Janez Novak ima psa, jaz pa tudi (piše Petra Cerar)

So lastniki sreče na vrvici, ki jim pes predstavlja piko na i k popolni družinski sliki; so ljudje, ki potrebujejo okras na vrtu ali v naročju; so domačije, ki potrebujejo psa čuvaja in s(m)o ljudje, ki potrebujejo tihega poslušalca in prijatelja za sprehode.

Bo že držalo, da povprečna slovenska družina živi v hiši z vrtom, ki ga krasi pes. Janez Novak ima torej v lasti kralja slovenskih dvorišč, nemškega ovčarja, ki na dnevni ravni preganja dokaj lepo število predrznih mačk v svoji ulici. K popularnosti te ali one pasme bržkone pripomore marsikaj, v danem primeru morda nekdaj zelo popularna avstrijska serija Komisar Rex, kdo bi vedel.

Kralji ograjenih vrtov iz zavidanja prostega gibanja mimoidočega kosmatinca preverjeno pogosto besno tekajo po svojem teritoriju in glasno lajajo na druge štirinožce in njihove lastnike. Tu se pogosto že pokažeta dve skupini lastnikov psov – tisti, ki se s psom ukvarjajo in mu posvečajo svoj dragoceni čas in tisti, ki ga pač samo … imajo. Zdolgočasenega in energije polnega psa pač moti veliko stvari, prijetno utrujen pes pa je najsrečnejši in najbolj hvaležen na svetu.

Šele odkar imam psa sama, sem pasji svet začela zares doživljati. Nisem zgolj zunanja opazovalka, ampak sem kaj hitro hočeš-nočeš v urbanem okolju postala njegov del. Ta pogosto glede na čistokrvnost deluje po nekakšnem sistemu kast – imamo mešančke, rešenčke in fensi pasemske pse – in pripadajoče lastnike. Ali je določena živalca dovolj aristokratska, da se druži in igra z drugo, je odvisno od njih samih, pogosto pa tudi od njihovih lastnikov. So kombinacije gosposkih in samozadostnih lastnikov, ki ne potrebujejo stika z drugimi pasjeljubci in psov, ki si pasje družbe želijo bolj kot česarkoli na svetu, pa njihovi lastniki ne želijo izgubljati časa za ustavljanje med sprehodi, včasih pa tudi pasma ni dovolj fina.

Psička za v naročje sem si zelo dolgo želela tudi sama, dokler nisem ugotovila, da ta morda lepše pristoji ženskam, ki so vseeno nekoliko bolj damske od mene. No, morda bo to prišlo z leti.

So kombinacije aristokratskih psov, ki nad vsem vihajo nos, ker taki pač so in njihovih lastnikov, ki hrepenijo po morebitnem socialnem stiku. So pa tudi taki (in taki so na srečo v večini), ki se s svojim ljubljenčkom popolnoma ujemajo – tako po videzu, kot po splošnem razpoloženju in družabnosti. Menim, da sama spadam v tisto, ki se kljub slabemu dnevu rada malo ustavi in poklepeta, moja (nekoč) ulična psička pa zaradi svoje preteklosti tako ali tako išče in najde stik z vsemi – včasih v svoji želji po druženju in igri celo malo pretirava. Se zgodi, da se celo tako dobrika, da imajo lastniki drugih psov slabo vest, če s seboj nimajo priboljška zanjo.

Ljubitelje psov lahko popredalčkamo tudi glede na velikost psov, s katerimi si delijo dom. Ugotavljam, da je v mestih ogromno prisrčnih majhnih kosmatih kepic tipa višavski terier, shih tzu, čivava, coton de tulear, pomeranec in pudelj. Psička za v naročje sem si zelo dolgo želela tudi sama, dokler nisem ugotovila, da ta morda lepše pristoji ženskam, ki so vseeno nekoliko bolj damske od mene. No, morda bo to prišlo z leti.

Mogoče bom čez nekaj časa petkilogramsko lajajočo žverco dvignila v naročje, da jo zaščitim pred mimoidočimi ovčarji, beagli in večjimi mešanci, hkrati pa se ob tem počutila res plemenito. Kdo ve - morda bom enkrat lastnica prekrasnega prefinjenega para hrtov, ki se izogibata hoji po mokrem in umazanem. Toda zaenkrat se še vedno daleč največ naučim od moje balkanske ulične rešenke, ki z največjim veseljem skače po lužah in se valja po sveže pokošeni travi, domov pa prinese polovico ljubljanske nesnage.

Naši Karmi je več kot dovolj že streha nad glavo, udobna postelja, hrana, človeška družba, občutek varnosti in zaželenosti. Psi nas učijo hvaležnosti za majhne, na videz nepomembne stvari. Pokažejo pristno in iskreno veselje, ko prideš domov, ko se odpravljaš z njimi na sprehod, izlet, ko srečajo pasjega prijatelja iz sosednjega bloka ali pa, ko se počasi obeta večerja. Mahanje z repom ob stvareh, ki se človeku zdijo samoumevne, pa vendarle niso, te spravi v dobro voljo in nate deluje še bolj terapevtsko od vseh avtogenih treningov in dihalnih vaj. Pes te prebere, se temu primerno tudi obnaša, izpije negativni stres in hkrati pomirja. Ob živali dnevno spoznavaš, da določene stvari žrejo le sebični človeški ego, k pravemu občutku sreče pa ne pripomorejo prav ničesar.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Dobre navade, ki nam jih je prineslo obdobje #ostanidoma (delimo jih dekleta, ki pišemo Mično)

Morda vas zanima tudi: Starši, spoznajte profil Mali biser in zamislili se boste nad svojim početjem