Maja Kosi, ustvarjalka pasje mode: Obleka ne naredi samo človeka, temveč tudi psa

Ko se pogovarjaš z mlado celjsko podjetnico Majo Kosi, kar težko verjameš, da gre pravzaprav za študentko prvega letnika ekonomske fakultete. Podjetniških izkušenj ima namreč že pri rosnih 20 letih skoraj za cel faks. Stara komaj 15 let, še otrok pravzaprav, si je namreč že tlakovala svojo kariero pot. Ob veliki podpori na Gimnaziji Celje Center je lahko razvijala blagovno znamko Doggy Lilly in šivala modne dodatke za pse, izkoristila vso znanje z delavnic zagonskih podjetij, včasih hodila tudi na poslovne sestanke namesto k pouku.

Že danes uresničuje velike cilje in prodaja svoje izdelke »pasjim mamam« v ZDA. Odločni in samozavestni, ki rada na glas pove svoje mnenje, je na nek način že uspelo, a to je (gotovo) šele začetek ...

Kakšna je zgodba Doggy Lilly? Začeli ste jo kot dijakinja, ste vseeno o tem že razmišljala kot o nečem, kar bi radi počeli v življenju?

Hitro sem že ugotovila, da je podjetništvo tisto, kar želim početi in da želim v tem ostati tudi v prihodnosti. Četudi morda to ne bodo vedno le dodatki za pse, s področji se ne omejujem. Sicer pa ja, začela sem že v gimnaziji. Malo sem se iskala in se spraševala, kaj bi počela poleg šole. Veliko prijateljic je hodilo k pevskemu zboru, sama pa sem takšna, da sem vedno raje počela stvari drugače kot drugi. Tako sem na šoli odkrila podjetniški krožek. Tam sem začela razvijati to idejo, sploh ker imam zelo rada pse in mojo Lilly, ki je še vedno glavna zvezda in moja šefica, stara pa je zdaj že sedem let. Redno skrbi za mojo športno vzgojo med šivanjem. Žal pa je nimam pri sebi v Ljubljani. Starši pravijo, da če sem že jaz odšla, ne more oditi še Lilly.

Kakšno podporo ste imeli v gimnaziji in nasploh v dijaških letih za vašo pot?

Imela sem res izjemno podporo na Gimnaziji Celje Center. Ko se zdaj pogovarjam z drugimi, ki se že v srednji šoli lotevaja start-upov, vidim, da so razlike med šolami ogromne. Sama sem imela status uspešnega dijaka, podporo ravnatelja, razrednika, profesorjev, vsi so vedeli, kaj počnem in kaj hočem. Res, da sem tudi šolske obveznosti opravljala brez težav in tako kot je treba. S tem statusom sem lahko manjkala, imela sem prilagojena ocenjevanja. Ko mi vrstniki pripovedujejo o izkušnjah iz drugih šol: so povsem brez podpore in možnosti razvoja, nekatere šole vse skupaj pravzaprav zatirajo.

V kolikšnem obsegu ste se že tedaj posvečali poslu?

Namesto v šolo sem večkrat šla na sestanek v Ljubljano.

Kar veliko. Tedaj, ko nisem bila v šoli, sem se več ali manj posvečala Doggy Lilly, šivala sem, fotografirala, skrbela za vso administracijo. Recimo nekje po 5 ur na dan. Pa še vedno sem se ukvarjala tudi z drugimi hobiji. Tako sem v 3. letniku že veliko manjkala v šoli, da o 4. letniku ne govorim. Namesto v šolo sem večkrat šla na sestanek v Ljubljano, bila sem še brez izpita za avto, torej sem morala na vlak. Vse skupaj mi je lahko vzelo cel dan, ko pa sem se vrnila domov, me je čakala še šola. Premalo spanja je bilo redno na urniku.

Vam je zdaj, ko ste že študentka ekonomske fakultete, lažje?

Seveda. Pri študiju imaš na voljo več možnosti, čeprav na drugi strani potrebuješ tudi več samodiscipline. Veliko lažje mi je tudi, ker sem v Ljubljani. Že prej sem redno iz Celja hodila sem, tudi na fotografiranja, na sestanke, delavnice in sestanke z mentorji.

V Celju nikoli nisem bila preveč vpeta v dogajanje in mladinske podjetniške projekte, zdaj razmišljam, da bi lahko. Vsa predavanja in izobraževanja na področju zagonskih podjetij sem vedno obiskovala v Ljubljani, ker je tu pač več tega, tudi več podpore, možnosti in ljudi.

Kje ste pridobili najboljša mentorstva?

Od vsega začetka sem bila del Ustvarjalnika, pospeševalnik mladinskega podjetništva, sprejeta sem bila tudi v njihovo fundacijo. Zdaj pa sem v programu AmChama. Teh stvari se v veliki meri poslužujem; mentorstev, podpore. Veliko teh stvari se da izkoristiti, tudi pridobiti sredstva. To bi svetovala vsem mladim, naj se povežejo in udeležijo programov, kjer spoznaš veliko ljudi in še vse je brezplačno.

Od začetka je bilo verjetno veliko učenja: tako podjetništva kot tudi šivanja?

Pojma nisem imela o podjetništvu, tudi v šivanju sem bila samouk.

Seveda, nobenega predznanja nisem imela. Bel list papirja je bil pred menoj. Pojma nisem imela o podjetništvu, tudi v šivanju sem bila samouk. Mamina prijateljica mi je pokazala osnove, to pa je vse. Tako sem odprla YouTube, pogledala kup filmčkov. Šla sem v trgovino z blagom, ga kupila en meter. Ker pač nisem vedela, koliko ga potrebujem. In to je bilo to. Tako sem začela, šivala in šivala.

Pri podjetništvu sem se na začetku lovila, tudi moji starši mi niso mogli pomagati, saj niso v poslu. Iskala sem informacije na spletu, veliko spraševala v skupinah na Facebooku, raziskovala, se učila in bila zelo samoiniciativna.

Povejte nam, kaj o znamki Doggy Lilly. Kako ste si jo zamislili v svojih začetkih in kako se je spreminjala do danes?

Gre za znamko, ki je namenjena pasjeljubcem, ki imajo radi urejene svoje kužke. Obleka naredi človeka, ampak obleka naredi tudi psa.

Doggy Lilly je znamka za pasjo modo. Primarno se ukvarjamo s prodajo pasjih modnih dodatkov. Ob začetku sem načrtovala, da bom prodajala pasje oblekice in z njimi ustvarila posebno znamko. Po določenem času pa sem ugotovila, da morda te niso najboljša možnost, saj so mi pri šivanju vzele veliko časa, poleg tega se tudi niso najbolj prijele. Tako sem se odločila, da poskusim z bolj preprosto idejo in pasjimi dodatki. Najprej rutice, potem ovratnice, povodce, igrače, kar naenkrat sem imela zelo širok spekter stvari. Povpraševanje je bilo, uživala sem, a kmalu ugotovila, da bi vendarle poskusila še kakšno drugo stvar. Veliko sem eksperimentirala, preizkušala veliko novih izdelkov, stilov, nato pa sem se kakšni dve leti nazaj našla. Rekla sem si: pasje rutice, to bo to.

Veliko povpraševanja sem dobivala iz tujine, večinoma iz ZDA. Spoznala sem, da so se te najbolj prijele in da mi tudi najbolj ležijo. Ovratnice sem dala stran, saj nisem več videla potenciala v tem, nekako z njimi nisem izstopala. Osredotočila pa sem se na rutke in šale. Tedaj se je vse skupaj še bolje prijelo. Kljub temu, da je ustvarjalcev kar nekaj na trgu, mi je uspelo ohranjati prodajo in ustvariti blagovno znamko, ki se od drugih razlikuje po tem, da se rutke lahko prilagodijo povsem po željah naročnika, od vzorca blaga do mer. Veliko delamo na personalizaciji. Gre za znamko, ki je namenjena pasjeljubcem, ki imajo radi urejene svoje kužke. Obleka naredi človeka, ampak obleka naredi tudi psa.

Je hitro opazna razlika, ko si kot nek ljubiteljski ustvarjalec postaviš dobro zastavljen podjetniški načrt in se tudi osredotočiš na eno stvar?

Na vse skupaj lahko gledaš kot hobi, ko pa v njem začneš videti potencial in se začneš obnašati bolj podjetniško, se stvari hitro začnejo drugače odvijati. Zgodijo se večja sodelovanja, začne se razvoj.

Kakšen je trg z dodatki za pse, ste na njem kaj posebnega pogrešali, ko ste začeli?

Kakšnih šest let nazaj, ko sem začela iskati dodatke, jih na trgu ni bilo veliko. Ni bilo lepih in stilskih stvari. Nič posebnega, kar dobiš v trgovinah za male živali. Ker sem to pogrešala, sem vse to tudi sama naredila. A če pogledam zdaj, kaj je vse na voljo, je sprememba velika. Veliko je novih ustvarjalcev, ne le v Sloveniji, tudi v tujini, na spletu dobiš praktično vse, kar želiš. Kljub temu, da je že v Sloveniji precej ponudbe, na te ustvarjalce ne gledam kot na konkurenco. Ob mojih začetkih so mi namreč najbolj pomagale prav dekleta, ki tudi same ustvarjajo podobne stvari.

Kako težko je mlademu dekletu v svetu podjetništva?

Nisem imela v glavi tega, kako mlada sem, vedela pa sem, kaj bi rada dosegla in tudi da moram biti samozavestna.

Bila sem res zelo mlada, ko sem se tega lotila, 17 let. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, se prav čudim sama sebi, a tedaj nisem tako razmišljala, saj sem točno vedela, kaj hočem. Vedno sem se dobro pripravila na sestanek, imela sem svojo mapo in dobro razdelane stvari, vprašanja, kaj želim. Ko sem rekla, da grem na sestanek, sem sicer iz okolice redno dobivala odzive, da sem premlada in da me bodo le odslovili. Jaz vseeno grem, sem rekla. Tako sem odšla in z nekaterimi še danes sodelujem. Nisem imela v glavi tega, kako mlada sem, vedela pa sem, kaj bi rada dosegla in tudi da moram biti samozavestna. Dejansko nikoli nisem bila v situaciji, da me kdo od starejših ne bi jemal resno, bolj sem to opažala pri sovrstnikih, predvsem moškega spola. Zlasti v start-up skupnosti. Ženske smo tam v manjšini, jaz pa rada na glas povem svoje mnenje. Velikokrat sem dobila odziv v smislu: kaj pa ti veš? A sem si mislila svoje, nikoli se me ni to posebej dotaknilo.

Dobro je tudi, da ste že po značaju odločna oseba, kajne?

Ja, seveda, sem trmasta, ko si zadam cilj, ga želim doseči.

Še vedno ustvarjate sama, že imate pomoč?

Ko sem začela vse skupaj še bolj resno jemati, so se povečale tudi količine naročil. Zdaj že imam pomoč šivilj, še vedno pa naredim kaj tudi sama. Na dolgi rok ne moreš delati vsega, šivati, fotografirati, prodajati, skrbeti za marketing in finance. Vedno potem nekaj trpi.

Kako gledate naprej, vidite v tej svoji znamki veliko prostora za napredek? Razmišljate tudi že kaj izven teh okvirov?

Moj cilj je, da svojo znamko postavim na malo višjo stopničko, da postane prepoznaven 'brand' pasje mode v Sloveniji. Spremeniti želim tudi vizualno podobo, dodati še nekaj izdelkov in predstaviti prvo, bolj dodelano kolekcijo. Se pa vračam nazaj tudi k šivanju oblekic, predstavila sem tudi že nov izdelek – pasjo pižamo. To je trenutno največji izziv: da spet začnem delati pasje obleke.

Če primerjamo »pasje mame« v ZDA in v Sloveniji: tam imajo nekateri psi večje omare z oblačili kot jaz.

Kako velik cilj je prodreti na tuje trge?

Večina tujih strank je iz ZDA. Tuje trge imam že kar dobro pokrite, si pa seveda želim še okrepiti prodajo. Saj tam tudi lažje dosegaš tudi višje cene, zlasti v ZDA.

Zakaj ravno ZDA?

Če primerjamo »pasje mame« v ZDA in v Sloveniji: tam imajo nekateri psi večje omare z oblačili kot jaz. Od rutic, oblek, vsega. Američani so zelo impulzivni pri nakupih. Tja sem prodala najdražje rutke. Bolj kot sem dvigovala cene, večje je bilo povpraševanje. Tudi sama si želim za nekaj časa v ZDA, da si malo razširim obzorja. Verjamem, da se bo našlo kaj zame.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by pet accessories Doggy Lilly (@doggylilly.si)

Kdo je tisti, ki ga največkrat povprašate za poslovni nasvet?

To je trenutno moja mentorica pri AmChamu Tjaša Žužek. Ko sam postavljaš podjetje in nimaš za seboj ekipe, ki bi ti dajala povratne informacije in nove ideje, je zelo pomembno imeti nekoga, ki te usmerja in svetuje. Ona mi zelo pomaga, kadarkoli sem v precepu, se posvetujem z jo.

Kako pa na vas in vaše delo vpliva epidemija? Imam občutek, da prej dobro kot slabo?

Ja, res je, v poslu in prodaji prek spleta se je epidemija res poznala v zelo pozitivnem smislu. Lansko leto sem se veliko časa posvečala tudi izdelovanju mask, nato pa tudi optimizaciji procesov pri prodaji. Odločila sem se za nekatere spremenjene načine poslovanja, začela izdelovati nove kolekcije za naročnike in hitro se je poznalo. Sicer pa mi je epidemija dala to, da sem začela malo drugače razmišljati in iskati nove poti, kje in kaj bi še lahko naredila. V poslu se vse skupaj res ne pozna, mi pa na drugi strani manjka študentsko življenje in druženje. Do zdaj sem bila na faksu dvakrat, poznam kakšnih pet sošolcev.

Preberite še: Uršula Zaletelj: Prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni

Morda vas zanima tudi: Emilija Stojmenova Duh: Slovenci smo digitalno nepismeni in to me zelo skrbi