjuho, uporabil akrilne barve in ji vdahnil novo življenje. Tudi kroje imam rad bolj enostavne. Uporabljam sitotisk, dvojni, trojni. Sešil sem jakno iz dvojih starih hlač, iz stare majice skrojil nov top.

Jan je nekdo, ki zna šivati. Kakšen človek pa je Jan, če bi se moral opisati?

Zelo zmeden. Kar se mi zdi, da je vidno tudi na izdelkih. V mojih kreacijah ni neke enostavnosti, čistosti. Povsod je malo nečesa. Predvsem procesa. Težko si namreč začrtam pot in se je držim. Rad sem v procesu, skozenj pa nastane končno delo. Tudi zadnja kolekcija ni plod ene izčiščene vizije, ideje. Kolekcija je nastajala sproti, spotoma in sama od sebe. Sicer pa sem zelo zmeden in precej družabno neaktiven.

Si bolj introvertiran, zaprt vase?

Potrebujem zelo veliko miru. Zelo rad sem doma, delam v miru in potem pridem enkrat na teden ven.

Torej se družite predvsem ti, Ruža in ostale šiviljske kolegice, povzamem. - Pokima.

Večer ali jutro?

Zagotovo sem najbolj aktiven ponoči. In sploh ne zjutraj. Danes se mi je zdelo kar skrajno, da sem bil ob 9. zjutraj že na avtobusu.

Se opravičujem.

Ah, ne, le bolj domače se počutim čez noč, takrat nastajajo moje ideje. Prižgem si glasbo, elektronsko ali pa kaj bolj eksperimentalnega, lahko je tudi kakšna klasika in potem se dogaja in zgodi. Potem pride ven izdelek.

Zanimalo me je, kako je sprejet doma, v Tržiču. Mladenič, ki domov prinese Ružo, ki na oblačila namešča bleščice, ki si na zeleno vijolično ombre barva svoje blond brčice.

Ne bi rekla, da si ekscentričen, si pa zagotovo nenavaden.

Čez leta in razvoj je šlo. (se nasmehne) Od začetka nisem bil tak. Barvit in vizualno bolj na glas sem bil predvsem, ko smo šli žurat. Takrat sem si upal in sem se preuredil. Potem pa je počasi ta slog postal del vsakdanjika. Sicer pa zdaj doma ne komplicirajo več, so se že kar navadili. So zelo odprti. Predvsem, ko so skupaj z mano izkusili moj faks, ustvarjanje, modne revije, doživeli občinstvo, ustvarjalne procese in druge modne ustvarjalce. Sprejeli so, da gre za izražanje in za umetnost. Da je vse to lahko in mora biti družbeno sprejemljivo. Takrat so se omehčali, čeprav še vedno včasih kdaj pride komentar: 'Jan, a ni malo preveč?' Seveda tudi zato, ker nisem iz najbolj mestnega predela.

Tvoja zadnja kolekcija, ki smo jo videli na LJFW, je imela velik učinek, ko smo jo doživeli na prizorišču, ko smo videli vse kose skupaj, kot celoto. Zgodil se je šok in z njim razmišljanje. Kaj bi nam rad sporočil?

Koncept kolekcije so bile slovenske maškare. Kurent, kleščar, orač, cunjar.

Zamislim se, v resnici vseh sploh ne poznam.

Te njihove teksture, barve, silhuete sem prenesel v moj svet. Želel sem tudi, da bi bila revija malo bolj čustvena, nisem hotel podložiti samo neke elektronske glasbe, ampak sem si želel, da je podlaga bolj eksperimentalna in bolj težka. Da se zgodi posebno ozračje za moje kreacije, ki tako ali tako po brvi hodijo s skrivnostnimi obrazi. Želel sem si drugačne, morda čudne glasbene podlage, ki se potem, ko je konec, ob defileju, spremeni in napravi tudi emocionalni, kontrastni preobrat, šok. Rad imam, da je nepričakovano.

Preigral si torej tudi občinstvo. Si želel tako tudi zbuditi gledalca in opozoriti nase?

Hotel sem povedati v kakšnem vzdušju so ta oblačila nastajala. Vzpostaviti in prirediti neko kontrastno vzdušje, v kakršnem so oblačila nastajala tudi doma.

Zdelo se mi je, kot da je svojim oblačilom, kreacijam, ki so prvič šla med ljudi, na brv, želel reči, don’t be scared, you are safe, you are home. Ne bojte se, varne ste, doma ste. Dlje, ko sem ga poslušala, bolj mi je bilo jasno, da ima vsak njegov kos svojo osebnost, morda krhko, a intenzivno. Pred mano so oživele, kreacije z identiteto. Mini bitja, njegova bitja, njegova družina.

Nočem se opredeljevati. Tudi, ko se oblačim sam, ne gledam na to, če je nekaj moško ali žensko.

Ja, moja bitja, ki sem jih prvič javno spustil na svobodo. Moja mini vojska so. Želim si jih zaščititi.

--> Omenjeno kolekcijo, ki jo je predstavil na ljubljanskem tednu mode, si lahko ogledate TUKAJ.

Ob predstavitvi na LJFW si izjavil, da tvoje obleke nimajo spola. Je še tako?

Če je nekomu prav, je prav. Na reviji sem recimo imel ta outfit, ki si ga danes oblekla tudi ti, na moškem modelu. Nočem se opredeljevati. Tudi, ko se oblačim sam, ne gledam na to, če je nekaj moško ali žensko.

Pogled mi odnese na njegove dolge prste, roke in tetovaže.

Kaj je pa s tetovažami?

Imam jih šest. Srednja šola. Takrat se je zgodil prvi.

Kazalec na desni roki opazim najprej, na njem je vesoljček.

Zelo 'edgy' se mi je zdelo to takrat. Zdaj se mi zdi tako, malo kar nekaj. Potem je prišel pa tale.

Pokaže na škarje na zapestju.

Tudi kao blazno jaz in uporniško. Narisal sem ga sam, prijateljica pa ga je prilagodila v šablono.

Kaj pa imaš z vesoljci?

Začetno obdobje. Tako sem se počutil. Ful drugačen. Ah, saj veš, najstniško obdobje.

Zelo dobro vem, o čem govori. Zaradi svoje želje po biti oštra, drugačna in polno izražena, imam še vedno danes eno luknjo v jeziku in drugo pod spodnjo ustnico. Mene sicer ni neslo v tatuje, so se mi pa zdeli piercingi odgovor na tisto pomanjkanje ostrine.

Oblekel si Zalo Kralj za videospot Ubijalci sanj. V prekrasen rumen, retro, ženstven, a vendarle statement plašč. In lateks rokavice?

Super heroji so bili celoten koncept videospota. Skupaj smo našli rdečo nit in združili več elementov, ki so se sestavili v zgodbo. Zala pa se je na tak način zgodila prvič, stilirana in v ženstveni silhueti.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Jan Brovč (@janbrovc) on Feb 3, 2020 at 11:39am PST

Iz deklice se je zgodila ženska.

V samem konceptu superherojev je bil vsak izvajalec od njih super junak. Pri njej sem poudaril samo njeno silhueto in ramena.

Koliko pa je pomembno, kašna sreča in izpolnjenost se zgodi, ko ustvarjaš skupaj s tistimi, s katerimi govoriš skupni jezik in imaš skupno estetiko? Danes se zdi vredno največ, da imaš svoj 'crew'? 

Izjemno lepo je in fino, ko imaš 'crew', ki ta da prostor, ki ti daje svobodo. Tudi Zala in Gašper, ki se zdita morda zelo klasična in nebarvita, sta zelo odprta in ne komplicirata.

Koga bi ti bilo sicer še izziv ali v slast obleči?

Imel sem možnost, da so moji kosi na primer pristali na Milk, na drag queenici, ki je bila na RuPaul’s Drag race. To je bilo vrhunsko.

RuPaul’s Drag Race je ameriški televizijski šov, katere idejni oče oziroma maja je kraljica preobleke RuPaul, berem. Gre za tekmovanje, v katerem sodelujejo izključno moški, preoblečeni v ženske, in svetu predstavljajo zahtevno vejo umetnosti in mojstrstva preobleke. Oddaja še danes, po 11. sezonah in 145. oddajah, zaseda sam vrh gledanosti, osvojila pa je že kar nekaj prestižnih nagrad, med drugim celo šest emmyjev.

Medtem mi Jan pokaže kraljico preobleke Milk, v njegovih oblačilih.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Jan Brovč (@janbrovc) on Nov 18, 2019 at 3:27am PST

Kako se zgodi takšno sodelovanje? (Čeprav že slutim odgovor)

Mhm, preko Instagrama. Kontaktiral me je fotograf iz New Yorka. Z njegovim partnerjem skupaj ustvarjata sveže vsebine, oba pa imata podobno estetiko kot jaz. Lahko bi ju opisal kot club kids, otroci iz kluba, z maskami, polno barv in dinamike. Pa smo se našli. Na Instagram so mi pisali za sodelovanje, jaz sem poslal oblačila. In se je zgodilo.

Glede na sočnost novodobnih medijev sem skeptična.

Kako veš, da je sogovornik ali pa naročnik na drugi strani verodostojen, da je vreden tvojega časa, da mu sploh lahko pošlješ in zaupaš svoje kreacije?

Tukaj je bila v igri Milk, ki ima verificiran profil in to je bila res super priložnost in sreča, predvsem pa so oni moja ciljna skupina.

Aha, kaj drag queens so njegova ciljna skupina, hvala, ga pokožokam. Ker končno okusim, kje najbolj uživa in si lahko privošči največ ustvarjalne svobode.

Hahaha, ne, no. Ampak je res, blizu mi je bolj eksperimantalno, klubsko življenje. Veliko je umetnikov, za katere bi delal, kjer gre res bolj za nočno življenje. Tam čutim in vidim, da bi lahko delal kreacije po naročilu za njihove nastope. To bi bilo super, če bi se moja bolj klasična “ready to wear” oblikovalska naročila dopolnila z naročili za bolj specifične nastope in prizorišča. Da bi se dokončno prepoznali moja vizija in estetika.

Kdo se poveže s tabo? Kdo so ljudje, ki jih ima rad Jan in kdo ima rad tebe?

Ljudje, ki so ustvarjalni. Ljudje, ki se znajo “ufurat” v to, kar delam jaz. Na primer “dragice”, ki vedno znajo narediti show. Pa stranke, s katerimi čutim, da se je zgodila neka povezava, s katerimi vem, da govorimo približno isti jezik.

Je to Miha Kavčič pri nas?

Vidiš, ja. Šli smo ven, se spoznali na plesišču, potem mi je pa pisal preko Instagrama – in sem ga oblekel za LJFW, ki je bil na Vibi. On z lahkoto nosi moja oblačila.

Mhm, spomnim se, ja, fluorescentna rumena.

Ja, saj je bil zelo tako umirjen, no.

Se ti zdi, da je treba danes biti ekscentričen, da te sploh opazijo? Ste glasni oblikovalci vendarle v resnici mirne, sramežljive duše?

Jaz v resnici res ne maram pozornosti.

Pravzaprav so tvoje kreacije tiste, ki v središče pozornosti dajejo predvsem tistega, ki jih nosi.

Res je. Sam nočem biti glasen, zato pa glasnost dajem v svoja oblačila. Raje kot govorno dam iz sebe ven vizualno.

Kdaj bi lahko sicer kričal od sreče?

Uf, ne vem. Nisem rad glasen. Zadnjič sem kričal v petek v Tiffanyju, ko so imele dragice nastop.

Kdaj si pa nazadnje zardel?

Pa jaz ves čas malo zardevam.