Edita Drpić, Zelolepo: Potrošnik se premalo zaveda, da ni dovolj bogat, da bi kupoval poceni

Za nami je leto številnih padcev in preizkušenj. Na tankem ledu so se znašli številni samostojni podjetniki in umetniki, ki se preživljajo z lastnim delom. Točko preloma je po dvajsetih letih ustvarjanja doživela tudi Edita Drpić, znana slovenska ustvarjalka, ki ustvarja čudovite pasove, torbice, denarnice in copate pod blagovno znamko Zelolepo. V intervjuju za Mično nam je razkrila, da je bila v minulem letu v celo tako hudi stiski, da je napovedala slovo. A takrat se je zgodil popoln preobrat in videti je, da gredo stvari bolje. Edita, ki o svojem delu razlaga z veliko vnemo, strastjo in ponosom, ima zdaj svojo spletno tgovino, pripravlja tudi novo linijo izdelkov. Kot kaže je po težkem letu našla nov zagon, motivacijo in ideje, s katerimi bo še naprej razveseljevala svoje stranke.

V intervjuju nam je povedala še, kako se je začela njena ustvarjalna pot in razkrila, ali jo prizadane, ko vidi, da njeno delo kopirajo. Nadvse zanimiv pa je odgovor na vprašanje, koliko torbic ima sama v lasti.

Za vašo znamko sem slišala že pred mnogimi leti, ko mi je prijateljica razlagala o ustvarjalki Editi in o zanimivih pisanih pasovih, ki jih izdeluje. Takrat mi je celo na kratko opisala vašo zgodbo in nastanek ZeloLepo in bi vas prosila, da zgodbo zaupava še za našim bralcem.

Zelolepo zgodba je začela nastajati leta 2001, eno leto po rojstvu moje hčerke Ajde, ko sem še imela status študentke in pred sabo še devet neopravljenih izpitov iz študija modnega oblikovanja in diplomo. Takrat je k meni v Kranj, kjer sem živela, prišla Katja Koprčina (danes poročena Milosavljević) in sva snovali in skovali začetke malo drugačnih torbic. Imena za znamko se je domislil Andrej Pezelj, danes profesor in kritik, kurator in pedagog na področju umetnosti. Sprva so bile to pletene torbe, ki sva jih filcali in so imele usnjene ročaje ali usnjene detajle. Kmalu se nama je pridružila še Maja Jerman (danes poročena Babnik) in tako smo snovale izdelke, ki jim tehnično sprva nismo bile kos, saj nobena od nas ni imela izobrazbe galanterista. Pogum in pa zanos delati nekaj svojega, nam je vlival moči, da smo vztrajale skupaj nekaj let. Kasneje so se naše poti pod skupnim imenom razšle zaradi materinstva, drugačnih potreb po izražanju in pa seveda na začetku občutno premalo zaslužka, da bi ta posel lahko nahranil tri sodelavke.

Leta 2005 sem diplomirala in naslednji dan odprla s.p., v Kranju na Mohorjevem klancu najela prostor in odprla delavnico/atelje, kjer sem sprejemala stranke in jim odprla vrata svoje delavnice. Katja je takrat že vzgajala svojo novorojeno hči, Maja pa se je na materinstvo pripravljala. To je bila ena redkih delavnic v Kranju, kjer je stranka imela možnost pogledati v zakulisje.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zelolepo Atelier (@zelolepo_atelier)

V Kranju sem ustvarjala devet let, vztrajala sem tako dolgo, ker sem »čakala«, da hči odraste. Ko se je vpisala v deveti razred, sem se z njo pogovorila o tem, da želim svoje delo preseliti na večji trg, v večje mesto, kjer bova obe imeli boljše možnosti za napredek. Se je strinjala, čeprav mislim, da nekje v sebi ni bila ravno vesela, saj se je iz Ljubljane vsak dan eno leto vozila v Kranj, a mislim, da ji je ta izkušnja prinesla veliko zrelosti in odgovornosti v življenju.

V Ljubljani sem sedem let, ustvarjam v svoji delavnici in izdelke tržim in prodajam izključno le še po internetu, socialnih omrežjih. Fizične trgovine nimam in tudi nimam več želje ali potrebe po tem. Ljudje me najdejo, najboljša reklama je še vedno ustno priporočilo in pa osebna izkušnja, ki jo nekdo preda naprej.

Od takrat, ko sem postala pozorna na pisane pasove, pa vse do danes, se mi zdi, da ste izjemno nadgradili svojo ponudbo in izdelke. Zdi se tudi, da so se nekoliko spremenile in nekoliko umirile barvne kombinacije. Ali se motim?

Ja seveda, imate prav! V samih začetkih ustvarjanja in raziskovanja so rezultati drugačni. Velika omejitev, a tudi prednost pri mojem delu, je bilo nepoznavanje galanterijskih procesov, zato sem več poudarka in večjo svobodo lahko dala skozi obliko, material, barvo, razrez. Eno obdobje sem ustvarjala samo v črtah, ki sem jih postavljala v celovito sliko, bodisi na copatih, ali na torbah, denarnicah, pasovih. Vse možne barvne kombinacije, kar je v bistvu moja velika prednost. Barve so moj podpis in način, kako jih sestavim in razvrstim, je unikaten in neponovljiv. Ti črtasti izdelki so se tako močno prijeli, da so moje stranke zrasle s temi izdelki. Seveda se je pojavilo tudi veliko plagiatov po nižjih cenah, kar me je nekako prisililo, da sem začela spreminjati svoj stil in način izdelave. Prav spomnim se, kako sem v Kranju sedela za delovno mizo in se odločila, da se izobrazim, da se izučim bolj galanterijskega pristopa. Naredila sem veliko korakov v tej smeri. V ponudbi imam še vedno črtaste denarnice, pasove in copate, saj so to še vedno izdelki, po katerih me povprašujejo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zelolepo Atelier (@zelolepo_atelier)

Za vaše izdelke so značilni izraziti barvni kontrasti in tudi različni materiali. S katerimi materiali najraje ustvarjate in pri ustvarjanju katerih izdelkov najbolj uživate?

Skozi barvo in barvne kombinacije opisujem svoje zaznave, svoja občutja. Tega dela ustvarjanja ne znam dobro ubesediti, ampak če vam recimo razložim takole, bo morda bolj razumljivo: ko vidim material, me prešine ideja, vidim izdelano torbo v celoti. To se zgodi na nekontroliran in intuitiven način. Ta klic je tako močan, da kliče po izdelavi. Barve, ki jih sestavim skupaj, pa enako - intuitiven občutek, ki ga ne nadziram. Kadar stranka, na primer, od mene želi, da ji pošljem barvno kombinacijo točne postavitve barv in mi pri tem postavlja »pogoje«, kje naj bo kakšna barva, se vedno zatakne pri kreaciji in materializaciji izdelka. Zato sem te načine opustila že dolgo nazaj. Seveda ob naročilu upoštevam, če katere barve ne želi imeti v izdelku.

Usnje je iz živali. In tukaj imam notranji konflikt. Sama že osem let ne jem mesa. 

Glede materiala pa je zame postala stvar zelo zapletena in kompleksna, saj sem v večnem precepu in dilemi, ter zadnje leto tudi stiski, ki me tudi zaustavlja pri ustvarjanju.

Usnje je kot naravni material izjemno trpežen, ima dolgo življenjsko dobo, v večini je že barvan z barvili, ki ne vsebujejo žvepla in drugih za okolje strupenih snovi. A je iz živali. In tukaj imam notranji konflikt. Sama že osem let ne jem mesa. Kakor koli obračam, ob dejstvu, da uporabljam materiale, ki so »ostanki« ogromnih korporacij in blagovnih znamk (torej ne sodelujem v tem, da se zaradi mene povečuje proizvodnja), da izdelam izdelek, ki ni obremenjen z modnimi trendi in s tem ne vzpodbujam hitrega potrošništva, da je izdelek narejen kvalitetno in ga spremljam in nadziram vse delovne faze, skozi katere gre, me še vedno ta vidik ne pušča suverene. Imam dve zelo pomembni osebi v svojem življenju, ki sta na duhovni poti zelo napredovali, prav tako ne uživata živalskih izdelkov in ne nosita usnjenih izdelkov, in obe sta mi predali sporočilo, da je to, da delam iz usnja tako prekrasne izdelke, ki drhtijo od življenjske energije, moje poslanstvo in da sem »transmitor karme živali« med trpljenjem, ki ga žival doživi in končnim izdelkom, ki zaživi in zažari v vsej svoji lepoti.

Ko sem pred leti postala malo bolj pozorna na vašo znamko, idejo o kombinaciji različnih barv in vzorcev na denarnicah, torbicah ... sem opazila, da so se začele pojavljati tudi kopije. Tudi  danes ste jih že omenili. So vas motile ali vam laska, da se drugi ustvarjalci zgledujejo po vas?

Sprva me je bilo tega groza, saj enostavno nisem mogla razumeti človekove narave, zakaj bi kradel in ponarejal ideje drugega. To me je zelo potrlo, saj sem ob tem, ko so se pojavile na trgu kopije mojih izdelkov, izgubila precejšen delež svojih zvestih strank, saj so bile kopije bistveno cenejše. Morda živim v iluziji, a v mojem svetu bi sama na mestu plagiatorja pristopila k meni, povedala, da mi je to kar ustvarjam noro všeč in bi ponudila možnost sodelovanja. To bi bili krasni temelji za močno podjetje in lepo zgodbo o sodelovanju. A menim, da svet še ni pripravljen na transparentnost, sodelovanje in soustvarjanje, čeprav gojim veliko upanja v tej smeri. Kar posadiš, pa tudi požanješ, a ne. Kar pomeni, da če si na nepošten način deloval, boš nekje to plačal. To je zakon karme.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zelolepo Atelier (@zelolepo_atelier)

Na splošno se mi zdi, da je na družabnih omrežjih mogoče opaziti, da se številni mladi oblikovalci danes srečujejo s to težavo, da razvijejo neko idejo, jo predstavijo nato pa se kmalu pojavi 'ponaredki'. Kakšne imate vi izkušnje s tem? Znajo Slovenci ceniti originale, kreativnost in unikatnost, ki jo ponujate vi in številni drugi vaši kolegi?

Mislim, da Slovenci znajo ceniti unikatnost in kreativnost, je pa res, da je trg zelo majhen, ustvarjalcev zelo veliko, veliko je popoldanskih ustvarjalcev, ki izdelke ponujajo po ceni, ki ni realna za izdelovalca/oblikovalca. Zagotovo so stroški profesionalnega pristopa bistveno višji od hobi pristopa, ki ga ob redni službi ponuja »popoldanski« ustvarjalec. To so dejstva!

Potrošnik bi se moral bolj zavedati svojega doprinosa z odločitvijo, da kupi slovenski produkt, s tem denar zakroži v slovenskem gospodarstvu.

Druga stvar, ki je močno vplivala na cel svet in na ponudbo potrošniku, pa je dostopnost poceni izdelkov iz držav tretjega sveta, zapakirano v blagovne znamke, ki se uspešno tržijo v razvitih državah. Potrošnik se premalo zaveda, da ni dovolj bogat, da bi kupoval poceni. In premalo se zaveda, da v verigi poti poceni izdelka do prodajne police nekdo ne zasluži dovolj za preživetje, nekdo pa od istega izdelka šteje mastne denarce. In to je velik problem današnje ponudbe izdelkov, ki so izdelani na Kitajskem, Indiji, Vietnamu, itd.

Potrošnik bi se moral bolj zavedati svojega doprinosa z odločitvijo, da kupi slovenski produkt, s tem denar zakroži v slovenskem gospodarstvu. Če plastično opišem: ko se kupec odloči za nakup mojega izdelka, jaz s tem denarjem pri kmetu kupim hrano za svojo družino, s tem denarjem podprem fotografa, ki poslika moje izdelke, plačam vadbo joge učitelju joge ... Razumete? Cela veriga rok, ki si pomaga, stoji zadaj za sloganom kupuj ali podpri lokalno. In naloga in odgovornost vsakega ustvarjalca je, da zagotovi kvaliteten izdelek, z dolgo življenjsko dobo, saj s tem tudi upraviči ceno izdelka. In pa zelo pomembno, vsak ustvarjalec ima odgovornost izobraziti in ozaveščati, govoriti o tem, zakaj je pomembno, da podpiramo slovensko podjetništvo. Tu nas čaka še veliko dela, a sama vidim rezultate.

Glede na to, da se trenutno nahajamo v nekem precej neobičajnem obdobju, me zanima, kako trenutna situacija vpliva na vas kot ustvarjalko? Vas ovira pri ustvarjalnosti ali ste dobili še več idej in zagona za ustvarjanje?

Ja ravno zdaj je eno leto od razglašene pandemije. Takrat sem ravno zaposlila mojstra galanterista, saj je bila to neka uslišana želja in vizija, da svoje kreacije predajam v roke in v finalno izdelavo izkušenemu mojstru. Polletno uvajanje na delovnem mestu se je takrat zanj izteklo in podpisala sva pogodbo o delu in se veselila poti naprej. Si predstavljate, da sem ga morala dati po 14 dnevih zaradi ukrepov vlade na čakanje in da je bilo celo leto polno negotovosti in nejasnosti. Moja stiska je bila huda, oba z možem sva samostojna ustvarjalca in bilo je res težko. Soočati se s tako hudimi pritiski in odgovornostmi in zraven še ustvarjati, je bilo zame velikokrat nemogoče. Veliko časa sem imela, da sem razmislila, kako naprej z zgodbo iz usnja in ko sem proti koncu leta svojo publiko obvestila o tem, da končujem z zgodbo usnjenih torbic, se je zgodil totalni preobrat, ki mi je prinesel ogromno naročil, ki sva jih z mojstrom izdelala. V tem času mi je mož postavil tudi spletno trgovino, načrtujem pa novo linijo izdelkov Zelolepo, ki ne bodo več povezani z modnimi dodatki. Te nove poti se izjemno veselim, saj bo v celoti podpirala mojo suvereno držo ob življenjski filozofiji, ki jo živim.

Ta izzid in preobrat ter odziv mojih strank in sledilcev, me je popolnoma presenetil in nekako še nisem izoblikovala strategije, kaj naj s tem delom iz usnja in z modnimi dodatki.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zelolepo Atelier (@zelolepo_atelier)

Kako poteka izdelovanje vaših modnih dodatkov? Je vse plod vaših idej in vaše ustvarjalnosti ali dopuščate to možnost, da pri kreiranju sodeluje tudi naročnik?

Večinoma gre za plod lastne ustvarjalnosti, nekajkrat pa dobim naročilo v smislu smernic, ki pa jih potem prilagodim skozi lasten ustvarjalni kanal. Nisem še imela stranke, ki bi mi poslala zahtevo po točno nekem izdelku. Naročnik ob naročilu sodeluje vsakič, saj izrazi svoje barvne želje. Najbolj »čiste« izdelke pa skreiram, ko ni prekinitev in samo steče skozi moje roke, mojster pa to vrhunsko potem dokonča. Res zelo dolgo sem si želela ustvarjati na način, kot to počnem zdaj, da imam ob sebi nekoga, ki zaupa mojemu občutku in ima to širino, da razume, kaj želim ustvarit.

Pomembno mi je, da pri svojem delu zavržem čim manj materiala, ta pristop je začel vplivati tudi na to, kako nastajajo moji izdelki.

Koliko torb in denarnic imate v lasti? Je vse plod vašega dela ali kdaj vzamete v roke tudi kakšno denarnico/torbo, ki je niste vi izdelali?

V lasti imam en svoj moder nahrbtnik, modro denarnico, toaletko, copate, en pas in japonke. Nič več in nič manj. Dolgo, res dolgo časa nisem imela torbe, ne svoje in ne druge, saj sem vedno živela v bližini ali nad delavnico in moj dan je bi praktično preživet v delavnici, opravki z avtom, ključi po žepih in s platneno vrečo na rami. Resnično, živela sem bolj kot ne asketsko življenje, predano delu in vzgoji hčerke.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zelolepo Atelier (@zelolepo_atelier)

Kako pogosto se odločite, da kakšnega izdelka ne boste prodali naprej in da ga boste raje zadržali zase?

Morda v samih začetkih kdaj nisem dala kakšnega izdelka naprej, a sem s to »navezanostjo« hitro opravila, saj ustvarjam za ljudi, ki si želijo mojih kreacij. To me poganja naprej.

Obstaja kakšen kos, na katerega ste še posebej ponosni?

Ponosna sem na vse svoje izdelke v 20 letih svoje ustvarjalne poti. Predvsem tudi zato, ker se vidi skozi pot ta vztrajnost, ta predanost in rast. In to je lepa kvaliteta.

Preberite še: Miri Strnad: Hvaležna sem za vsako priložnost, kjer lahko izživim svojo kreativno žilico

Morda vas zanima tudi: Eksperiment, ki je za vedno zaznamoval Klaro (video)