Saša Drobnič Škrjanec, Jagababa: Tudi Švede kokoš spomni na babico, počitnice, kmetijo
Oblikovalca znamke Jagababa ideje črpata tudi iz spominov na otroštvo, iz slovenskih tradicionalnih motivov.
13.10.2020 ob 5:50 | Foto: Žiga Koritnik, osebni arhiv
Piše:
Za devetimi vodami in devetimi gorami, natančneje v vasi Lobček pri Grosupljem, je nekoč stala domačija, ki sta jo Saša Drobnič Škrjanec in Mitja Škrjanec pred dobrim desetletjem preuredila v svoj novi družinski dom in hkrati prostor za njuno družinsko podjetje. Tam se šivajo sanje: kuhinjske krpe, pogrinjki, namizni tekači, predpasniki za otroke in odrasle, posteljnina, prevleke za blazine, nakupovalne torbe, nastajajo tudi leseni ležalniki iz bukovega lesa in bombažne ponjave … Vsak kos je oblikovan, ročno potiskan, sešit in podpisan z blagovno znamko Jagababa. Jagababa se je v zadnjih letih uveljavila na področju tekstila za dom, njihovi motivi grahaste kokoške, petelina, potice, vseh vrst trav in žit pa so v sedmih letih našli pot tudi ven iz države. Za Mično smo se pogovarjali s simpatično ustanoviteljico in ustvarjalko Jagebabe Sašo, ki ob kopici dela vzgaja še dva najstnika.
S soprogom vodita družinsko podjetje že zadnjih sedem let. V teh letih ste v poslu verjetno že precej uigrani ali se morda še kdaj lovite, kdo kaj dela?
Večinoma z možem vse delava sama, razporeditev nalog pa imava dorečeno. On postavlja grafike, oblikuje, pripravlja sita za grafike in skrbi za družabna omrežja, jaz pa sem izdelovalec in fizični delavec – večinoma tiskam in tudi kaj zašijem.
Vama pri delu pomagata tudi otroka. Kako rada sodelujeta v družinskem poslu?
Otroka nekaj malega pomagata. Predvsem opravljata dela pomočnikov, torej zlagata in pospravljata. A sta letos res na svojo pobudo začela šivati maske. Vid (13) izreže vse podloge za maske in tako zasluži malo žepnine. Je pa res, da bi oba otroka raje za nagrado imela igrice na telefonu kot denar.
Otroka sta letos res na svojo pobudo začela šivati maske.
Reda in dela sta otroka kot kaže vajena. Se to pozna tudi v njunih sobah?
Pri Pii (11) je soba lepo pospravljena. Morda tudi zato, ker je dekle. Je pa Vid bolj vesten pri maskah. Vsak dan poskrbi, da ima za v šolo čisto masko, medtem ko se Pia pri tem nekoliko spozabi.
Kako se spominjate svojih otroških dni? Je bilo doma veliko dela za postoriti?
Moja mama je bila stroga in zahtevala je, da sem po prihodu iz šole poprijela za metlo in pometala dvorišče. Pripravljala sem tudi kosilo, likala perilo in zlagala. No, takšna gospodinjska opravila morata zdaj početi tudi naša dva. Če primerjam svoje otroštvo z otroštvom mojih otrok, je zdaj bistveno drugače. Ko sem bila mlada, smo otroci doma postorili kar je bilo najnujneše in nas vse do večera ni bilo doma. Mama je bila sicer malo huda, ker me dolgo ni bilo nazaj, a smo bili otroci neobremenjeni. Naša dva pa sta takšna, da če jima ne naložiš 500 nalog, se začneta takoj dolgočasiti. Nočeta ven, nočeta v vas. Telefon in igrice danes otroke preveč okupirajo. Tam dobijo preveč adrenalina in dražljajev in si potem mislita 'zakaj pa bi morala zdaj v gozd in nekaj iskati', če si lahko odpreta ekranček in sta na toplem. Mi je hudo zato …
Vas pa mobilna tehnologija ni prevzela?
Zvečer, ko se stuširam in usedem dol, potem malo pobrskam, kaj se je dogajalo čez dan in to je zame dovolj. Tako mi odgovarja.
Dela imate zvrhan koš – izdelujete hišni tekstil, dekoracije za dom, pišete kuharske knjige in vodite delavnice izdelovanja domačih testenin ... Za vas smisel življenja ni ležanje na plaži?
Seveda, da ne. Je lepo in fino, da si lahko privoščiš kakšno potovanje, sicer pa smo od jutra do večera v pogonu. Moram priznati, pa da me izredno veliko zanimanje za delavnice testenin presenetil, a naša prioriteta ostaja Jagababa.
View this post on Instagram
Kako je z naročili za vašo blagovno znamko. Po katerih vaših izdelkih je največje povpraševanje v Sloveniji?
To je tako v Sloveniji - eno leto so hit kuhinjske krpe, naslednje leto predpasniki, letos pa vrečke za kruh. Teh naročil je toliko, da jih še komaj uspevam sproti šivati. Tudi v trgovinah po Ljubljani, kjer prodajajo naše izdelke in na naši spletni strani, vlada veliko zanimanje zanje. Verjetno tudi zaradi letošnjega navdušenja nad peko domačega kruha.
Eno leto so hit kuhinjske krpe, naslednje leto predpasniki, letos pa vrečke za kruh
Kako je covid-19 vplival na vaš posel?
Naše prodaje in dela ni prizadel. Prodali smo celo še nekaj več kot običajno, sploh okoli velike noči. Kar se pa karantene tiče, smo jo pa že tako ali tako vajeni v naši vasi in gremo le redko med ljudi. Večinoma sem doma in delam.
Slovenske lokalne dobrote in lepote vas navdihujejo, saj jih kot motive uporabljate v svojih izdelkih. Vas še kje v tujini, na potovanjih tradicionalni motivi prevzamejo tako kot doma?
Potujemo, kolikor nam dopušča čas oziroma ko imata otroka počitnice. Takrat gremo radi naokrog – Italija, Avstrija, Nemčija, … Kamorkoli gremo, se na potovanje predhodno pripravimo in raziščemo zgodbe od tam. Njihovo hrano, izdelke, keramiko, tradicijo … Po tujini hodim z odprtimi očmi in vskrkavam vase.
Vaši izdelki se prodajajo tudi izven meja. Kako v tujini sprejemajo slovenske domače motive, ki jih tiskate na blago; se lahko z njimi identificirajo tako kot mi v Sloveniji?
Prodajamo v Avstrijo, Švico, Švedsko in Anglijo. Od tam dvakrat na leto naročijo večjo količino izdelkov – spomladi za kolekcijo pomlad/poletje in jeseni za kolekcijo jesen/zima. Menim, da ima vsak narod sicer neke svoje motive, a hkrati smo si zelo podobni. Tudi v tujini imajo kokoši in peteline. Mi morda vemo, da je na blago natisnjena slovenska grahasta kura, a tudi Švede kura asociira na babico, počitnice, kmetijo. To so spomini, ki so nam vsem podobni in skupni.
Vselej predstavljate nove smernice za dekoracijo doma. Imate tudi čas preživeti s svojo družino za namiznimi pogrinjki, ki jih ustvarite sami, ali je kovačeva kobila bosa?
Pri nas mora biti miza vedno pogrnjena. Vsak dan pred kosilom postavimo na mizo svoj potiskan prt. Krožijo trije - potiski potonike, praprota in trave. Na ta način tudi testiramo svoje izdelke – koliko umazanije prenesejo, kako se čistijo v pralnem stroju, koliko se mečkajo, kako se odzivajo na sušilni stroj … Miza je vselej pogrnjena in tega so otroci vajeni. Naj povem lanskoletno zgodbo, ko je Vid imel v šoli prvič gospodinjstvo. Delali so sirne namaze, domov pa je prišel ves prepaden, ker šolske mize niso pogrnili, hkrati pa tudi niso uporabljali prtičkov. »Veš, namazan kruh smo imeli kar v posodi za stepanje smetane,« je bil zgrožen. Seveda smo bili zgroženi tudi mi doma. Poslala sem ga po šivanko, da smo sešili prt, ki ga je naslednji dan lahko odnesel v šolo in pokazal, čemu služi prt. Zavedam se, da je šola in da želijo otroci na hitro nekaj postoriti, a mora biti učiteljica tista, ki otrokom pokaže in razloži kulturo prehranjevanja in spoštovanja do hrane. To je osnova.
Bi rekla, da Jagababa slovi po prekrasnih namiznih prtih in tekačih.
Letos spomladi, ko je bila korona, sem si rekla, da bom potiskala še nekaj prtov, ki sem jih imela doma. Takoj, ko so bili na prodaj, je bil naval nanje. Ljudje so mi pošiljali svoje dimenzije miz, po tri in štiri metre dolge, in sem se mislila, od kod jim tako velike mize.
Kakšen je bil vaš prvotni cilj leta 2013, ko ste registrirali podjetje in kje ste zdaj. So cilji še vedno vsak dan višji, kot ste nekoč dejali?
Cilje moraš imeti in to me žene naprej, sicer bi človek zaspal na lovorikah in zgodbo bi lahko hitro končal. Z možem sva začela z modnimi dodatki, s šali in torbicam, a končnih ciljev nimam, saj je podjetje živa stvar, stranke pa tudi. Vse se sproti spreminja. Zdaj imam načrt, da bi nekaj naredila, a čez en mesec, se bo načrt lahko spremenil. Doslej sva vsako leto uspela predstaviti nekaj novega. Letošnji ležalniki so se denimo dobro prijeli in blago res lahko uporabim na neskončno načinov.
View this post on Instagram
Ste zaradi naročil in oblice dela že morali spremeniti način dela, v smislu, da ne morete več sami vsakega dela ročno izdelati od začetka do konca, ampak vam pri tem pomagajo marljive ročice drugih ljudi?
Imam šiviljo in krojača, seveda, ker sama vsega ne bi zmogla, hkrati pa tudi zato, ker doma nimam industrijskega šivalnega stroja. Imam gospodinjskega in ta je dovolj le za kakšno masko in košarice za kruh.
Prazniki in letni časi imajo v vašem srcu pomembno mesto, saj motive mnogokrat črpate iz narave. Česa se v tej jeseni še posebej veselite?
V jesenskem času imamo kar nekaj rojstnih dnevov in me že malo skrbi, če bomo vse sploh lahko uresničili, ker imamo veliko dela. A doslej smo še vsako jesen zakurili ogenj in pekli kostanj, ded pa je naredil mošt, zato se tudi tega letos zelo veselimo.
Preberite še: Mlada slaščičarka Nika šla korak dlje: takšnih pralin še niste videli
Morda vas zanima tudi: Nika Ambrožič Urbas ustvarila čevlje za sodobne ženske, ki spoštujejo klasiko
oddajte komentar