Maja Metličar: Brez načrta sem stopila v neznano

Mineva osmo leto, odkar je sledila notranjemu klicu, pustila varno službo pravnice in brez načrta odšla v neznano. Dobesedno. Danes je srečna in srčna transformacijska mentorica in aktivatorka. Ljudem pomaga, da se vrnejo k sebi, stopijo na pot svojega dušnega poslanstva. »Služim življenju, kolektivu. To sem si že od nekdaj želela,« se nasmehne Maja, ki že poldrugo leto živi na Portugalskem.

Čeprav se nisva poznali niti na videz, je bil na dogovorjenem kraju dovolj le na hitro ujet pogled, in že sva se našli. Nasmejana, iskriva in preprosta je, a hkrati posebna. Izžareva energijo, ki jo je nemogoče spregledati. »Zdaj se čutim kot transformacijska mentorica, to zaobjame vse, kar delam. Ljudem pomagam skozi njihovo osebno transformacijo, sem pa tudi aktivatorka. V ljudeh aktiviram njihovo prvinsko bit in jim pomagam, da se vrnejo k sebi,« pojasni Maja Metličar. »Pred tem sem kot diplomirana pravnica sedem let delala v kazenskem pravosodju, delovala sem tudi v Haagu, za agencijo Evropske unije,« še doda.

»Ko sem se odločila odpovedati pravniški karieri in skočiti v neznano, mi je bilo jasno samo, da to moram storiti. Brez načrta sem stopila v obdobje največje preobrazbe svojega življenja. V osmih letih, ki so sledila, sem živela v Amsterdamu, Estoniji, na Baliju, v Sloveniji in zdaj sem na Portugalskem. Z vsakim izzivom, sprožilcem in srčnim utripom sem se prebudila globlje v spomin na svoje dušno poslanstvo. Pogosto so me izzivali in strašili, tudi družina ni razumela mojih odločitev. Toda odkrila sem tako globok mir in notranjo resonanco kot še nikoli prej. Epsko potovanje me je pripravilo na utelešenje in deljenje moje najvišje službe v teh nepredvidljivih spremembah,« se spominja.

Drugačna je že od nekdaj

»Že vse življenje imam videnja, ne poznam drugega,« pove. Na vprašanje, kako so to razumeli doma, se najprej zasmeji. »O tem dolgo sploh nisem govorila. Že kot otrok sem se zavedala, da sem drugačna, da ljudje okoli mene ne dobivajo uvidov, ne vidijo energij. Že tako sem introvertirana, takrat sem se pa še malce bolj umaknila vase in nikomur nisem povedala, kako vidim in doživljam življenje okoli sebe,« pove. »Nikoli nisem želela izstopati, že to, da sem visoka, me je nenehno izpostavljalo,« se zasmeji. »Prvi, ki sem mu povedala, da imam uvide, da vidim stvari, ki se bodo zgodile, je bil v času študija moj fant. Seveda tudi sama nisem razumela vsega, kar se mi je dogajalo, takrat še ni bilo interneta,« opiše.

Malenkost, ki ima velik učinek, je, da se večkrat na dan vprašamo: Kako se počutim?

»Nikogar nisem poznala, ki bi doživljal kaj podobnega, leta sem iskala koga, ki bi mi povedal kaj več. Kaj sem, kaj naj naredim s tem, kako lahko služim?« pojasni. »A odkar pomnim, sem vedela, da sem tu, da služim. Kolektivu, Zemlji … Spraševala pa sem se, kako bom lahko služila v svoji najvišji, polni moči,« pove. Najprej se je odločila za študij prava. »Mislim, da zaradi nadaljevanke Zakon v Los Angelesu, saj sem dobila predstavo, da kot pravnik prinašaš pravico, zato sem se že v osnovni šoli odločila za to pot,« pove z nasmeškom.

Prehod v brezmejno svobodo

Kakšen pa je bil preskok iz kazenskega prava v brezmejno, nezačrtano svobodo? »Ko sem začutila, da je prišel pravi čas, sem vedela samo to, da moram v Amsterdam. Dala sem odpoved in se s takratnim partnerjem brez rezervnega načrta preselila,« pove. »Kakšno leto sem samo spala in počivala. Prej sem ogromno delala, bilo je zelo stresno, tako da sem se morala najprej fizično regenerirati, preden sem šla lahko naprej. Nisem vedela, kam bo šla moja pot, a o tem nisem dosti razmišljala. Meditirala sem in vadila jogo, ki me je tako prevzela, da sem šla na izobraževanja in jo nato nekaj časa tudi učila. Tega ne počnem več, je pa ostala del mojega življenja,« pove. »Tisti čas vidim kot prehod, ne preskok. Predvsem sem občutila neverjetno svobodo, kar naenkrat sem imela ves dan zase, a mi je minil v trenutku,« se nasmeji. »Ko so po letu in pol prihranki začeli kopneti, sem začela razmišljati, kako naprej, kaj bom počela.« Sledila je selitev v Estonijo, partnerjevo domovino.

Njen Tempelj je varen prostor

»Šele lani poleti sem svoje delo transformacijske mentorice začela postavljati bolj strukturirano. Leta 2015 sem ustvarila veliko brezplačno skupino na facebooku, lani poleti sem jo zaprla. Čas je bil za nov korak. Odprla sem članstvo na spletu, to je Tempelj. V tej skupini z mesečno članarino kot podpora držim visoko frekvenco energije, namera Templja pa je vrnitev k sebi. Delam z ženskami in žensko energijo. Vsaka, ki začuti klic in se vključi, je že vključena v proces, spremembe se že začnejo dogajati.«

Tempelj je varen prostor, kjer lahko raziskuješ, kdo si. Njegova moč je v preprostosti, vrne vas k jedru tega, kdor smo kot duša, telo in um. »Deluje na vse vaše vidike in vam pomaga pri utelešenju celotne resnice o vas. Ničesar vam ni treba vedeti o energiji in ni potrebna raven duhovnosti. Tempelj je prehod na vaš vir znotraj, je klic k vašemu srcu in vsa srca so enaka. Resnico nosimo v sebi, ni je treba iskati naokoli. Imamo pa veliko programov, ki sta nam jih naložila družina in okolje, tako da tega velikokrat ne zmoremo videti. Naučeni smo, da ni varno, da smo avtentični. V družbi veljajo določena pravila, in če narediš nekaj drugačnega, kot sem denimo jaz, ko sem dala odpoved, tega večina ne more razumeti. Iz izkušnje vem, da je težko narediti tak korak. Tempelj je zato prostor, kjer lahko delaš te korake in imaš podporo, da lažje najdeš svojo novo pot in nato stopiš nanjo,« pojasni. Nanjo se obračajo ženske z vsega sveta. »Zadnje čase imam na osebnih svetovanjih tudi nekaj moških in je zelo zanimivo,« se zasmeje.

Energija iz srca v srce

»Največ mi pomeni, da sem jaz jaz. In ko je tako, služiš življenju že s svojim obstojem. Ni več misli, da si v službi. Ne pomisliš več, da greš zdaj delat, ker je to duhovna paradigma. Da imaš odgovornost služiti kolektivu. Tudi sama sem bila v tem, ampak to je matrica. Ko izstopiš iz tega, delaš, zrasteš, ostane samo suverenost. Ko si v svoji resnici, vse samo teče. To je bila moja želja od nekdaj. In to je največja sprememba. Da sem lahko jaz,« pravi.

»Zdaj razumem, kaj to pomeni. Ni bilo lahko, veliko sem morala predelati in še vedno prihajajo izzivi, ampak se rešujejo drugače. Ko si v svoji resnici, ni tistega dela, ko se moraš kazati kot nekdo drug. Ko avtentično deluješ, gre energija iz srca v srce. Tisti, ki tega ne sprejmejo, pa odpadejo iz tvojega življenja,« pove. Kako pa je tako v srce postavljeni osebi v partnerstvu? »Ne vem,« prizna v smehu. »Odkar sem odšla iz Estonije, še nisem bila v partnerstvu. A verjamem, da je vse tako, kot mora biti.« Ali je torej ženska lahko opolnomočena tudi brez moškega? »Seveda. Takrat običajno tudi nehaš iskati partnerja, ampak si ga želiš. Ni potreba, ampak želja, izbira. Želiš si nekoga, da s teboj deli pot,« pravi.

Malenkosti imajo učinek

Kakšen pa je njen nasvet, kako lahko ljudje začnemo delati na sebi? »Vzemimo si čas zase, poslušajmo se. Malenkost, ki ima lahko velik učinek, je, da se večkrat na dan vprašamo: Kako se počutim? Ali čutim kakšno bolečino, kako diham, s polnimi pljuči ali zadržujem dih? Že s tem odpiramo zavedanje sebe. To malo dejanje naredi velik premik. Poskrbeti moramo tudi za fizično telo, čim bolj se povežimo z naravo. Čim pogosteje hodimo bosi, objemimo drevo, jaz sem to vedno delala, še v Amsterdamu sem šla v park. Neverjetno je, kako nas narava podpre,« pove z nasmehom. »Samo začnite, vsi ljudje, ne glede na to, kako dolgo že delamo na sebi, se ves čas učimo. Spreminjanje vzorcev, ki smo jih pridobili v otroštvu, je dolgoročno delo, prinaša pa rezultate. Moja osebna izkušnja je, da poleg mentorja zelo pomaga, da se povežeš z ljudmi, ki so na podobni poti. Človeški stik je pomemben. Lažje je, če veš, da v trenutkih, ki niso najlažji, lahko nekoga pokličeš in mu samo poveš, kaj se ti dogaja. Ne potrebuješ rešitve, le to, da ti oseba na drugi strani pove, da bo vse v redu,« pojasni.

Nenadoma nam je dan prostor

Smo v času, ko se je svet ustavil in pred nami je čas velikih sprememb. Kam gremo, kaj nam hoče dogajanje povedati in kako ga vidite? »Ne glede na to, kako se je korona pojavila, kakšne posledice bodo za nas, ko se zadeva umiri, in kakšen izziv je zdaj za nas, situacijo vidim kot dar. Nenadoma nam je dan prostor. Prostor, da izstopimo iz vsakdanje rutine in opravkov ter pogledamo, kdo smo zunaj okvirjev, v katere smo bili morebiti ujeti. Kaj si sploh želimo? Kako bi potekal naš dan, če nam ni 'treba' tega ali onega ... Prostor je v današnjem 'hitrem' svetu največji dar, ker se lahko končno ustavimo, zadihamo in začutimo, kaj čutimo. In to je najpomembnejši korak proti spremembi, po kateri nase srce že tako dolgo hrepeni,« opogumlja Maja in na vprašanje, kaj bi bilo glavno sporočilo ljudem, ki iščejo svojo novo pot, doda: »Ne sprašujte se, kaj je moje poslanstvo, kako naj bi ga opravljal, kaj je moj namen. Delajte tisto, v čemer uživate. Kajti radost je ključ, ki bo odprl vsa vrata. Radost ima zelo visoko vibracijo. Ko smo radostni, smo v svoji resnici. In ko smo v svoji resnici, pridejo vsi odgovori,« sklene.

Preberite še - Duhovni učitelji in guruji sporočajo: Naša telesa imajo vse za obrambo pred virusom

Morda vas zanima tudi - Dihajte dobro, ne globoko (odlični nasveti tudi za astmatike)