Urban Kravos: Točno na 30. rojstni dan je dobil diagnozo

Vendar ni bilo tako, moral se je samo prilagoditi – redno preverja raven sladkorja v krvi, vedno ima pri sebi zalogo hitro delujočih ogljikovih hidratov, če mu raven krvnega sladkorja preveč pade, se ustavi in prilagodi aktivnosti.

Rekreativni kolesar je v začetku maja sodeloval tudi v kolesarski akciji Dobrodelno okrog Slovenije, s katero so med drugim ozaveščali o pomenu gibanja za ljudi s sladkorno boleznijo.

Zdaj v organizaciji Zveze društev diabetikov Slovenije (ZDDS) poteka kampanja #DarujemKilometre in Urban Kravos je njen ambasador. Z akcijo, ki jo izvajajo peto leto zapored, želijo v ZDDS ljudi s sladkorno boleznijo in njihove bližnje spodbuditi k aktivnemu življenjskemu slogu, saj pomembno pripomore k dobro vodeni sladkorni bolezni. Za cilj so si postavili, da z zbranimi kilometri pridejo do Lune.

Pogovor je nastal, ko smo oči upirali v razplet kolesarske dirke po Franciji. Gotovo spremljate prenos najprestižnejše kolesarske dirke na svetu.

Tour spremljam vsak dan, če je le mogoče. Drugače si vsaj ogledam ponovitev zaključka etape. Navdušujeta me predvsem vztrajnost in bojevitost kolesarjev, sploh po tem, ko mogoče kdo doživi slabši dan, ampak ne obupa, temveč se naslednji dan vrne še bolj odločen. Obenem kot kolesar lažje razumem, da profesionalni kolesarji kljub svojim neverjetnim predstavam niso stroji, ampak še vedno ljudje, ki morajo za dobre rezultate nečloveško trdo delati.

Začela sva s Tourom, ker vem, da ste rekreativni kolesar, pa ne le to, pedale vrtite tudi za dober namen. Kaj je kolesarjenje za vas?

Kolesarjenje mi pomeni predvsem sprostitev od vsakdanjih skrbi. Na kolesu lahko premagamo velike razdalje in obenem zaužijemo prav vsak meter okolice, ki nas obdaja. Rad imam občutek svobode, ki ga daje, in uživam v prelepih razgledih na vrhove, doline, reke in jezera, pa tudi vso drugo lepoto, ki jo ta svet ponuja. Ker kolesarji radi izbiramo manj obljudene poti, vedno znova spoznavam slikovite vasice, strme prelaze, stranske ceste in razne manjše zanimivosti, ki jih v avtu niti ne opaziš. Verjetno se z avtom po večini teh poti niti ne bi peljal, če ne bi bilo nujno.

Maja ste se udeležili rekreativne kolesarske vožnje Dobrodelno okrog Slovenije. Kaj vas je prepričalo, da prevozite 1225 kilometrov dolgo traso?

Že v preteklih letih sem spremljal projekt in želel sem si enkrat biti del njega. Ker pa gre za veliko razdaljo in torej velik napor, nisem bil povsem prepričan, ali zmorem. Poleg tega nisem vedel, kako bom lahko skrbel za uravnavanje sladkorja v krvi med tako ekstremnim podvigom.

K sodelovanju me je zagotovo spodbudilo to, da se je projektu pridružila Zveza društev diabetikov Slovenije. Zbral sem pogum in poklical Damija Zupija. Ko mi je odgovoril na nekatera vprašanja, sem se dokončno odločil, da sem zraven. Še zlasti mi je bilo všeč, da tiste kilometre in utrujenost premagujemo za dober namen. Vzdušje na poti je bilo vrhunsko, v ekipi smo se dobro povezali in povsod so nas toplo sprejeli.

Bralke in bralce spomniva, da že petič zapored poteka kampanja #DarujemKilometre v organizaciji Zveze društev dia­betikov Slovenije (ZDDS), in vi ste njen ambasador. Za ohranjanje zdravja je ključno, da smo aktivni v vseh življenjskih obdobjih, in telesna dejavnost je vsekakor priporočljiva tudi za ljudi s sladkorno boleznijo, saj pomembno pripomore k dobro vodeni bolezni, mar ne?!

Tako je, že peto leto poteka akcija #DarujemKilometre, ki postaja vsako leto bolj prepoznavna. Veseli me, da sem letos lahko njen ambasador in s tem prispevam k boljšemu zavedanju o pomenu aktivnega življenjskega sloga. To, da smo aktivni, zagotovo dobro vpliva na zdravje vsakega posameznika, še posebno pa pomaga pri preprečevanju sladkorne bolezni tip 2. Poleg tega bistveno zmanjšuje potrebo po zdravilih in inzulinu ter tako olajša nadzor glukoze v krvi.

Najbrž se strinjate, da je ozaveščanje najboljša preventiva. Skrb vzbujajo podatki, je sladkorna bolezen tipa 2 vse bolj razširjena med otroki in mladimi.

Res je. Preventiva je zagotovo boljša od kurative. Seveda nikoli ni prepozno za bolj zdrav življenjski slog, ki poleg ustrezne prehrane zajema tudi redno telesno aktivnost. Ampak ko se začnejo težave kopičiti, je velikokrat na žalost treba ukrepati veliko bolj radikalno, obenem pa se je težko izogniti zdravilom.

Urban, vi ste se na 30. rojstni dan soočili z diagnozo: sladkorna bolezen tipa 1. Ste opazili kakšne znake, ki bi nakazovali, da je nekaj narobe?

Kak teden ali dva pred diagnozo so se začeli kazati prvi klasični znaki previsokega sladkorja v krvi. Pojavila sta se neustavljiva žeja in nenormalno pogosto uriniranje ponoči. Počutil sem se tudi precej utrujenega. Zanimivo je, da se mi je velikokrat zdelo, kot da »mi je padel sladkor« in moram nekaj nujno pojesti. Seveda je bilo stanje po hrani še slabše, saj se je sladkor kopičil v žilah, telo pa je stradalo. Zaradi tega se mi je začel hitro slabšati vid in v nekaj dneh sem v slabi svetlobi videl le še meglene obrise. Kljub temu da sem si res želel drugače preživeti 30. rojstni dan, me je vse skupaj tako prestrašilo, da sem še isti dan odšel k svoji osebni zdravnici, tam pa so mi izmerili sladkor 27, kar je nekje petkratnik normalne vrednosti. Tako sem namesto na zabavi pristal v bolnišnici.

Kako ste sprejeli diagnozo in kaj vam je ob njej povzročalo največjo stisko?

Začetki so bili res težki. Počutiš se slabo, informacij je ogromno, predvsem pa – ne glede na to, kako zelo se trudiš – ti nikakor ne uspe spraviti sladkorja v neke dobre vrednosti. Nihanja so ogromna in zelo neprijetne, strašljive in nevarne hipoglikemije (prenizka vrednost sladkorja v krvi) so vsakdanji spremljevalec.

Večino življenja sem bil zelo aktiven in šport mi res veliko pomeni. Sprva pa nisem zmogel niti kratkega sprehoda, ne da bi se spravil v težave. Bal sem se, da je šport, pa tudi vsakodnevne aktivnosti, kot je denimo igranje z otroki, zame le še preteklost, kar mi je povzročalo hude stiske.

Spomnim se, da sem ob nenehnem iskanju vsebin o sladkorni bolezni v prvih dneh naletel na posnetek diabetika tip 1 po imenu Rafael Ziherl, ki je govoril o tem, kako je pretekel maraton. Čeprav sem si takrat težko predstavljal, kako je to mogoče, sem bil odločen, da bom dal vse od sebe, da bom nekega dne tudi sam lahko spet živel polno življenje. Verjetno mi prav zaradi tega spomina toliko pomeni, da sem lahko ambasador projekta in imam možnost ozaveščati, da z diagnozo ni konec lepega življenja, čeprav se sprva zdi tako.

Kako obvladujete bolezen?

Bolezen obvladujem s kombinacijo prehrane, športa in tudi ob pomoči sodobne tehnologije. Trudim se jesti zdravo. Po diagnozi sem precej zmanjšal vnos ogljikovih hidratov, še posebno tistih, ki se hitreje razgradijo in bolj vplivajo na raven sladkorja v krvi in potrebo po inzulinu. Obenem sem bistveno povečal količino zelenjave in beljakovin, ki jih zaužijem. Potrebo po inzulinu mi poleg tega precej zmanjšuje redna športna aktivnost. Manjši odmerki pa pomenijo manjšo možnost za napake in s tem manjšo verjetnost prenizkih ali previsokih vrednosti.

Na področju medicinskih pripomočkov je bilo v Sloveniji v zadnjih letih veliko napredka. Senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze so verjetno ena največjih pridobitev, saj nam omogočajo neprekinjen nadzor brez neprestanega zbadanja, kar je še zlasti dobrodošlo med športom in ponoči. Žal pa ni bilo bistvenega izboljšanja pri ponudbi inzulinskih črpalk, kjer je trenutno po mojih podatkih v Sloveniji na voljo le en proizvajalec. Nekateri si zato kupujemo medicinske pripomočke iz tujine, kar pa mesečno predstav­lja kar veliko obremenitev za družinski proračun. Mnogi si je na žalost ne morejo privoščiti.

V kampanji #DarujemKilometre je cilj z zbranimi kilometri »priti do Lune« ...

Z vseslovensko kampanjo #DarujemKilometre, ki letos v organizaciji Zveze društev diabetikov Slovenije poteka že petič zapored, smo si za cilj res postavili, da z zbranimi kilometri pridemo do Lune. Gre predvsem za to, da želimo ljudi s sladkorno boleznijo in njihove bližnje spodbuditi k aktivnemu življenjskemu slogu, jih motivirati, da so aktivni, saj to pomembno pripomore k dobro vodeni sladkorni bolezni.

V Sloveniji ima po podatkih NIJZ sladkorno bolezen že vsak deseti Slovenec, število se še povečuje. Vse preostale pa želimo spodbuditi k zdravemu življenjskemu slogu, saj z njim zmanjšujemo možnosti za nastanek sladkorne bolezni in drugih bolezenskih stanj. Do zdaj nam je uspelo zbrati že več kot 370.000 kilometrov, do cilja nas loči še dobrih 10.000 kilometrov.

Do 14. novembra, ko je svetovni dan sladkorne bolezni, lahko svoje kilometre daruje vsak, kajne? Kako lahko sodelujemo?

Sodeluje lahko res skoraj vsak, in sicer s hojo, tekom in kolesarjenjem po izbranih poteh. Po svojem podvigu lahko kilometre vpiše v obrazec, ki je na voljo na spletni strani Zveze društev diabetikov Slovenije in svoj podvig deli na družbenih omrežjih facebook in instagram ter doda #DarujemKilometre. Tisti, ki še iščejo navdih za primerne pohodne poti, lahko nekaj idej najdejo na tej povezavi.

Kje po Gorenjski, kjer živite, vas bodo do tedaj še vodile poti? Bržkone imate traso, ki vam je najljubša?

Trenutno sem bil prisiljen vzeti nekaj kolesarskega premora, na srečo pa lahko hodim in tečem, tako da na novo in ponovno spoznavam predvsem hribe in gore okrog domačih Rateč. Še zlasti rad se odpravim na kakšen hrib skupaj z ženo in najinimi tremi otroki. Zdi se mi zelo pomembno, da tudi njim privzgojim zavedanje, kako pomembno je aktivno preživljanje prostega časa.

Z vseslovensko kampanjo #DarujemKilometre, ki letos v organizaciji Zveze društev diabetikov Slovenije poteka že petič zapored, smo si za cilj res postavili, da z zbranimi kilometri pridemo do Lune. Do zdaj nam je uspelo zbrati že več kot 370.000 kilometrov, do cilja nas loči še dobrih 10.000 kilometrov.

Na kolesu večinoma raje spoznavam nove poti, kot pa ponavljam ene in iste. V okolici mi jih na srečo še dolgo ne bo zmanjkalo. Kmalu po Giru sem s prijatelji iz projekta Dobrodelno okrog Slovenije prevozil znameniti vzpon na Svete Višarje. Za prihodnost imam v mislih še precej malo bolj ekstremnih podvigov. Med drugim bi rad opravil tako imenovani everesting, ko se na isti vrh znova in znova vzpneš tolikokrat, da premagaš višino najvišje gore na svetu.

Seveda pa ne delam samo ekstremnih kolesarskih podvigov. Prav tako uživam na sprehodu po bližnjem gozdu ali ob bliž­njem potočku, pa tudi na večernem sprehodu z našo psičko Lady.

Preberite še: Tako pitje kave vpliva na delovanje penisa

Morda vas zanima tudi: Prezgodnja menopavza (in kako se spoprijeti z njo)