Pika Božič je našla svoje poslanstvo: Uživam v tem, ko dobim sporočilo s slikico pozitivnega testa nosečnosti

Pevka in podjetnica Pika Božič se na slovenskih odrih že dolgo ne pojavlja več. Njena pot je sedaj popolnoma umaknjena od blišča in glamurja, a vendar se z veseljem spominja časov, ko je polnila dvorane. Kot pravi sama, je bilo to v časih, ki so bili za glasbenike veliko bolj prijazni. Ob omembi morebitne vrnitve na velike odre pa da jasno vedeti, kakšno je njeno stališče. Njeno poslanstvo je danes popolnoma drugačno, v pogovoru nam je razkrila, s čim se zelo intenzivno ukvarja zadnja leta. Beseda je nanesla tudi na materinstvo in o življenju v »koronačasih«, ki ji je prineslo številna nova spoznanja.

Ob omembi imena Pika Božič se večina ljudi verjetno spomni na vročekrvno pevko, ki je v devetdesetih dvigovala utrip in lahko bi rekli, da ste zaznamovali neko močno glasbeno obdobje pri nas. Bi zase rekli, da ste simbol nekega časa?

Človek zase težko reče kaj takega. Sama se tega obdobja spominjam skozi popolnoma drugačne oči kot vsi drugi. Pozitivno seveda, da ne bo pomote, a hkrati z veliko mero izkušenj, tako grenkih kot sladkih, tako poučnih kot tudi takih, ki bi se jih danes lotila popolnoma drugače. Pa vendar ko potegnem črto, sem bila del glasbenega obdobja, ki je bil do glasbenikov veliko bolj prijazen, kot je danes. Imeli smo radijske postaje, ki so nam dale možnost graditi glasbene uspešnice, imeli smo televizijske oddaje, ki so nam dale možnost pokazati, kaj in kdo smo, in imeli smo velike glasbene odre, ki so nam nudili možnost za rast, za stik s publiko, za tisto, za kar glasbenik pravzaprav živi in diha. Za uživanje, kreativnost …

Danes pravzaprav ne znam niti na prste ene roke prešteti glasbenikov “novega časa”, za katere bi lahko rekli, da nizajo hit za hitom, da prodajajo albume in prejemajo zlate plakete za prodajo le teh. Časi so drugi in danes, priznam, ne bi imela več volje za tako trd boj.

Pa kljub temu pogrešate tiste čase?

Pogrešam jih ne, se jih pa rada spominjam. Danes morda celo bolj uživam v tem, ko poslušam svoje pesmi. Iz neke drugačne perspektive. Morda bolj kot poslušalec. Včasih sem na vsako pesem gledala kritično, kaj bi lahko bilo bolje, kaj bi lahko še naredila bolje. Danes se mi pa zdi, da je bilo v resnici dobro in kakovostno. Lahko sem si privoščila koncerte, ki so bili pravi “show”, ki bi se še danes lahko postavili ob bok koncertom marsikaterega uspešnega tujega izvajalca. Ob sebi sem imela vrhunske plesalce, menjali smo sceno tudi po sedemkrat med samim koncertom, kostumografijo, igrali smo se z odrskimi “dodatki”, razsvetljavo, prihodi iz sredine odra in še bi lahko naštevala. In zelo sem ponosna, ker so bili to uspešni koncerti, uživala je publika in neizmerno sem uživala tudi jaz in moja ekipa.

Na odru vas že zelo dolgo nismo videli. Zadnja leta so zelo popularni t.i. comebacki. Ste tudi sami kdaj razmišljali, da bi se vrnili na glasbene odre?

Vidim, da so zelo priljubljeni haha! Sebe pa več ne vidim v tem. Da bi se vrnila ponovno z enako pesmijo? Zakaj? Nova preobleka pesmi ne pomeni nujno, da je boljša. Moje pesmi naj zato kar ostanejo take, kot smo jih posneli v svojem času. 

S čim se ukvarjate danes? Pred časom ste z javnostjo delili, da ste se podali v bolj podjetniške vode, kjer ženskam pomagate do zanositve in predvsem skrbite za njihovo dobro počutje. Se še vedno ukvarjate s tem?

Ne še vedno, ampak vedno bolj! Pomoč pri zanositvi je le eden od segmentov programa, ki smo ga zasnovali. Skrbimo namreč tudi za vse ženske, da zasijejo v najboljši svoji različici - od naravnega uravnavanja hormonov do tega, kako se naučiti prepoznavati tako fizična kot psihična stanja in pravilno ukrepati. Še vedno imamo tako individualne kot skupinske “zmenke”, vedno bolj pa razvijamo tudi področje predavanj, tako za podjetja kot tudi manjše skupine žensk, ki se želijo naučiti, kako ostati zdrave, zadovoljne in uravnovešene na vseh področjih življenja. Veste, alternativna medicina je kompleksna stvar. Pomagati ne pomeni samo, da rešuješ posledice v obliki simptomov ali znakov, pomeni reševanje vzroka le teh. In osebno jemljem to kot neke vrste poslanstvo, to je naučiti vsakega posebej, kako razumeti sebe in kako si pomagati. Kar pomaga enemu, še ne pomeni, da pomaga tudi drugemu. Vsi smo unikat in tako moramo tudi gledati nase. Uživam v tem, kar delam. Uživam, ko opazujem te preobrazbe. In uživam v tem, ko dobim sporočilo s slikico pozitivnega testa nosečnosti, ko dobim klic, kako sta z možem končno srečna in tako ponosna sem, ko mi kakšna dama reče, da ji je po dolgem času všeč podoba, ki jo vidi v ogledalu. Kako človek ne bi užival v tem?

Sami imate tri otroke in številne mame pravijo, da so ob prihodu novih članov začele na novo spoznavati same sebe, odkrivati svoje močne strani in slabosti. Kako je vas spremenilo materinstvo?

Sama sem prvič postala mama pri 20., drugič pri 25. in tretjič pri 33. letih. Moje dojemanje materinstva je bilo resnično vsakič drugačno. Ne zgolj zato, ker je vsak otrok drugačen, ampak tudi zato, ker si sam drugačen v različnih obdobjih življenja. Materinstvo je najtežja, a hkrati najlepša izkušnja. Takrat se začneš vsak dan znova učiti, vsak dan znova si na testu sposobnosti, a vsak nov dan je še bolj vreden, kot je bil včerajšnji. Odkrivanje sebe, svojih slabosti je tisto, kar ti postavi pred nos ravno otrok, čeprav nam to ni vedno najbolj všeč. Ampak so najboljša motivacija za biti še boljši. In jaz jih ljubim bolj, kot se sploh da ubesediti.   

Otroci so najboljša motivacija za biti še boljši. In jaz jih ljubim bolj, kot se sploh da ubesediti.

Ne moreva mimo aktualne situacije, ki je spremenila življenje praktično vseh nas. Kako se sami soočate s korona-situacijo?

Saj ne vem, kaj naj sploh rečem na vse skupaj. Da mi je predvsem najbolj žal to, da ne stopimo skupaj v tako težkih časih. Da se zdi, da smo kot narod izgubili sočutje. Zadnjič sem brala odličen intervju z dr. Željkom Ćurićem, ki je več kot lepo povedal bistvo “korona obdobja” in o dvanajstih korakih, skozi katere moramo iti. Od šoka, obupa, žalovanja, zanikanja realnosti itd. In nima smisla, da ponavljam njegove besede, pod katere bi se s ponosom podpisala sama. Videti je, da določeni koraki pri nas resnično pešajo oz. hitrost, po kateri se premikamo skozi te korake, je kar malce zaskrbljujoča. Vem, da jaz ne bom nikogar prepričala, ne glede na to, kaj rečem, ker moramo skozi te korake kot posamezniki in ne kot kolektiv, kakor navaja tudi dr. Ćurić. Sočustvujem pa z vsemi, ki so v teh časih izgubili bližnje, sočustvujem z vsemi, ki so hospitalizirani, ki so izgubili dragocen čas s svojimi ljubljenimi, z vsemi zdravstvenimi delavci, ki se borijo z zadnjimi atomi moči in tudi s tistimi, ki zaradi ustavljanja sveta trpijo revščino. Kot pravi Oliver Wendell Holmes: “Najpomembnejše na tem svetu ni, kje smo, ampak v kaj gremo.” Upam v lepši jutri in želim si, da bi iz tega izstopili kot boljši ljudje, z vrednotami, ki smo jih, kot je videti, kot narod nekje na poti pozabili.

Leto 2020 je bilo turbulentno na številnih področjih. Vsi z upanjem čakajo na 2021 in nekakšne boljše čase. Česa vas je naučilo letošnje leto?

Jaz sem bila kljub vsemu v tem letu obdarjena s časom, ki sem ga preživela v krogu svojih najbližjih, in ki ga brez tega verjetno ne bi bilo. Naučila sem se, da je strah nevidne oblike, znotraj pa je votel in ne prinaša prav nič lepega. Vsakokrat sem se naučila, ko sem pogledala na kakšno socialno omrežje, kaj pomeni razdvojenost v pravem pomenu besede. Naučila sem se, kaj pomeni, da nekaj jemljemo kot samoumevno in kakšne so reakcije, ko nekaj poseže v svobodo ljudi. Veliko stvari, ki me jih je svet naučil v tem času, ni nekaj, kar mi je všeč.

Vem, da jaz ne bom nikogar prepričala, ne glede na to, kaj rečem, ker moramo skozi te korake kot posamezniki in ne kot kolektiv.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Za življenje kot tako. Za moje ljudi v njem. Za pravo ljubezen, za toplino, za smeh in tudi za solze. Za glas, da lahko povem, kaj čutim. Za vid, da lahko opazujem vse, kar je lepo. Za dotike, za osebnostno rast. Hvaležnost je lepa lastnost. Vedno imaš možnost, da najdeš razlog za veselje tudi v najbolj črnih scenarijih. Vsi kdaj pa kdaj pozabimo na to, za kaj vse smo lahko hvaležni in prav je, da se začnemo to učiti … Korak po koraku. 

“Tisti, ki je goro prestavil, je tudi začel z majhnim kamenjem.” Torej, vsak lahko začne danes, ker nikoli ni prepozno!

Kakšni so vaši načrtni oz. želje za prihodnost? Ste bolj človek hipnih odločitev, ali radi načrtujete stvari?

Človek lahko dela načrte, a nikjer ni zagotovljeno, da jih bo lahko uresničil. Najboljše ideje včasih pridejo spontano, takrat ko je njihov čas. In zanimivo, ravno zdaj smo v pripravah na eno, za katero upam, da bo kmalu zaživela na prodajnih policah. Drugače pa je moja pot trenutno to, kar počnem, in v načrtu imam samo to, kar me bo lahko še bolj izpopolni. Kot pravi znani poet: “Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč, lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo.” Moj načrt je iti po neznanem. Moj načrt je ugotoviti, kam lahko sežem. Če pa sprašujete po željah, so pa želje nekaj povsem drugega in individualnega. Ampak kot velja že dolgo: Če jih poveš na glas, se morda ne bodo uresničile. 

Preberite še: Tanja Španić: Po premaganem raku je nosečnost moja druga velika zmaga

Morda vas zanima tudi: Sandra Vidmar: Delo na sebi ni nikoli napačna odločitev