Pse na povodce, prosim (Piše: Mateja Florjančič)

Zadnjič sem na družabnih omrežjih mimogrede ujela zapis ene od veterinarskih ambulant, v katerem skrbnike psov pozivajo, naj svoje ljubljenčke sprehajajo na povodcih. Pri tem so navedli, da so, še preden se je teden prevesil v drugo polovico, v njihovih prostorih obravnavali že pet ugrizov spuščenih psov ter v dokaz, da zadeva ni iz trte zvita, našteli konkretne primere in njihove posledice.

V resnici me vse skupaj niti ne preseneča, kajti tudi sama velikokrat srečujem čuteče skrbnike kosmatih prijateljev, ki svoji živali omogočajo, da se dodobra zdivja, ji nočejo kratiti pravice do svobode, so prepričani, da je prijazna, sto odstotno ubogljiva in nikomur ne bo storila žalega ter najdejo še nešteto drugih izgovorov, zaradi katerih ignorirajo tako preprost pripomoček, kot je povodec.

In ne samo to, ko jih, kadar opazim, da se njihov spuščen pes približuje mojemu na povodcu opozorim, naj žival vendarle privežejo, neredko dobim jezne poglede in slišim nič kaj prijazne pripombe.

Spomnim se, kako sva nekoč skupaj s prijateljico, ki svojega psa redno in dosledno sprehaja na povodcu ter zato, da se dovolj giblje, ob njem vsak dan prehodi dolge kilometre, hodili po priljubljeni sprehajalni poti, ki se ji sicer prav zaradi obljudenosti praviloma raje izogneva. Najina psa nista majhna, najina psa nista šibka in najina psa do drugih nista vedno prijazna. Tega se dobro zavedava, zato nočeva tvegati, da bi se prijetno dejanje končalo z neprijetnim koncem. Moj samec, njena samica se razumeta, a nikoli ne veva, kako bi se razpletlo, če bi se umešala še tretja mrcina.

Skratka, lepo hodiva po poti in opaziva, da se nama približujeta dva srečno spuščena črna psa. Za njima pa lastnica. Ustaviva se in jo od daleč prosiva, naj priveže živali. Njen odgovor? "Jaz mojih psov ne sprehajam na povodcu." Ker domače sprehajalce in njihove živali že dobro poznava (ter oni naju) in veva, da ob srečanjih praviloma ravnajo odgovorno, sva takoj vedeli, da je gospa ena tistih, ki se radi zapeljejo iz mesta in na periferiji svojim živalim omogočajo neomejeno svobodo. Zabrusila sem ji, naj jih, če jih ne sprehaja na povodcu, odpelje v Tivoli. "Jaz mojih psov ne sprehajam po Tivoliju," sem dobila nazaj. Seveda ne. Tam veljajo drugačna pravila, ki jih na vasi očitno ni treba upoštevati.

Pa drugi primer: kuža skoči iz parkiranega avtomobila in steče proti nama. Ko skrbnike znova prosiva, naj ga vendarle privežejo, se na naju usuje plaz kritik, češ, da zaradi najinih psov njihov že ne bo trpel. Verjemite, človek velikokrat ostane brez besed.

Saj ne rečem, običajno se zadeve ne spustijo na takšen nivo. Največkrat dobiva zagotovila, da odvezani kuža res ne bo nič storil, da bi samo  pozdravil, povohal kolega in da je čisto prijazen. Ko pripomniva, da mogoče pa najina nista in se bosta lahko jezno odzvala na prijazno ovohavanje, končno potegnejo iz žepa povodec in omogočijo srečanje brez neljubih posledic.

Velikokrat se s kolegico strinjava, da je sprehajanje psa po naši vasi in okolici adrenalinski šport. Kdo potrebuje skakanje s padalom ali z elastiko, če za poplavo adrenalina poskrbi dejstvo, da se nikoli ne veš, kdo ali kaj te čaka izza ovinka??

Nekateri, ki se mirno sprehajajo, se psov bojijo ali jih ne marajo. Ne glede na razlog, vso pravico imajo do tega. 

Še ob previdnosti se včasih zaplete. Obe sva že bili deležni izkušnje, ko se merjenju moči ni bilo mogoče izogniti in obe sva že nosili posledice neprijateljskega pozdrava, zato nama niti na misel ne pride, da bi izzivali in tvegali. Sploh ne, če okoli najinih mrcin skače majhen in naspidiran pes, njegov skrbnik pa le nonšalantno gleda, kako medve z vsemi močmi drživa povodce in ubirava taktike, ki bi preprečile maščevanje velikih. Se opravičujem vsem izvzetim, a ljubitelji majhnih psov so, kot velikokrat opažam, še bolj nekritični do svojih cuckov. Ker so majhni, nedolžni, sladki in prisrčno razigrani, jim je dovoljeno praktično vse.

"Malo drugače je, če ugrizne velik, kot če ugrizne mali pes," mi je nekoč, ko sem si to upala povedati naglas skrbnici drobnega kosmatinca, ta odgovorila.

Ne vem no, zagotovo se boste strinjali, da pes v nobenem primeru ne sme ugrizniti, da tudi mali lahko steče pod avto in povzroči nesrečo, da se tudi malega lahko ustraši dete, ko kosmatinček živahno skače po njem in da tudi mali psi spuščajo nedšeče klobasice, kjer se jim zljubi ter velikokrat prav zaradi svobode ostanejo spregledane.

"Vsak pes je kosmat za ušesi," pravi starejša soseda, ko ji prigovarjam, da lahko brez skrbi poboža mojega. V bistvu se strinjam z njo. Tako kot tudi z dejstvom, da se svoboda še tako prijaznega in vzgojenega kužka konča, ko stopi v moj osebni prostor ali prostor mojega psa. Pa še, da vsi pač niso navdušeni, kadar jih veselo pozdravlja mimoidoči kuža, skače po njih, jih ovohava ali jim kako drugače namenja pozornost.

Ljudje! Nekateri, ki se mirno sprehajajo, se psov bojijo ali jih ne marajo. Ne glede na razlog, vso pravico imajo do tega.  

Zato se v prebujajoči se naravi, ki bo na daljše sprehode po znanih in neznanih poteh spodbudila tudi tiste, ki v mrzlih dneh svojo živalico peljejo samo do bližnjega vogala in nazaj, tudi sama pridružujem prej omenjenem pozivu vsem sprehajalcem od blizu in daleč: pse na povodce, prosim.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Janez Novak ima psa, jaz pa tudi (piše Petra Cerar)

Morda vas zanima tudi: Tea Nagode: Fotografinja hišnih ljubljenčkov, ki je ubežala smrtonosnim ugrizom psov