Marko Snoj: Psi govorijo štiri jezike

Knjiga Imena slovenskih psov akademika, jezikoslovca, indoevropeista in etimologa dr. Marka Snoja je spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom.

Delo je slovar in poglobljena analiza. Psa ne razčlenjuje le v besedi, temveč se dotika tudi njegove pojavnosti v folklori, sporazumevanja, frustracij, ki jih doživljamo ljudje, ko govorimo s psi (in psi z nami, saj smo ljudje notorično vase zagledana vrsta), je zbirka najpogostejših pasjih imen, predvsem pa med platnicami sije silna ljubezen do prve domače živali, ki je ni udomačil človek, temveč se je človeku približala zaradi svojih koristi.

Knjiga Imena slovenskih psov vključuje tudi prispevke Nine Ledinek, Toneta Smoleja, Marjetke Golež Kaučič in Josipa Jurčiča, a levji delež v njej je plod prizadevnosti Marka Snoja.

Čeprav je tudi sam skrbnik dveh čudovitih kelpijev, Mokoš in Lama, povod za nastanek slovarja ni bil njuna vdana ljubezen, temveč je bil bolj profan: »Že od dvaindvajsetega leta pišem slovarje. Ko me je žena pred leti spodbudila z besedami: 'Iz vsake stvari narediš slovar, zakaj ga ne bi še iz psov,' sem se ga seveda lotil.«

Sporazumevanje med psi in ljudmi

»Tisočletja preden je pesnik upodobil svobodo kot glagol, so pragmatični psi ugotovili, da je življenje pač glagolnik,« zapiše Snoj. »Pa ne od živeti, temveč od živiti, ki pomeni 'preživljati, hraniti': prvotni pomen besede življenje je namreč 'preživljanje, prehran­jevanje'. In ko ta abstraktni pomen postane konkretum, beseda zaživi v pomenu 'živež, prehrana', ki se je po metonimiji razvil v današnjega 'sposobnost, da se osnovni grad­niki organizma v hranljivi raztopini podvajajo'.«

Človek je v času sobivanja s psom doživel nesluten družbenokulturni in materialni razcvet: »Od razmeroma nepomembnega stepskega nabiralca in lovca se je povzpel na vrh prehranjevalne verige in razvil v najbolj invazivno vrsto na Zemlji z Luno vred – Prešeren bi dejal: še naprej se pot mu kaže –, pes pa je v istem času tudi s človekovo pomočjo po­skrbel za svoje stotere pojavne in značajske oblike, ki ga prilagajajo bivanju v različnih okoliščinah, vlogah, službah in usodah, ki mu jih namenjamo.«

Človek je v času sobivanja s psom doživel nesluten družbenokulturni in materialni razcvet.

Eno najbolj simpatičnih poglavij, če seveda besedi simpatičen in slovar nista v apriornem oksimoronskem razmerju, je nedvomno Sporazumevanje med psi in ljudmi. »Vse, kar piše v tem poglavju, sem izkusil tudi sam,« pove Marko Snoj. »Saj veste, kako je, ko se učite tuji jezik; iz knjig je mogoče izvedeti marsikaj, a dokler te ne ponese v vrtinec naravnih govorcev, dokler ni od praktičnega znanja tujega jezika odvisno tvoje življenje ali vsaj njegova kakovost, tvoje znanje gotovo ni na taki ravni, da bi za jezik lahko napisal slovnico.«

Čeprav si včasih želimo, da bi psi znali govoriti, predvsem zato, da bi bolj jasno razumeli njihove potrebe, smo v resnici ljudje tisti, ki smo v razmerju človek-pes neizobraženi. V primerjavi z nami so oni namreč poligloti. »Pes zna štiri jezike,« nadaljuje Marko Snoj. »Najosnovnejši je jezik vonjav; tega se človek ne more naučiti, zato knjiga o tem jeziku skoraj molči. Drugi je njegov lastni jezik, ki ga uporablja predvsem za sporazumevanje z vrstniki. To je sistem vidno-slušnih znakov, predvsem govorica telesa in raznovrstna oglašanja. Tretji pasji jezik je lajanje, ki ga je razvil za sporazumevanje s človekom. No, človeška govorica pa psu predstavlja prvi tuji jezik, ki ga razume nekje na ravni A1.«

Pasji poligloti

A starejši psi, ki vse življenje preživijo v človeški družbi, zmorejo z vsakim pasjim letom svoje znanje celo poglobiti ter z malo sreče (in naravne danosti) najdejo celo pot do A2. V knjigi Snoj opiše primer iz prve roke: »Pred časom smo šli na sprehod prijatelj, žena in jaz, vsak s svojim psom. Takrat dvanajstletni Lam se je na neki točki spomnil, da je morda že napočil čas, ko bi mu prijatelj lahko dal priboljšek. Tuji priboljški so namreč vedno boljši od domačih, tudi če so enaki. A prijatelj se je odločil, da tedaj še ne. Rekel mu je: 'Dobil boš, ko pridemo do konjev.' Čez pol ure, ko smo ljudje na obljubo že pozabili, smo prišli do konjskega hleva. Takrat se je Lam postavil pred prijatelja in ga s pogledom spomnil na dano obljubo. Pripominjam, da gremo v troje, se pravi v šestero, resda večkrat na sprehod po poti mimo konjskih hlevov, a nikdar ni bilo v navadi, da bi kdo priboljške delil prav na tem mestu.«

To, da človeški jezik pes tako dobro razume, pa je lahko včasih nadležno. Avtorica tega besedila prihod babice v družinskem okolju vedno črkuje, saj če bi preprosto dejala 'danes pride babi', bi ubogo pasje telesce onemoglo od silnega pričakovanja. Zato je za ohranjanje miru v hiši najboljša izbira element presenečenja. Tudi Snoj v knjigi poudari, da lahko včasih omemba določene besede pri psu izzove vedenje, ki si ga tisti čas ne želimo, zato previdnost ni odveč.

»Izognemo se mu tako,« ponudi rešitev, »da uporabimo skrivni jezik, npr. angleščino. A pri pokojnem Ulu ta prijem ni bil dolgo učinkovit. Naučil se je še ključnih angleških izrazov, zato smo preklopili na francoščino. Žal je Ul umrl, preden se je naučil osnov novega jezika.«

Osnovno sporazumevanje med človekom in psom je dvosmerna cesta, »a jezikovno sporočanje v smeri od človeka proti psu v glavnem sestavljajo velelni medmeti in peš­čica členkov, v smeri od psa proti človeku pa prevladujejo razpoloženjski medmeti, ki mestoma mejijo na velelne,« zapiše Snoj.

»Sporazumevanje na višji ravni pa vključuje tudi vprašalne in povedne povedi, in sicer ne glede na to, ali jih ljudje ali psi izrazimo s telesom, kretnjami, očmi ali zvočnimi znaki.«

Izbira imena je silno resno dejanje

Osrednji del knjige sestavlja slovar, ki prinaša 12.815 imen 196.312 slovenskih psov, zapisanih na 17.505 načinov, kakor so bila septembra 2018 vpisana v Centralnem registru domačih živali. Tista s 50 nosilci ali več so tudi etimološko osvetljena. Izbira imena zvestega družinskega prijatelja je namreč silno resno dejanje. »Poimenovanje kogarkoli ali česarkoli – od človeka, živali, boga, ozvezdja – je kulturno dejanje,« poudari Marko Snoj.

»Zakaj kulturno? Zato, ker je človek kulturno bitje od takrat naprej, ko se je dvignil nad nagone in čustva ter začel uporabljati lastna imena. Dati psu ime ni le smrtno resno, temveč celo življenjsko resno dejanje. Pes je del našega domačega okolja, 10, 15 let – bog daj, še kakšno leto več – bo izbrano pasje ime ena najpogosteje izgovorjenih besed. A ne zamre niti po njihovem odhodu. Svojega prvega psa z imenom Piko si bom tako kot imena vseh drugih naših pokojnih zapomnil do smrti.«

Kelpija Marka Snoja imata, to smo že zapisali, zanimivi imeni: Mokoš in Lam. Ime Mokoš izvira iz imena slovanske boginje Mokoš, božje matere, Perunove žene, zaščitnice žensk in ženskega dela, znane iz staroruskega rokopisa Zgodovina minulih dni s konca 11. in začetka 12. stoletja.

»Lam pa je ime, znano že v 19. stolet­ju,« razloži Snoj, »in predstavlja skrajšano obliko imena Lamas, poznano na našem jugovzhodu. Etimološko ga ne znam dokončno razložiti, a domnevam, da je izpeljano iz glagola lamati, ki pomeni 'lomiti'. Da je torej povezano z lomljenjem, lomastenjem, izkazovanjem moči.«

Glede na to, da smo ljudje vse bolj inovativni pri imenovanju svojih otrok, me je zanimalo, ali se spreminjajo tudi trendi poimenovanja psov. »Opazil sem, da imajo psi vse pogosteje imena brez šumevcev. Pogosto izpuščajo tudi j. Imamo torej Pio in Nio, ne Pije ali Nije,« razloži. In nato pritrdi avtoričini opazki, kako neugodno zna biti, če se s psom sprehajaš ob otroškem igrišču in ga pokličeš po imenu. »Ko pokličete svojega psa, se zna zgoditi, da se ne odzove le on, temveč tudi trije otroci,« se zasmeji.

Človek je psa potreboval, pes je človeka oboževal

Poglavji Pes v besedi in Pes v več besedah opisujeta besedne zveze in pregovore, ki prikazujejo pomen, razumevanje psa skozi zgodovino. Pes je morda od nekdaj družabnik, a vloge, kot jo ima danes – vloge, ki je pogosto celo pretežka, da bi jo nosil (v posrednem ali neposrednem pomenu, ko reveže odevamo v kapuce, tutu krilca in jim oblikujemo zahtevne pričeske) –, nekdaj ni imel.

»Pes je bil včasih koristna žival, ki si je morala hrano prislužiti z delom. S čuvan­jem na primer,« razloži Snoj. »Človek je psa potreboval, pes je človeka oboževal. Številni izrazi, povezani s psi, se navezujejo na njegovo zvestobo. Pes velja za bitje, ki gre za svojega človeka v vodo, vojno, smrt, ta pa ga nato nagradi z ostanki svoje hrane, za katere so – hvaležni kot psi. Govorimo o pasjih dnevih. Ko nas zebe, je mraz kot pes. Ljudje lažejo kot psi, so lačni kot psi in kot psi garajo.«

Človek je psa potreboval, pes je človeka oboževal. Številni izrazi, povezani s psi, se navezujejo na njegovo zvestobo.

»Mnogokrat slišimo lastnike starejših psov, ki rečejo: Vse razume, kar mu povem. In razume me celo brez besed. Samo govoriti ne zna,« zapiše Snoj. »Prvi dve povedi sta resnični, tretja pa ne. Pes namreč zna govoriti, le da se njegova govorica razlikuje od naše. Razlikuje se točno toliko, kolikor se naša govorica razlikuje od njegove.«

Imena slovenskih psov, 371 strani na poti h kakovost­nej­šemu sobivanju ljudi in psov, je resnično čudovita knjiga, namenjena vsem, ki se jih je po­gled živali kdaj dotaknil. Pes si namreč ne želi, da bi ga človek počlovečil, temveč da bi ga razumel. »Spoštovanje je ključno,« poudari Marko Snoj, ki se po mestu sprehaja z majico, na kateri ima odtis pasje šape enega svojih pokojnih psov, »zanj pa je usodnega pomena sposobnost sporazumevanja. Sporazumevanje namreč pomeni vzajem­no razumevanje. Če se pes na­uči razumeti nas, se bomo menda tudi mi potrudili in naučili razumeti njega.«

Preberite še: Primorka, ki je čez noč pustila vse za seboj in izkusila življenje v kombiju

Priporočamo tudi: Miha Kobal: Krompir Ane Roš je vreden 1 evro za kos

Morda vas zanima tudi: Ona se je zoperstavila policiji, ko je ta prisilno pregledovala ženske za spolne bolezni