Veterinarka Alenka Seliškar o tem, kako zelo trpijo kratkogobčni psi

Alenka Seliškar je izredna profesorica veterinarske medicine, njeno ožje področje dela je veterinarska anesteziologija. Ob koncu projekta Evropske noči raziskovalcev Univerze v Ljubljani – Humanistika, to si ti! 2021–2023 – bo 28. septembra izšla znanstvena monografija Človek, žival s 27 prispevki s področja naravoslovja, družboslovja, humanistike in umetnosti.

Med njimi bo tudi prispevek naše sogovornice z naslovom Zgodbe z druge strani. Zasnovan je kot diptih; na eni strani domače živali, ki v prvi osebi pripovedujejo svojo zgodbo o trpljenju, na drugi človek in njegovo grobo poseganje v njihova življenja.

V intervjuju se dotakneva bistvene povezave med veterino in humanizmom, ljubezni, ki jo v naše življenje prinesejo živali, in surovosti, ki je nočemo videti. Popolnoma je predana proučevanju in lajšanju bolečine svojih pacientov in zagovarja, da si prav vsako življenje zasluži dostojanstvo.

Ko sem nedavno govorila z gorskim reševalcem, ki iz stiske v visokogorju ne rešuje le ljudi, temveč včasih tudi živali, mi je dejal, da je ljudi treba reševati, a da je reševanje živali plemenito. Kaj po vašem mnenju, če na svoje delo za trenutek po­gledate od daleč, dela poklic veterinarja še posebno plemenit?

Veterinarji smo dolžni po­skrbeti za živali, preprečiti njihovo trpljenje. Toda biti veterinar ni zgolj služba, temveč poslanstvo. To poskušamo mladim predstaviti že na informativnih dnevih. Tudi za božič in silvestrovo bo nekdo moral dežurati.

Nemalokrat se mi je že zgodilo, da sem se spravljala v posteljo, dobila nujni klic med umivanjem zob ter bila čez nekaj minut že na drugi strani vrat, na poti nazaj na kliniko. Drug vidik svojega poslanstva pa vidim v delovanju protibolečinske ambulante.

Ustanavljati sem jo začela postopoma in zdaj se enkrat na teden ukvarjam s pacienti, ki jim velikokrat ne moremo več pomagati drugače kot s paliativno protibolečinsko obravnavo. V prvi skupini mojih pacientov so v glavnem starejše živali z različnimi boleznimi lokomotornega aparata, artritične muce, kužki. V drugi pa onkološki pacienti. Seveda sčasoma pridemo tudi do trenutka, ko je najbolj etično žival uspavati. Večina veterinarjev je zagovornikov evtanazije tudi pri ljudeh.

Ker ko vidiš to hudo trpljenje, ko veš, da ne obstaja bog, ki bi odvzel te muke, je jasno, kaj je edina prava pot. Kot veterinarska anesteziologinja delam že dolga leta, utrjena sem, a to ne pomeni, da so odločitve, ki jih sprejemam, lahke. Velikokrat se mi zgodi, da se ljudje obrnejo name, ko pride čas za evtanazijo, saj sem njihovo žival spremljala že dlje časa. In veste, še vedno se mi zgodi, da se zlomim. Spomnim se psa, ki sem ga uspavala lani. Pred tem sem se povezala ne samo z njim, temveč s celotno družino.

Ko je dokončno zaspal, sem stekla v svojo pisarno in zajokala. In ko so mi njegovi skrbniki, ki so se mi čez teden dni prišli zahvalit, rekli, da nikoli več ne bodo imeli psa, sem bila jasna: »Morate ga imeti! Po možnosti revčka iz zavetišča. Da boste še drugi živali ponudili tako dobre življenjske možnosti, kot jih je imela ta.« Na živali, ki so pri nas hospitalizirane dlje časa, se navežeš. Vsak dan si z njimi. Nemalokrat pa so v hudi stiski tudi skrbniki. Nekateri se z bližajočim koncem svojih ljubljenčkov ne morejo in ne morejo sprijazniti. Težko je gledati ljudi, ki se ne morejo soočiti s koncem, a žival z vztrajanjem pri »življenju« v resnici mučijo. Takrat je naše delo tudi to, da človeka potegnemo nazaj v realnost.

Če smo z živaljo, ki nam bogati vsakdan, v vseh pomembnih življenjskih trenutkih, je, si mislim, pomembno, da smo z njo tudi, ko odhaja. To je izjem­no težek čas, ki ga številni ne zmorejo vzdržati. Je po vašem mnenju ključno, da smo s svojimi ljubljenčki tudi takrat?

Ne razumem, zakaj še vedno razpravljamo o tem, ali so živali čuteča bitja, ko pa je to povsem jasno. Seveda si ob koncu želijo ob sebi nekoga, ki jim bo v podporo, a vsi lastniki tega ne zmorejo. Tako pač je. Takrat je bolje, da skrbnika ni zraven, kot da ga silimo k temu, saj bi žival začutila njegov boleči nemir.

Kadar koli smo potrebovali psa na vajah za prikaz položajev rentgenskega slikanja, sem jo pripeljala v službo, saj si jo lahko obračal, kakor si hotel, ona pa je prav vse dovolila in pri tem neizmerno uživala.

Naj vam zaupam svojo zgodbo. Pred leti smo imeli bokserko Murko. Pri devetih letih je zbolela za rakom, ki ga ni bilo mogoče pozdraviti. S partnerjem, ki je prav tako veterinar, sva sinu povedala, da je Murka pri koncu svojih moči in da jo bomo morali uspavati, da jo odrešimo trpljenja. Večer je bil, slišala sem ga, kako joka v svoji postelji. Sprva nisem vedela, kaj naj, nato pa sem šla v njegovo sobo in ga vprašala, ali želi biti zraven, ko bo odšla. Bila sta namreč najboljša prijatelja; Murka je prišla k hiši nekaj mesecev pred njegovim rojstvom. Prikimal je. Že samo ko govorim o tem, mi gre spet na jok ... Murka je ležala na svoji blazini, sin jo je držal v objemu, jaz pa sem naredila, kar je bilo treba narediti. Na­slednji dan je šel v šolo, v službo sem sporočila, da me ne bo. Pokopala sem jo pod domačo smreko, kjer smo s sinom, ko se je vrnil domov, prižgali svečko. Enako naredimo vsak 1. november. Še vedno. Ah, ta naša Murka ... Bila je res debela bokserka.

Saj veste, kako je to – kovačeva kobila je vedno bosa. Je bila pa tudi na fakulteti razvpita. Kadar koli smo potrebovali psa na vajah za prikaz položajev rentgenskega slikanja, sem jo pripeljala v službo, saj si jo lahko obračal, kakor si hotel, ona pa je prav vse dovolila in pri tem neizmerno uživala. Nekoč se je celo znašla na naslovnici časopisa naših študentov Ructus. (Smeh.)

Ko sem se pripravljala na ta intervju, sem zasledila tudi pogovor, v katerem ste poudarili, da smo se ljudje ne le odtujili od narave, temveč tudi od razumevanja neverbalne komunikacije živali. Spomnila sem se na plakate laboratorija, v katerem opravljajo poskuse na živalih. Na njem so bili obrazi mišk v različnih stop­njah bolečine. Podobne lestvice bolečine imamo tudi za mačke, mar ne?

Prve lestvice za ocenjevanje bolečine na podlagi obrazne mimike pri laboratorijskih glodavcih in kuncih prihajajo z univerze v Newcastlu. Pred nekaj leti so raziskovalci z univerze v Montrealu validirali lestvico za ocenjevanje bolečine z obrazno mimiko pri mačkah. Pri psih pa se je nekoliko zapletlo.

Ocenjujemo sicer iste komponente, priprtost vek, položaj uhljev in ustnega kota ter zategnjenost žvekalnih mišic, vendar se glava npr. angleškega hrta bistveno razlikuje od glave mopsa, kar otežuje validacijo lestvice.

Pred štirimi leti smo za lažje prepoznavanje bolečine pri psih in mačkah v okviru projekta Po kreativni poti do znanja izdali informativni priročnik Bolečina brez besed. Namenjen je lastnikom psov in mačk ter študentom veterinarstva in je prosto dostopen na spletni strani naše klinike in Slovenskega združenja veterinarjev za male živali. V njem obrazna mimika živali še ni vključena.

Omenili ste mopsa. Vse pogosteje slišimo o tem, kakšna tragedija je v resnici vzreja kratkogobčnih, brahicefaličnih pasem. Kako to, da je sploh še mogoče kupiti ljubljenčke, ki so že z rojstvom zaznamovani z življenjem silnega trpljenja?

Prepovedati vzrejo teh živali nima smisla. Veliko bolj smiselno jo je usmerjati k njihovi izvorni obliki z daljšim gobcem. Absurdi, ki se pojavljajo zdaj, so res grozljivi. Samice nekaterih kratkogobč­nih pasem ne morejo kotiti po naravni poti, temveč le s carskim rezom. Ne le to, tudi oploditev je pogosto umetna, saj po naravni poti ne gre. Tukaj svoj delež krivde nosijo tisti, ki oploditev izvajajo. Najbolj pereče zdravstvene težave, ki te živali spremljajo vse življenje, so povezane z zgornjimi dihalnimi potmi, najbolj prizadete pasme pa so francoski buldog, mops, angleški buldog in bostonski terier. Kratkogobčni psi imajo sicer krajše kosti glave, obseg mehkih tkiv pa je enak kot pri psih z običajnim gobcem.

Kratkogobčni psi imajo zato zoženi nosnici, deformirane nosne hodnike, v katerih je preobilje mehkega tkiva, predolgo mehko nebo in bistveno manjši premer sapnika kot druge pasme psov. Ko moramo ob uvodu v anestezijo intubirati na primer angleškega buldoga, uporabimo tubus z notranjim premerom sedem milimetrov, pri nemškem ovčarju podobne telesne mase pa 12-, 13-milimetrskega. Že to pove veliko o tem, da je normalno dihanje kratkogobčnim pasmam onemogočeno.

Potem pa prižgem televizijski sprejemnik in vidim reklamo za hladilnik, v kateri je glavna zvezda ena pogosteje prizadetih kratkogobčnih pasem, bostonski terier.

Zaradi povečanega negativnega pritiska pri dihanju se pri njih pojavijo težave z grlnimi vrečkami. Zatečejo in se zadebelijo. Praviloma imajo te živali tudi gastroezofagealni refluks in zaradi tega hude ezofagitise, vnetja požiralnika. Na naši kliniki se z brahicefaličnim sindromom zelo intenzivno ukvarja izr. prof. dr. Vladimira Erjavec. Živali operira tako, da jim skrajša mehko nebo, korigira nosnici, laringalne vrečke ... A seveda popolnih izboljšav ni mogoče narediti, deformacij je preveč.

Vsakič, ko pride v našo ambulanto kratkogobčni pes, se mi močno zasmili. Toda z leti postajam vse bolj nestrpna. Ko slišim skrbnika reči, da je povsem normalno, če buldog težko diha, ne morem biti tiho. Ne obstaja veterinar, ki bi zagovarjal vzrejo teh psov! Počnemo vse, kar lahko, da bi ljudi ozaveščali o trpljenju, ki ga doživljajo te živali.

Potem pa prižgem televizijski sprejemnik in vidim reklamo za hladilnik, v kateri je glavna zvezda ena pogosteje prizadetih kratkogobčnih pasem, bostonski terier.

Zakaj menite, da se ljudje ne moremo odpovedati tem živalim? Potem bi se zmanjšalo tudi število njihovih vzrediteljev. Je to zato, ker so tako ljubki, ker so njihovi sploščeni obrazi tako zelo človeku podobni?

Tudi zato. Tudi ko odrastejo, imajo kratkogobčni psi videz mladička. To je močan psihološki dejavnik pri odločitvi za nakup, saj nas podzavestno spominjajo na otročka. Morda so res srčkani, a kako visoko ceno plačajo za to, vidimo v ambulanti prav vsak dan.

Včasih ljudem še bolj slikovito prikažem, kakšno je življenje kratkogobčnih psov. S ščipalko si zaprite nos, oblecite debelo bundo in zimske škornje in naredite pri 35 stopinjah dva kroga po dvorišču, pri čemer lahko dihate le skozi slamico za sok, ki jo vtaknete v usta. Točno tako se počuti vaša žival.

Spomnim se francoskega buldoga, ki smo ga po operaciji zgornjih dihal zaradi oteženega dihanja hospitalizirali do naslednjega dne. Ko je spal, smo mu morali, ker je bilo žrelo po operaciji še dodatno zatečeno, zgornjo čeljust fiksirati tako, da je imel usta vseskozi odprta. Lastnike je pogosto strah, kako bodo ti psi preživeli anestezijo. Vsakemu povem, da je to edini čas v njihovem življenju, ko se bodo reveži res naspali, saj bodo zaradi intubacije končno normalno dihali.

Nemški kolega, profesor in klinik, mi je nekoč pripovedoval o svojem pacientu, francoskem buldogu, ki je sam iznašel način, da je lahko spal in pri tem neovirano dihal. Legel je pod stol, se z zgornjimi zobmi zataknil za spodnjo prečko in zaspal s povešeno spodnjo čeljustjo. Taki ekstremi se dogajajo. In ne, to ni normalno.

Včasih ljudem še bolj slikovito prikažem, kakšno je življenje kratkogobč­nih psov. S ščipalko si zaprite nos, oblecite debelo bundo in zimske škornje in naredite pri 35 stopinjah dva kroga po dvorišču, pri čemer lahko dihate le skozi slamico za sok, ki si jo vtaknete v usta. Točno tako se počuti vaša žival.

Vendar dihalne stiske niso edine težave, ki jih imajo, ne?

Nikakor. Predstavljajte si mopsa. V zadnjih letih se srečujemo z ekstremnimi predstavniki pasme, ki imajo tako kratek gobec, da so njihove oči, če jih gledamo s profila, pred nosom. Ker so oči izbul­jene, imajo seveda veliko težav z njimi.

Zaradi preobilice obraznih gub nastajajo hude oblike piodermij, bakterijskih okužb kože. Ne le na obrazu. Neredke so tudi zaradi prifrknjenih repkov, pri angleških buldogih na primer. Te pse koža skeli in peče vse življenje. Potem so tukaj še srčne napake, bolezni lokomotornega aparata in podobno. Za veterinarje sicer ogromno dela in zaslužka, a verjemite si, da si takšnih pacientov nihče, res nihče, ne želi. In epilepsija!

Nagnjenost k pregrevanju, toplotnemu udaru. Hrtu se bo še uspelo z dihanjem shladiti, kratkogobčni pes pa se lahko v nekem trenutku samo sesede in je konec z njim.

Konec septembra boste na simpoziju gotovo govorili o vzreji za ekstremen videz, a tudi o kastraciji sesnih pujskov brez anestezije in analgezije ter o brutalnih usmrtitvah »odvečnih« enodnevnih petelinčkov nesnih pasem kokoši. Ko govorimo o invazivnih živalskih vrstah na tem svetu, je jasno, da na seznamu ljudje zasedamo prvo mesto. Primerjava z genocidom se marsikomu zdi nesprejemljiva, pa vendar nas z njim, ko imamo v mislih to, kako zelo surovo ravnamo z živalmi, povezuje več, kot smo si pripravljeni priznati. Kot živimo v kognitivni disonanci, ko izbiramo za svoje ljubljenčke kratkogobčne pse, se nam podobno dogaja pri rejnih živalih. Jočemo, ko gledamo slike iz klavnic, v trgovini v voziček brez težav vržemo zapakirano svinjino.

Vsejedka sem, a zagovarjam, da morajo tudi rejne živali živeti v življenjskih okoliščinah, ki so v skladu s petimi domenami dobrobiti. Zagotoviti jim moramo ustrezno hrano in prebivališče, skrbeti za njihovo zdravje, preprečevati bolečino, poskrbeti, da bodo lahko izražale svoje vedenjske vzorce in da ne bodo živele v strahu in stresu.

Na farmah prašičev vidimo, kako nagneteni so v majhnem prostoru. Ker zaradi načina reje ne morejo izražati zanje tipičnega vedenja, kot je kopanje in ritje po zemlji, se dolgočasijo in so frustrirani, začnejo se gristi med seboj. Čeprav je rutinsko krajšanje repkov prepovedano, se v določenih primerih še vedno izvaja pri pujskih do sedmega dne starosti. Seveda brez anestezije. Že če bi prašičem omogočili, da izražajo svoje naravno vedenje, kopanje, jim okolje obogatili s slamo, bi naredili veliko. Tako pa od prvega dne živijo v stresu v betonskih objektih, med rešetkami.

Prijatelj je lovec. Vsako leto, ko mora opraviti nujni odstrel, se zato na naši mizi najde tudi srnin golaž. »Ah, kako moreš jesti srnico!« se vsake toliko kdo oglasi. Lahko. Ker je ta srna do zadnjega trenutka živela dobro življenje. Tako dobro, da si ga krave in pujsi, ki se skotijo za zakol, niti predstavljati ne morejo. Ko se voziš po Sloveniji, vidiš kmetije, kjer se živali prosto pasejo. Kaj pa tiste, ki vse dni privezane samo stojijo, buljijo v steno in čakajo na svoj konec?

Veterinarka ste zato, ker imate radi živali, to je popolnoma jasno. Je bila to vaša prva in edina izbira, ko ste se odločali o svoji živ­ljenjski poti?

Že kot otrok sem oboževala konje. Priznam, tukaj sem kriva specizma, saj konjskega mesa nikoli ne bi mogla jesti. Danes sedim na njihovem hrbtu, jutri jih pojem? To ne gre. Ko sem bila otrok, me tudi nikoli ni zanimala igra s punčkami, saj sem imela bolj fantovsko družbo.

Ko smo se v tretjem letniku začeli ukvarjati s kliničnim delom, se mi je prikazala Marija. (Smeh.) Je pa biti veterinar, kot sem povedala že na začetku, poslanstvo.

Običajno smo se igrali ravbarje in žandarje, a ko sem bila na vrsti, da določim igro, smo se vedno šli veterinarsko bolnišnico. (Smeh.) Medvedke smo posedli v vrsto, jih mazali s hladilnim mazilom, pisali recepte. Sicer je bila mama precej nejevoljna, ko je morala vse te medvedke oprati, a ljubezen do veterine je ostala. V drugem letniku študija sem zašla v krizo, saj smo imeli ogromno predkliničnih predmetov. Moje sanje so bile delati z živalmi, ne pa piflarija! (Smeh.)

Skrivaj sem že razmišljala, da bi se prepisala na slikarstvo, začela pripravljati mapo svojih izdelkov. A ko je mama, profesorica matematike in fizike, izvedela za mojo namero, je bila zelo jasna: »Uspešnih slikarjev je malo, neuspešnega pa ne mislim vzdrževati. Spravi se nazaj študirat!« In sem šla. (Smeh.) Še dobro! Kajti ko smo se v tretjem letniku začeli ukvarjati s kliničnim delom, se mi je prikazala Marija. (Smeh.) Je pa biti veterinar, kot sem povedala že na začetku, poslanstvo.

Če doma nimaš človeka, ki te pri delu podpira, ki te razume, je lahko težko. Nemalokrat se nama je s partnerjem zgodilo, da zaradi dežurstva nisva vedela, kam s sinom. No, pa je šel z nama v službo. Neredko je sedel z masko na ustih in kirurško čepico na glavi v kotu operacijske sobe in se igral. Njemu je bilo to nekaj normalnega. In ne boste verjeli, danes je povsem normalen fant! Ampak veterinar pa ne bo! (Smeh.)

Preberite še: Zeliščarica, ki živi po starem: Človeštvo stoji ali pade s tem, kar spoštuje in poskuša ohraniti od prednikov

Morda vas zanima tudi: Ta rastlina zmanjšuje verjetnost za nastanek raka, a je ne smejo uživati vsi