Slovenec, ki je po dolgem in počez prehodil našo deželo: To so najlepši kotički

Doživetja in občutja s poti do prelepih, nedotaknjenih pa tudi že raziskanih naravnih in kulturnih kotičkov, ki so pravzaprav lahko čisto blizu naših domov, je mojstrsko popisal v izvirnih vodnikih.

Prvo knjigo sto petdesetih izletov (Lep dan kliče) je napisal v dobrem letu po upokojitvi. Izleti so se vrstili iz radovednosti in ljubezni, malček pa tudi po premisleku, kako narediti življenje polnejše.

Tisti, ki se zares radi potepajo naokoli, in oni, ki bi se, vendar jih najrazličnejši razlogi zadržujejo, radi vzamejo v roke vaše knjige. Kakšne misli na bralke in bralce vas vodijo, ko snujete vodnike?

Nobenega od svojih desetih vodnikov nisem posebej snoval. Koliko pa je novinarjev, ki lahko iz svojega vsakdanjega razdrobljenega dela naredijo knjigo? In jaz sem ves svoj delovni vek služboval kot novinar, včasih komodno, včasih kot človek, ki so ga vtaknili v mesoreznico. Kakšno knjigo naj zasnujem iz svojih tisočerih, v zdivjani čas pokopanih člankov, reportaž, komentarjev, intervjujev? V katerih pa sem zmeraj mislil na bralke in bralce, na koga pa?

K sreči se nisem mešal v politiko, kar je znalo pogubiti lik in delo tolikih novinarjev, saj, kaj ni tako, sme novinarja še kam drugam gnati radovednost, v ozadje novic, kjer se sreča z zavestjo in smisli, z življenjskimi slogi ter navsezadnje z lepoto, ki je, kakor je rekel pesnik Rilke, od strahotnega še ravno znosni začetek.

Lepa, čeprav ponekod tudi strahotna, pa je Slovenija že takoj poleg mene. Takoj od moje hiše naprej se začenja moje podaljšano domovanje, domovina, ne bojte se te besede. In ko sem že pri pesnikih, naj citiram še Župančiča – hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti, kajpak tudi bolesti, pri čemer sem moral paziti, da tako kot Šalamun ne dobim čira na želodcu. Že prvi dan v penziji se nisem mogel ustaviti.

V dobrem letu sem lahko napisal knjigo sto petdesetih izletov, našel zanjo založnika, nepozabnega Braneta Nešovića, tudi nekdanjega novinarja, in odličnega urednika, geografa Jurija Senegačnika. Potem sem izdal še enajst popotniških knjig, čeprav sem ob vsaki rekel, ta je pa zadnja, hvaležen zdravju, ki je lenobe še ravno znosni začetek, da penzionist začne reševati nenadoma izpraznjeno življenje. Kako naj se človek odpove »propelerju v riti«? Mojih popotniških nasvetov in napotkov po slovenskem narodnostnem prostoru se je nabralo čez sedemsto.

Bržkone se tudi sami še »čudite« kakšnemu namigu, povabilu morda, k obisku katerega od skritih biserov Slovenije, oziroma ali menite, da je še kakšen kraj pri nas, ki ga še niste popisali, pot, ki je še niste prehodili?

Naj jih nekaj naštejem. Gradova Lindek na Štajerskem in Ortnek na Dolenjskem – no, tega sem že obiskal –, slap na Peračici, dinozavrove stopinje na skalnih tleh nad Hotedršico … Teh naravnih in zgodovinskih znamenitosti je nepreštevno. Naj se omejim samo na nekatere posvečene prostore z duhovnim izročilom: Ajdovska jama, paleolitska jama s kultnimi pokopi pri Leskovcu; jama Triglavca na Divaškem Krasu, imenovana tudi Trhlovc, s poganskimi plodnostnimi obredi; »Ušesa Istre« na Velem Badinu v Šavrinskih brdih; Belinov tron, območje staroslovanskega in predkrščanskega čaščenja sončnega boga Belina v Posočju; megaliti v Kamnici, nenavadna skupina orjaških skal pri Mariboru; Babja jama, kultni prostor izginulih posoških starovercev, oživljen z novimi staroverci; Podbrezje, znameniti tabor s kalvarijo, v bližini je hiša Ivane Kobilca; Gruska jama, puščavnikovo domovanje nad Kozjim; skalne tvorbe Častitke nad Kostanjevico …

Koliko je še za prehoditi! Vendar pa – hodiš, ne hodiš, telo se podira. Že zadnjih knjig ne bi mogel napisati, če mi ne bi bil v pomoč moj zvesti vodnik, sin Andrej. Zaradi njega lahko še sanjam o knjigi z delovnim naslovom Dokler me še nosijo noge.

A kakorkoli, v enem od intervjujev ste tako lepo dejali, da je pot brezkončna. Tudi po majhni deželi, kot je Slovenija.

Slovenija je za popotništvo, pohodništvo, gorništvo, izletništvo nenavadno hvaležna dežela, polna je naravnih in zgodovinskih darov, ki so jim številni rodovi Slovencev dodali še lepo obdelano kulturno krajino. Imamo bogato ljudsko izročilo in visok kulturni status sedanje nacije, pa še neizmerno biotsko bogastvo.

Iz kateregakoli kraja, še posebno iz osrednje Slovenije, lahko človek, če ima avtomobil … – tu moram obžalovati, da nam vlaki ali avtobusi več ne strežejo tako kot v mojih začetnih novinarskih časih – lahko torej človek pride v uri ali dveh kamorkoli v neokrnjeno naravo ali h kulturnemu spomeniku, tudi onkraj državne meje.

V samoti in zatišju se lahko mirno in zbrano posveti lepotam, družini ali prijateljem, če je treba, pa tudi samemu sebi. Izleti in hoja dajejo življenju pospešek. V utrujenih glavah zbujajo prerojene misli in v potrtih prsih razjasnijo sanje. Širijo meje doma in sveta. Slovenija je še dovolj svobodna, da je pot po njej res brezkončna …

»Radovednost in ljubezen do neodkrite narave Kozinca ženeta izven ustaljenih poti, skozi skrite jase in gozdove, k slapovom, mimo planjav ... do samega sebe.« Tako založba, Mladinska knjiga, o vašem vodniku Brezčasna potepanja: zemlja, voda zrak, ogenj. Drži, da koderkoli že hodimo, se na koncu vrnemo k sebi?

Ja, Kozinc je zagledan v Slovenijo, ampak katera zagledanost ne izvira iz zagledanosti vase? Človek grebe za zatišji, ali se je katero ohranilo tudi v njem. Pri tem si pomaga z iskanjem zatišij v naravi. Išče kotičke njene relativne brezčasnosti, da bi se otel pred neizbežnim in neus­miljenim odtekanjem časa.

Kateri vrag ga žene do odkrivanja resnice in miru, življenje vendar ne more biti galeja? Samo včasih se mi zazdi, da sem na kakšni poti dosegel mir. Da se je lep trenutek ustavil v meni. Da se je lepo umakniti vase. Spoznati, kakšna je lahko notranja sprememba, kje so nova obzorja. No, nekaj takih občutij poskušam vliti tudi v svoje opise, v želji, da bralcem nisem preveč vsiljiv.

Kaj pa je tisto, s čimer se vsak izlet, četudi po že uhojenih poteh, lahko pri­kroji po svoje? Ali: kaj je za vas tisto, kar je neminljivo?

Izletnik je kralj v svojem kraljestvu svobode, sme biti muhast, nepredvidljiv, tudi malenkosten. Od izletničarja veliko zahteva, vendar mu je treba včasih ponuditi prav malo, da zadovoljno meni, kako je dobil veliko. Vse bolj in vse bolje je informiran. Na voljo ima knjige o Sloveniji, turistične oddaje in cel kaos turističnih promocij v medijih in na spletu, kaj šele na fejsbuku … Ljudski glas še zmeraj veliko velja. Koliko podatkov, koliko napotkov! Tehnika pametnega telefona postaja že ezoterika. Kot vse ljubezni pa gre tudi ljubezen do izletov pri vsakem človeku skozi njegov lastni želodec …

Menda se otepate pametnega telefona in satelitske navigacije – kaj pretehta, ko se še doma odločite za izlet? Ali pač ne?

Telefon in jaz si nista ravno na roko. Stara nokia mi zadostuje, da lahko pokličem kogarkoli iz svoje družine, pa tudi oni mene, sicer pa ga rad kje pozabim in ga ugasnjenega potem iščemo. A me je neki izletnik s satelitsko navigacijo na svojem pametnem telefonu tudi že rešil, ko sem se nekoč izgubil v tolminskih gozdovih.

Priznam, da moja stara navigacija, ki sem se je naučil pri soldatih – »kartu čitaj, seljaka pitaj« –, ne deluje zmeraj. Sem pa po vojaških specialkah in drugih zemljevidih odkril številne kotičke, za katere še domačini komaj vedo, in jih opisal.

Potem so se hitro pojavili še v eni ali dveh drugih izletniških knjigah. Kam bom tisti dan šel, pa odločijo radovednost, da bi videl, kar mi je novega, želja po gibanju in spoznavanju ter tista stara, iz novinarstva prinesena navada po stalni aktivnosti.

Moja zvezda vodnica so knjige, moja trgovina je knjigarna. Brez svoje obsežne knjižnice, brez nenehnega branja ali vsaj brskanja po knjigah ne bi mogel napisati lastnih knjig. Seveda tudi ne brez gradiva, ki so ga že drugi napisali, sploh pa ne, kot rečeno, brez zemljevidov.

V že omenjeni knjigi ste vsakega od 50 različnih izletov po skritih kotičkih naše dežele povezali z enim izmed štirih naravnih elementov: zemlja, zrak, voda in ogenj. Kam v neokrnjeno naravo bi nas s svojimi čudovitimi opisi prestavili?

Štiri strani neba, štirje letni časi, štirje človeški temperamenti, štiri lunine mene … svet se kar naprej predstavlja v svoji četvernosti, človekova zavest pa temelji na svojih štirih osnovnih duhovnih elementih: mislih, čustvih, intuiciji, čutenju. Že izročilo antike pa so naravni elementi: zemlja, voda, zrak, ogenj.

Ker sem poskušal tej svoji zadnji knjigi, njeni vsebini, dati nekakšno formo – kajti vse slovenske izletniške knjige imajo zadrego, kako bolj privlačno razporediti številne izlete, sem si zaželel, da se prvinskost sveta, ki se ponekod in včasih prikaže brezčasen, odene in razodene v utrjenih vrednotah.

Vsi izleti v tej knjigi nosijo zgodbe zemlje, vode, zraka in ognja, hvala bogu, naj pohodnik poišče v njih sebi najbolj lastnega, pa tudi bralec. Svoje izlete sem zmeraj pisal tudi za ljudi, ki so jim izleti nedostopni zaradi bolezni, invalidnosti, ostarelosti, vsakršni privezanosti …

No, element zemlje je v Brezčasnih potepanjih morda najbolj izrazit v Šavnicah ali na Golem vrhu na Menini, element vode v slapovih Fratarice pod Loško steno nad Logom pod Mangartom, element zraka v dolini Zapoden v Zadnji Trenti in element ognja v jami Ogenjca v Veliki gori nad Loškim Potokom.

Videli ste mnogo biserov Slovenije. Kateri trije so vaši ljubi, kjer vam prav nič ne more pokvariti užitka?

Seveda jih je več kot trije. Kako naj izberem samo tri? Kot bi me postavili pred sto lepotic. Kako naj med njimi izberem tri, ki se mi zdijo najlepše? Kako naj vem, katera med njimi mi ne more pokvariti užitka? Če pa mi nastavite pištolo na čelo, povem hitro za vse tri najljubše kotičke, samo da se izmažem. Prvi je dolina Poden ali Bodenthal na avstrijski strani Karavank, pravljična deželica pod severnimi ostenji Vrtače in Stola, naseljena s Slovenci že od karantanskih časov, zame najlepša alpska dolina.

Drugi kotiček je kraška kadunja za vasjo Oštrc v Gorjancih s čudovitim prepletom vrtač z njivami, sadovnjaki sliv ter orehov in s pašniki, kjer sem še kot deček pasel govedo in jahal konje. Oštrc je namreč rojstna vas moje mame in rojstna vas moje ljubezni do narave. Tretji je skalni greben na vrhu gore Jelenk, svete gore starovercev nad Banjšicami v Posočju.

Gospod Željko, naj vas vprašam, zakaj se splača odriniti na pot.

»Patent undique ad libertatem viae multae, breves faciles,« je rekel rimski modrec Seneka. Ali po naše, v prevodu Bronislave Aubelj: »Iz vseh smeri vodi mnogo kratkih, nezahtevnih poti do svobode.« Zato se splača odriniti na pot.

Preberite še: Ana Marija Mihelič: Odpri hladilnik, pa ti povem, kako izgledaš

Morda vas zanima tudi: Meringa: temelji, ki jih morate poznati, da bo pavlova snežno bela in brez razpok