15.12.2020 ob 5:50 | Foto: Osebni arhiv
Ena od manjšin, ki jih je koronavirusna epidemija močno prizadela in odrezala od drugih, so gluhi. Z maskami poveznjenimi čez nos in usta smo jim vzeli tisto, s čimer so se lahko sporazumevali z okolico, s slišečimi. Znakovnega jezika namreč velika večina slišečih ne pozna, z obraznimi maskami pa smo zakrili tisto, s česar so prej lahko vsaj nekaj »prebrali«. Da vsaj deloma razumejo, kaj se dogaja okoli njih, na malih zaslonih skrbijo tolmači. Ti redno nastopajo denimo na vladnih konferencah, v programu Dnevnika, in v znakovni jezik prevajajo izrečene besede.
Med tistimi, ki jo v vlogi tolmača precej redno videvamo v kotičku ekranov, je Tanja Giuliatti Davinić. Na hitro smo ji zastavili nekaj vprašanj, že ob prvem, ko smo uporabili izraz gluhonemi, nas je prijazno popravila, da se ta termin že kar nekaj let ne uporablja. Razložila nam je, da »so gluhi, naglušni, gluhoslepi, ljudje s polžkovim vsadkom, ni pa več gluhonemih, saj gluhi uporabljajo svoj jezik. Njihov materni jezik je znakovni jezik, v Sloveniji je to slovenski znakovni jezik. Sporazumevajo se s kretnjami, mimiko, tudi z govorom, ki ga vi mogoče ne razumete. Nekateri so tudi naučeni govora, nekateri med njimi niso od rojstva gluhi in se jih tudi bolje razume. Zato niso gluhonemi, temveč uporabljajo različne načine komunikacije, da se lahko vključujejo v širšo družbo, tudi s pomočjo tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Najlepša hvala za popravek. Samo tako lahko tudi mi naprej izobražujemo naše bralce. Omenili ste, da gre za slovenski znakovni jezik.
Tako je. Vsaka država ima svojega. Mene so podučili šele pred leti – tudi jaz sem bila presenečena. Mogoče kot zanimivost primer gluhe kolegice, ki je obiskala Kitajsko. Vprašala sem jo, kako se je tam sporazumevala z gluhimi, pa mi je pojasnila, da so potrebovali malo časa, ampak je potem komunikacija kar nekako stekla. Če bi se jaz, kot slišeča, skušala sporazumeti s slišečim Kitajcem, komunikacija zagotovo ne bi stekla tako hitro, ampak bi rabila kar nekaj let, da bi jezik osvojila. Sicer pa ima vsaka država svoj jezik, obstajajo pa dogovorjene mednarodne kretnje, za mednarodne konference, srečanja in podobno.
Kot otroku mi je bil ta svet tišine tako zelo … tih. Samo mahanje. Mene je bilo zelo strah tega.
Kako ste vi pristali v vlogi tolmača?
Sem otrok gluhih staršev, a znakovni jezik ni bil moj prvi materni jezik, saj moja starša nista gluha od rojstva. Oče je oglušel med drugo svetovno vojno, kot 11-letnik, in je imel govor razvit tako … Saj veste, če si pri 11 letih gluh, do takrat pa si slišal. Znal je nemško, ker je to bilo v stari Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno, ko so tudi nemško govorili. Leta 1944 je oglušel in je bil popolnoma gluh, a je tudi govoril. Kot otrok se spomnim – zdaj je že pokojni –, da je imel močan moški glas. Starša sta me učila govoriti in ne znakovnega jezika, zaradi česar ju nisem razumela, ko sta se med seboj pogovarjala. Tudi mama je šele kasneje oglušela, zato še danes zelo lepo uporablja govor in zelo lepo govori, le njeno razumevanje je slabše.
Vas je to vodilo v ta poklic?
Ne, kot otrok sploh ne, ker mi je bil ta svet tišine tako zelo … tih. Samo mahanje. Mene je bilo tega zelo strah. In ko smo se doma pogovarjali v znakovnem jeziku, ko nisem razumela, sem bila zelo jezna. Ampak kasneje, ko sem končala faks, šla v službo, sem si želela še nekaj. In sem se naučila znakovnega jezika. Vpisala sem se v šolo za tolmače, še prej pa sem hodila na tečaje na Zavod za gluhe. Učila me je gospa Ljubica Podboršek, starosta tolmačev.
Koliko ste bili takrat stari?
Bilo je po faksu. Mogoče, 23 ali 24.
In potem ste dobili službo na tem področju?
Pravzaprav ne. Moja poklicna pot: srednja zdravstvena šola, višja medicinska sestra, potem pa profesor zdravstvene vzgoje. Kasneje sem začela učiti na srednji zdravstveni šoli kot profesorica, prej pa sem delala v ambulanti za hujšanje. Opravljala sem poklic medicinske sestre, kasneje pa profesorja zdravstvene vzgoje, nasveti hujšanja in prehrana.
Torej tolmačenje ni vaša edina služba?
Sem tudi profesorica na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana in združujem prvotni poklic zdravstvenega delavca: učim na kliniki praktični pouk, učim svoje strokovne predmete – zdravstveno nego, prvo pomoč. V drugem letniku se dijaki srečajo tudi z gluhoto, kjer imajo delavnice komunikacije z gluhimi in naglušnimi. Sodelujem z zavodom za gluhe in na obisk pridejo tudi gluhi otroci. Tako se dijaki – nekateri se takrat prvič srečajo z gluhimi – seznanijo in vidijo, kako poteka komunikacija z gluhimi in naglušnimi.
Zdaj, med epidemijo, se je pokazal velik manko, ko nosimo maske, in enostavno nekateri ne razumejo, da je za gluhe, ko daš masko na obraz, konec komunikacije. Je ni več.
Slišati je, da je vaš dan precej dinamičen. Koliko časa namenite službi z znakovnim jezikom?
Če bi mojega moža vprašali, bi rekel 24 ur na dan (smeh).
Na spletni strani združenja tolmačev – konkretno pri vas – piše, da ste dosegljivi od 9. do 19. ure.
Nekako smo morali podati informacijo, kdaj nas lahko pokličejo, kadar nas potrebujejo. Uporabniki imajo mobitele na voljo in napišejo SMS-sporočilo. In ko imam čas, odgovorim oziroma sprejmem tolmačenje, ali kako drugače pridem nasproti.
Če vas dobro razumem – glede na to, da delate tudi kot profesorica, potem poklic tolmača opravljate pogodbeno? Imate recimo pogodbe z raznimi zavodi in institucijami in ko vas potrebujejo, takoj ali ob dogovorjeni uri, ste jim na voljo?
Pravzaprav niso pogodbe z nami, ampak je to uzakonjeno. Imamo Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, to je naša krovna organizacija – oni imajo sklenjene pogodbe. Nekaj let že tako poteka. Morate vedeti, da kamor nas pokličejo, pridemo zaradi gluhih, saj potrebujejo tolmača.
Zdaj, med epidemijo, se je pokazal velik manko, ko nosimo maske, in enostavno nekateri ne razumejo, da je za gluhe, ko daš masko na obraz, konec komunikacije. Je ni več.
Mislim, da je zaenkrat v slovenskem znakovnem jeziku 18 tisoč besed. Ko sem še hodila v šolo za tolmače, mislim, da jih je bilo okoli devet tisoč.
Ne vidijo ne izrazov, tudi z ustnic ne morejo brati.
Ne, nič, grozno. Potem pa še ljudje mislijo, da morajo vsi znati brati. Saj znajo. Lahko kakšne kratke stavke, besede. Ampak je v najbolj optimalnih pogojih (svetloba, razločno odpiranje ust, počasen govor in podobno) razumljeno približno od 60 do 70 odstotkov sogovornikovega sporočila, sicer pa precej manj.
Za primer, recimo, v zdravstvu konkretno: ko so v bolnišnici in jih vprašajo, če so šli na blato. Marsikdo ne bo razumel, kaj pomeni blato. Sem preverjala pri svojih otrocih in so rekli, zakaj ne rečemo po domače. Pojasnila sem jim, da zato, ker uporabimo lepšo besedo. Pa mi otrok odvrne »ali ni to tisto blato, ko se jaz umažem, zemlja in to« … In jaz rečem, ja seveda, tudi to.
Enostavno ne gre na list papirja napisati, a ste šli na blato, oba masko na obraz, zdaj pa razmišljaj. Gluhi ne razumejo določenih besed in jih je treba razložiti. Gluhi bodo, če česa ne bodo razumeli, raje kimali in vam tega ne bodo povedali.
Koliko besed pozna slovenski znakovni jezik?
Mislim, da je zaenkrat v slovenskem znakovnem jeziku 18 tisoč besed. Ko sem še hodila v šolo za tolmače, mislim, da jih je bilo okoli devet tisoč. Širi se, se razvija. Če primerjamo s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika – ta jih ima okoli sto tisoč.
Ko vas gledamo, ko simultano tolmačite, ali to pomeni, da v znakovni jezik ne prevedete čisto vsake besede, ampak naredite nekakšen povzetek povedanega?
Naj bi bil povzetek, ampak pri novinarskih konferencah, Dnevniku se jaz konkretno, kot tolmačka, poslužujem simultanega dobesednega tolmačenja. Včasih poskušam malo prilagoditi, skrajšati, ampak če hočem ves čas koncentrirano tolmačiti – ne prevajati –, če hočem, da gluhi vidijo, kako poteka nekaj, se trudim skoraj dobesedno tolmačiti. Vsega se žal ne da. Imena in priimki gredo na primer prve črke začetnic, včasih pa je tudi hitrost govora tako hitra, da ne uspeš ujeti vsega.
Koliko časa lahko tolmačite »v kosu«, koncentrirano?
Trudimo se po najboljših močeh. Nekje v sklopu zahtevnih tolmačenj, kot so novinarske konference, ki včasih trajajo več kot uro, tudi do dve uri, tolmačita dva tolmača in se menjavata nekje na 20 minut ali pa glede na sogovornika, da ne prekinjaš dogodka. Dogovorjeni smo, da zahtevne konference, predavanja, kjer je širša množica, da bi se morali menjavati, ker enostavno nisi več osredotočen. Vsaka stvar je lahko moteča, vsak šum, vsaka neznanka. Obstajajo pa priporočila, da.
Tudi, ko ste prisotni na vladnih tiskovnih novinarskih konferencah, ste tam preko združenja?
Vse gre preko združenja tolmačev. Direktorica Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik Jasna Bauman je dala pobudo, da pridemo tolmačit novinarske, nas organizirala in dala pobudo na vlado.
Novinarske konference tolmačim že vrsto let. Ampak prej je bila tedenska novinarska konferenca, nikoli pa nisi vedel, ob kateri uri natančno bo in si moral biti v pripravljenosti. V drugem valu skušajo čim bolj organizirati ure in se skušajo tudi držati tega, da če bo daljša novinarska, da naročijo dva tolmača. Na začetku pa je bilo kar zahtevno.
Ko se torej odvija vladna novinarska tiskovna konferenca, kako je videti vaše delo?
A zdaj vam moram po pravici povedati (smeh)? Vsak ima svojo kamero, ločeni smo po razdalji, ne pa prostoru. Za tolmače so dodatne kamere, pa slušalke, ker so v prostoru šumi – prej so bili tukaj novinarji, zdaj so prek zooma. Tako, da ja, smo samo v enem prostoru, ampak je zelo velika razdalja med nami in govorci. Niti ne prideš v njihovo bližino, vsak ima tudi svoj vhod. Tako da je upoštevanje vseh predpisanih ukrepov na zelo visokem nivoju.
Imamo zapisan kodeks oblačenja. Največkrat smo v črnih oblačilih, zaradi kontrasta med podlago in rokami. Ni nam dovoljeno nošenje nakita, ker se pri premikanju rok lahko blešči.
Za vami pa je zeleno platno, da vas lahko nato lepo prikažejo kot nekakšno sliko v sliki?
Tako je. Tako kot tudi na televiziji, je tudi tukaj v ozadju zeleno platno. Tolmači slovenskega znakovnega jezika imamo v kodeksu poklicne etike zapisan kodeks oblačenja. Največkrat smo v črnih oblačilih, zaradi kontrasta med podlago in rokami. Ni nam dovoljeno nošenje nakita, ker se pri premikanju rok lahko blešči.
Na televiziji imaš čisto svoj prostor in si res sam. Imaš svoj studio, nimaš stika z nikomer, razen, da prideš do gor, ampak to je normalno.
Tukaj pa v skupnem prostoru, s svojo kamero, ogromno razdaljo, tako da niti ne prideš v stik z dogodkom, ki je tam daleč stran.
Je mogoče živeti samo od tega poklica?
To je zelo relativno in odvisno od posameznika kaj zanj to pomeni. Res pa je, da je med tolmači, ki nas je v Sloveniji trenutno 61, kar nekaj, ki se ukvarjajo izključno s tolmačenjem.
Koliko pravzaprav zaslužijo tolmači za slovenski znakovni jezik?
Naše urne postavke so javno objavljene. So enake in jih ne morete spreminjati: urna postavka je 27 evrov bruto na uro. Urno postavko določi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, in od leta 2012 se ni spreminjala.
Moram reči – ne gre drugače – pohvale mojemu možu in mojim trem otrokom, ki me zelo malo vidijo, ampak me podpirajo v vsem tem.
Poteka delo tolmača po urniku ali je bolj klic, (e-)sporočilo in hiter skok do lokacije, kjer vas potrebujejo?
Praviloma urnika kot tolmač nimamo in se odzovemo na potrebe uporabnikov ali javnih institucij. Včasih so ta naročila vnaprej znana, v večini primerov, predvsem kar se tiče urgence, pa se poskušamo odzvati v največji možni meri, v najkrajšem času. Naši seznami so objavljeni na spletu. Združenje tolmačev ima klicni center, kamor se lahko tudi pošlje povpraševanje.
Kako težko je potem kombinirati zasebna življenja in vaše poklice?
Moram reči – ne gre drugače – pohvale mojemu možu in mojim trem otrokom, ki me zelo malo vidijo, ampak me podpirajo v vsem tem. Ker vedo, da to ni le moj poklic, ampak moje poslanstvo. Del svojega poslanstva sem prenesla tudi v zdravstveno šolo, kjer dijakom podam osnovne informacije o stiku z gluhimi osebami, saj se bodo v svojem delovnem času zagotovo srečali z njimi. Pri tem pa imam vso podporo in razumevanje vodstva šole.
V teh časih se tudi mi, kot vsi starši, srečujemo s težavami šolanja na daljavo, kjer pa moram priznati levji delež pade na moža. No, malo hudomušno, pred epidemijo smo bdeli nad otroki, da čim manj časa preživijo pred računalnikom, žal pa je epidemija povzročila ravno obratno. Vsi skupaj si lahko samo želimo, da posledice ne bodo prehude. In da ne bodo imeli, ko bo konec vsega, kvadratne glave.
Potrebno je zelo veliko usklajevanja. A z dobro organizacijo in veliko podpore moje družine mi zaenkrat uspeva.
Gluha oseba ni razumela varnostnika, ki je nosil masko, in je zahteval podpisano izjavo o epidemiološkem stanju. Ker ga zaradi maske in nemožnosti branja z ustnic ni razumela, je žal ostala brez zdravniškega pregleda in se odpravila domov. Takšnih zgodb je žal še veliko.
Kako lahko gluhim in naglušnim v času epidemiji olajšamo zadevo?
Pri tej komunikaciji je v času epidemije nastala precejšnja vrzel. Ne samo pri gluhih. Pri starostnikih, ostalimi v domovih, ki so ostali brez svojcev. Ponekod so gluhi ostali v bolnišnicah nekaj mesecev, pa jim niso poklicali tolmača. Kasneje se je pokazal velik primanjkljaj. Ko si prišel zraven, gluhi ni več uporabljal znakovnega jezika. Kar naenkrat je tak manko nastal zaradi teh mask in socialne izolacije. V bistvu je vsaka skupina v tej situaciji ranljiva. Mladostniki, delovno prebivalstvo. Ranljive skupine pa so še dodatno na udaru.
V prvem valu je bilo nošenje mask obvezno tudi za nas tolmače. Ker pa to vpliva na kvaliteto tolmačenja, saj je prekrita polovica obraza, kar vpliva na razumevanje, smo uspeli doseči, da je v zadnjem odloku zapisano, da se pri tolmačenju gluhi osebi nošenje maske opusti, ob upoštevanju primerne razdalje. V odloku je navedeno tudi, da sogovorci z gluho ali naglušno osebo lahko opustijo nošenje maske ob upoštevanju ostalih ukrepov. Žal pa se to v praksi redkokdaj zgodi.
Kot primer lahko navedem zaplet na polikliniki. Ko gluha oseba ni razumela varnostnika, ki je nosil masko, in je zahteval podpisano izjavo o epidemiološkem stanju. Ker ga zaradi maske in nemožnosti branja z ustnic ni razumela, je žal ostala brez zdravniškega pregleda in se odpravila domov. Takšnih zgodb je žal še veliko.
Predstavljajte si, da si v domu in gluh. Vsi imajo maske, in če si gluh, kaj boš? Nihče ne more noter. Sama sem dogovorjena v domu starejših občanov, pri njih biva gluha stanovalka, dovolijo pogovor z njo, s katero komuniciram preko steklene zaščitne pregrade. Pove mi, kar želi, za steklom, njene želje pa prenesem medicinskemu in negovalnemu osebju. Tole je precej težko za vse. Gluhi razumejo, da je virus, da je koronačas, da je treba upoštevati določena pravila. Ravno danes sem delala neke psihološke teste z gluho osebo. Praktično nemogoče je, da imam masko gor, saj ne bi sploh prišli do rezultatov testa. Če hočeš navodila jasno podati, moraš sneti masko z obraza. Sama uporabljam tudi vezir, ki pa je včasih tudi moteč. Zaradi bleščanja.
Mogoče zdaj več tolmačite na daljavo, preko aplikacij?
Razvoj tehnologije je zagotovo olajšal komunikacijo na daljavo z gluhimi osebami. Teh ponudnikov je zelo veliko, prav tako tudi gluhe osebe uporabljajo različne aplikacije. To zame pomeni, da moram na svoj osebni mobitel naložiti vse te aplikacije, kar mi zaseda prostor na mobitelu. Idealno bi bilo, če bi vse javne službe bile opremljene s tabličnimi računalniki, ki bi omogočale tolmačenje na daljavo. Prav tako bi bilo priporočljivo, da imamo vsi tolmači eno vstopno točko, preko katere bi lahko sočasno tolmačili več uporabnikom. Ta rešitev bi bila zelo dobrodošla predvsem v urgentnih situacijah, ko so obravnave na urgenci ali pa žal v primeru prometnih nesreč. Upajmo, da bodo pristojni prisluhnili našim željam. Jaz osebno sem na fizični razdalji, na mestu.
So pa v teh hudih časih tudi svetle izjeme. Z nekaterimi se je možno dogovoriti za tolmačenje na daljavo in to sprejemajo z veliko hvaležnostjo. V prvem valu smo se srečali celo s kršenjem pravice gluhih do tolmača, saj so bili fizični kontakti prepovedani. Z javnimi institucijami smo poskušali vzpostaviti komunikacijo preko video klica in jo v nekaterih primerih tudi opravili ampak za svoje delo nismo prejeli plačila, saj storitev nikjer ni bila zavedena tako kot predpisuje tarifa.
Je morebiti še kaj, kar bi sami želeli izpostavili glede vašega poklica?
Da svojega poklica ne bi zamenjala. Ne prvega, ne drugega. Imam zelo rada zdravstvo, pedagoški poklic in poklic tolmača. In če imaš podporo svoje družine, moža in otrok potem gre. Ne vem, koliko časa, saj ko si enkrat starejši, intenzivnost enostavno ne more biti več enaka.
Jabolko navdiha za tolmačice in tolmače »Tolmačice in tolmači slovenskega znakovnega jezika so v času epidemije koronavirusa gluhim osebam zagotavljali pravico do pravočasne obveščenosti, povezane s stanjem epidemije in ključnimi ukrepi. S svojim prizadevnim in požrtvovalnim delom so poskrbeli, da je Slovenija ena izmed držav članic EU, ki je tudi v času težkih razmer dosledno upoštevala Konvencijo o pravicah invalidov,« piše na spletni strani predsednika države Boruta Pahorja. V znak hvaležnosti za njihov nenadomestljivi prispevek v času premagovanja epidemije jim je vročil priznanje Jabolko navdiha. To je zahvala za njihovo strokovno odličnost in nenehno razpoložljivost. Z odgovornim zavedanjem, da je zagotavljanje pravice do tolmačenja osebam, ki ne slišijo, posebej v razmerah, s katerimi se soočamo v tem obdobju, ključno, tolmačice in tolmači slovenskega znakovnega jezika pomagajo k temu, da smo lahko vsi skupaj odgovorni do sebe in drugih. |
Preberite še: Anita Šumer: Življenje ni vedno »drožasta« potica. Včasih zakisli, kot droži, če dovolj ne skrbimo zanje
Morda vas zanima tudi: Jasna Žaler Culiberg: Materinstvo ni moja najmočnejša stran, nimam kaj lagati
oddajte komentar