Katja Beck Kos: Maribor ima več mediteranske energije kot slovenske

Kulturologinja, vodja malo drugačnega turističnega centra Rajzefiber in podpredsednica društva Hiša! Katja Beck Kos v Mariboru že deset let razvija ideje in odpira vrata skritih kotičkov mesta.

Verjame v kreativnost, vztrajnost, gostoljubnost in je zaljubljena v zgodbe, ki jih odkriva na vsakem koraku. S svojimi sodelavci vzpostavlja programe kreativnega turizma v mestu ter se kot vodja Rajzefibra in Festivala sprehodov bori za pravo pozornost v Sloveniji in mednarodnem prostoru.

Več let ste živeli v Nemčiji. Zakaj ste se vrnili v Maribor?

V Nemčijo nisem odšla z namenom, da tam ostanem, temveč sem se želela naučiti določene stvari, ki bi jih lahko uporabljala v domačem okolju. Toda vsako leto, ko so mi tam podaljšali pogodbo, je bilo težje oditi, zato sem se na neki točki morala odločiti za vrnitev. Zdelo se mi je, da si Maribor zasluži priložnost. Razmišljala sem sicer tudi o selitvi v Ljubljano, kjer sem študirala, vendar je tam dovolj ljudi, ki razvijajo projekte in skrbijo za kulturo, medtem ko sem v Mariboru prepoznala veliko stvari, ki bi jih bilo potrebno še razvijati.

Vrnili ste se leta 2010. Kako vam je v tistem obdobju, ko je še trajala gospodarska kriza, uspelo prepoznati priložnosti in potenciale v mestu?

Prav zaradi tega, ker sem živela v drugih mestih, sem lažje prepoznala priložnosti. Obenem sem se zavedala tudi kreativnosti tega mesta, ki morda ni bila tako zelo opazna. Po vrnitvi iz Nemčije sem sicer mislila, da se bom ukvarjala s sodobnim plesom, a ker sem že pred tem sodelovala z Gorom Osojnikom in Ano Desetnico, ki so me povabili k sodelovanju, sem lahko delala tisto, kar rada počnem. Zaljubila sem se namreč v dvorišča.

S programom Živih dvorišč, čigar namen je oživljanje mestnih dvorišč, ste odprli vrata zaprtih kotičkov v mestu. Kako je nastala ideja zanje?

Ta ideja me je našla. Goro Osojnik je imel pripravljen projekt, ki je bil namenjen odkrivanju načinov povezovanja uličnega gledališča z lokalnim prebivalstvom. Jerneja Ferlež je napisala izvrstno knjigo Mariborska dvorišča, na podlagi katere je bil posnet istoimenski dokumentarni film, zato je Goro postal pozoren na te ideje in me je vprašal, če bi jih lahko uresničila. Kmalu zatem sem začela odpirati vrata dvorišč, ki jih pred tem nisem poznala, čeprav sem v Mariboru obiskovala gimnazijo. S tem sem odkrila novo dimenzijo mesta, naenkrat sem spoznala nov način življenja in drugačno vzdušje v Mariboru. Če preživljaš čas na teh dvoriščih, začutiš drugačen utrip mesta, kot če živiš v stolpnicah ali enodružinskih hišah. Živa dvorišča oblikujejo vzdušje v mestu, česar se premalo zavedamo.

Kaj vam je najbolj všeč pri vzdušju, ki prevladuje v Mariboru?

Določena sproščenost, gostoljubnost in odprtost, ki je bolj značilna za mediteranska mesta kot za slovenska. Gospodarska situacija v mestu še zdaleč ni rožnata, vendar smo se na to navadili in nam morda to niti ni tako zelo pomembno, Maribor daje drugim vrednotam prednost. Tudi zato je Maribor prijazno mesto. No, morda nas te vrednote včasih tudi ovirajo, ker smo preveč navezani na druženje in se obremenjujemo s tem, kaj si bodo o nas mislili drugi, namesto da bi uresničili svoje ideje. Individualizma je vsekakor manj, kar mi je všeč.

Domnevam torej, da vam veliko pomeni sodelovanje. Katere lastnosti najbolj cenite pri svojih sodelavcih?

Da mi nasprotujejo, da skupaj z njimi ustvarjam nore ideje, da se znajo igrati in da si upajo predstaviti svoje ideje ter verjamejo vanje. Zelo rada imam svoje trenutne sodelavce, ker vsak od njih s svojimi lastnostmi prispeva k popolni celoti. V preteklosti sem imela težave, ker so me nekateri sodelavci dojemali kot vodjo Živih dvorišč, ki naj bi dajala navodila, oni pa naj bi jim sledili, vendar na takšen način ne znam in niti nočem delati. Najraje delam v sodelovanju z drugimi, ker ne znam drugače razvijati idej kot skozi pogovor.

Mariborčani imajo ogromno tehničnega znanja in če bi mladim omogočili brezplačno uporabo stanovanj, bi marsikdo ostal tukaj.

Ali večina vaših idej nastane med pogovori s sodelavci?

Tako je, zato nikdar ne trdim, da je neka ideja moja, saj nastane v dialogu in sodelovanju z drugimi. Takšne ideje se tudi lažje ohranijo in zaživijo.

Je tako nastala tudi ideja za programe kreativnega turizma?

Rajzefiber je ideja Tajše Perović, ki jo je razvijala v sklopu 52. Bienala oblikovanja, kjer je bila ena skupina namenjena nanoturizmu. Znotraj tega so nastale smernice, ki smo jim skušali slediti in v nekem trenutku smo odkrili že obstoječo definicijo tega, kar počnemo, in sicer je to kreativni turizem. Do teh vsebin smo prišli preko Živih dvorišč, kjer si turist v lastnem prostoru. Pozneje smo ugotovili, da so te zgodbe zanimive za prebivalce Maribora, ker so na novo odkrili nekatere kotičke v svojem mestu. Nedavno mi je nek gospod, ki že 30 let obiskuje tržnico, dejal, da ni vedel za dvorišče, ki se tam nahaja. Takšne 'aha' efekte je enostavno povezati s turizmom, zato smo organizirali programe in vsebine, ki smo jih najprej želeli predstaviti lokalnim prebivalcem, kasneje pa tudi drugim obiskovalcem.

Letošnje leto ni bilo naklonjeno turizmu. V kolikšni meri je epidemija koronavirusa prizadela vaše dejavnosti?

Kar se tiče kreativnega turizma, je bilo to leto dobro, saj nikoli nismo imeli množičnega turizma. Mariborčani in Slovenci so se letos pogosteje odločali za ogled domačih krajev, zato so bili naši poletni Rajze:firbčni sprehodi dobro obiskani. Imeli smo vsaj dva na teden in s tem bomo tudi nadaljevali. Če bi bila večina Slovencev poleti na morju, bi zagotovo imeli precej manj obiskovalcev.

Je večina vaših obiskovalcev mlajših ali starejših?

Večinoma so stari nad 40. let, medtem ko je Pajzl tura, ki nudi ogled mariborskih skritih lokalov, zanimiva tudi za nekoliko mlajše, nekatere naše vsebine pa so namenjene otrokom.

Srečali sva se v času trajanja Festivala Lent. Kaj ste pripravili v okviru festivala?

Živa dvorišča so imela letos deseto obletnico, zato smo želeli predstaviti tiste ustvarjalce in prebivalce, ki so nas spremljali vsa leta. Imeli smo nekaj rajzefirbčnih sprehodov in Šimf turo, ki se osredotoča na priljubljen nacionalni šport - obrekovanje. V okviru tega je organiziran sprehod po neuspešnih in manj uspešnih zgodbah našega mesta. Festival Lent zaključujemo z najavo natečaja za Naj dvorišče Maribora. Zmagovalce bomo razglasili oktobra in jim podelili nagrade. Sedaj pa se že pripravljamo na Festival sprehodov, ki bo zagotovo izveden, saj je namenjen manjšemu številu obiskovalcev.

Čustva so zame izjemno pomembna in me pogosto preplavijo, navsezadnje sem zaradi tega lani dobila diagnozo izgorelost.

Vse več mladih odhaja iz Maribora, ne le v Ljubljano, ampak tudi v tujino. S katerimi ukrepi bi lahko to spremenili?

Z brezplačnimi najemninami v zameno za to, da mladi preuredijo stanovanja v centru mesta, ki so v lasti Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada. To je zelo enostaven in konkreten predlog. S tem bi tudi stanovanja pridobila višjo vrednost, ker nekatera ne ustrezajo več zahtevanim standardom in so že 15 ali 20 let prazna. V Mariboru moraš biti iznajdljiv, saj služb v tem trenutku ni veliko, zato se je potrebno znajti. In marsikomu to tudi uspeva, recimo, dober primer je mariborska startup skupnost. Mariborčani imajo ogromno tehničnega znanja in če bi mladim omogočili brezplačno uporabo stanovanj, bi marsikdo ostal tukaj. Prav tako bi se vse javne institucije morale zavezati, da bodo v svoj razvoj vključevale mlade. Tudi jaz najbrž ne bi prišla v Maribor, če mi ne bi Goro, ki je sicer Ljubljančan, dal priložnosti, saj sem kot naivna študentka trkala na mnoga vrata in sem bila večkrat zavrnjena.

Vaše delo je zelo kreativno. Kako pa izven službenih obveznosti nahranite svojo dušo?

Zelo rada plešem, a se s tem doslej nisem profesionalno ukvarjala. Letos sem se udeležila treninga Dance Alchemy Ficho Instituta, ki jih sedaj nadaljujem sama. To je en del mojega odklopa, drugi pa predstavlja narava okoli naše družinske hiše. Rada preživljam čas s svojo družino na našem hribčku.

Ženske velikokrat pozabimo nase, ko iščemo ravnovesje med delom in družinskim življenjem. Se je tudi vam to kdaj zgodilo?

Seveda, pravzaprav nisem pozabila nase, ampak sem bila preveč osredotočena le na en del sebe, še posebej, ko sem bila vpeta v določene projekte. Izjemno rada imam svoje delo in se projektom povsem posvetim, včasih celo preveč in mi zmanjka časa zase, ker imam doma triletnega otroka, ki zahteva svoj čas in energijo. Zaradi tega sem hvaležna, da lahko sedaj eno uro namenim plesu in začutim svoje telo.

Ste perfekcionistka?

Upam, da ne (smeh). Pri določenih stvareh sem zelo nenatančna, zato me veseli, da še kdo prebere pogodbe za mano. Toda velikokrat stremim k odličnim rezultatom.

Je za vas značilno, da pogosteje upoštevate čustva ali razum?

Čustva so zame izjemno pomembna in me pogosto preplavijo, navsezadnje sem zaradi tega lani dobila diagnozo izgorelost. Kadar so čustva pozitivna, name dobro vplivajo, medtem ko imam pri spopadanju z negativnimi težave in se učim ravnati z njimi. Vendar logiko, reševanje problemov in iskanje rešitev dobro obvladam.

Znate po izkušnji z izgorelostjo bolje skrbeti zase?

Še vedno me je občasno strah, da se to ponovi zaradi intenzivnosti mojega dela med festivali ali pred dogodki. Toda s krepitvijo svojega telesa ter z njegovim povezovanjem s čustvi in z umom skrbim, da se to ne zgodi. Vsekakor pa mi je v veliko pomoč predvsem psihoterapija in podpora moža in sodelavcev.

Morda vas zanima tudi: FOTO: Pokukajte v nov šik lokal v Mariboru s točilnim pultom iz strešne kritine

Preberite še: Detajl mojega doma: Mateja Hojnik in njeno ljubko stanovanje