Branka Bilbija, dobitnica oninega peresa: Včasih je dobro ne biti dobro. Bolečina ni vredna nič manj od veselja

Njena zgodba z naslovom Mama je najprej prepričala žirijo in nato še bralce One in Oneplus, izglasovali so, da Onino pero letos prejme Branka Bilbija.

Voditeljica slovesnosti ob koncu letošnjega literarnega natečaja za najboljšo Onino zgodbo Vesna Milek je v imenu vseh nas vprašala, ali je zgodba o deklici, ki jo pri štirih letih zapusti mama, avtobiografska, in avtorica je pritrdila, da je.

V pogovoru, v katerem vsem nastavlja ogledalo, nam je zaupala, da je Branka Bilbija mnogo več od te zgodbe, med drugim pravi: »Če si vpet le v lastno življenje, se ti zdi tvoja zgodba najbolj boleča in najtežja, tista, ki si zasluži občudovanje občinstva.«

Na podelitvi Oninega peresa 2023 ste dejali, da vas lastne besede, ko jih preberejo pripovedovalci, ganejo. Kaj ste občutili ob tem?

Včasih, ko pišem, imam občutek, kot da nekaj piše skozi mene, in ko potem slišim svoje besede iz ust nekoga drugega, sploh če jih ta nekdo tako čutno interpretira, se me dotaknejo, ker v njih zaznam globino, ki je redkost v današnjem površinskem svetu, svetu, kjer šteje le »embalaža«.

Kaj pa ste občutili ob bran­ju drugih Oninih zgodb? Zelo so osebne, zdi se, da je za njimi veliko bolečine.

Ja, res je. Današnja družba promovira le veselje in srečo, vzporedno pa narašča število duševnih bolezni, samomorov, travm in raznih stisk. Na vsakem koraku nam ponujajo nekaj, kar nam manjka do popolne sreče, ki jo lovimo od zibelke do smrti, vmes pa pozabimo živeti. »Vsi« so nasmejani, lepo oblečeni in se bahajo s svojimi uspehi, ki so največkrat materialne narave. Vse to je odtujilo človeka od človeka.

Te zgodbe so protiutež družbenim pričakovanjem, saj smo si dovolili biti ranljivi in smo s tem pokazali svojo moč. Včasih je dobro ne biti dobro. Bolečina ni vredna nič manj od veselja. Nas obišče in gre, če ji ne ponudimo pogodbe za nedoločen čas. (Nasmeh.)

Pravite, da je zgodba, s katero ste prepričali in zmagali, vaša prva, pravite tudi, da je avtobiografska in da ste jo lahko napisali zdaj, prej je verjetno ne bi mogli. Kako ste vedeli, da je zdaj pravi trenutek, da lahko to delite s svetom?

Menim, da je čas za javne osebne izpovedi, ko naredimo določeno čustveno distanco od njih. Sama vem, da jaz nisem svoja zgodba in da je ta zgodba le ena v nizu zgodb velikega življenja. Njeno bistvo ni odhod moje mame, ampak to, da najdemo v sebi moč, da presežemo tudi težke stvari, kar ne pomeni, da te zgodbe niso pustile pečata na nas.

Če nosiš ščit okoli srca, bo življenje poskrbelo, da ga uporabiš, in enako velja za milino in nežnost. V resnici je vse zelo preprosto.

Pravijo, da bog naloži »breme« tistim, ki ga lahko nosijo, in sama sem močna ženska, kljub svoji drobni postavi. (Smeh.)

Zgodba govori o deklici, ki jo pri štirih letih zapusti mama, v njej se spominja podrobnosti tiste noči. Znano je, da je travma ob tem, ko te v zgodnjih letih zaradi takšnih ali drugačnih raz­logov zapusti mama, ena najhujših, če se ne motim, so to pokazale celo raziskave, ki so jih delali na živalih. Ste vi kdaj raziskovali, kakšne posledice to pusti v človeku, ste se o tem s kom pogovarjali?

Posledice vsekakor so, in če premoreš nekaj samorefleksije, jih hitro sam opaziš brez »strokovne žirije«. V drobno, otroško telo se odtisne vzorec: nisem vredna, ne zaslužim si. Prevzame te strah pred zapuščanjem, onemogočeno je zaupanje, spremlja te občutek krivde in sramu.

Sem se tudi pogovarjala s kom o tem, ja, a bolj kot to mi je pomagalo zaupanje v življenje, da ima vsak zakaj svoj zato. Veliko stvari se dogaja onkraj zmožnosti razumevanja našega uma. Ego je tisti, ki potrebuje odgovore, duša deluje na višji ravni.

Človeka ob hudih preizkušnjah rado razžira vprašanje: zakaj ravno jaz? Je tudi vas?

Morda le v času osnovne šole. Hitro sem opazila, da se to vprašanje poraja mnogim ljudem. Če si vpet le v lastno življenje, se ti zdi tvoja zgodba najbolj boleča in najtežja, tista, ki si zasluži občudovanje občinstva. Od nekdaj sem bila zmožna pogleda na dogajanje onkraj tančice.

Nekako se mi je zdelo, da človek lahko preživi kar koli. Bolj od tega, kaj je prestal v življenju, me je zanimalo, ali je po vsem preživetem hodil po svetu s ščitom, trdo kožo in zaprtim srcem ali pa je njegovo srce ostalo odprto in v njem še tli plamen življenja, ki ga širi naprej. Če nosiš ščit okoli srca, bo življenje poskrbelo, da ga uporabiš, in enako velja za milino in nežnost. V resnici je vse zelo preprosto.

Ob branju vaše zgodbe se človeka dotakne tudi odstavek: »Življenje me je začelo razvajati in mi pošiljati ljudi, ki so začeli polniti praznino ali pa se je ta zmanjšala 'sama od sebe'. Začela sem opažati cvetove in ne le trnje na poti življenja. Enako sem želela njej.« Lahko o tem poveste kaj več?

Ljudje radi ponavljamo svoje zgodbe kot pokvarjena gramofonska plošča. Zdi se nam, da imamo najbolj zanimivo zgodbo, ki bi jo lahko predvajali na velikih platnih filmske industrije. A to je iluzija, ki je pod taktirko ega. Sama sem v življenju spoznala veliko ljudi, ki ne ločijo sebe od »svoje« zgodbe in mi pripovedujejo svojo veliko zgodbo, jaz pa se ob tem dolgočasim. Naša osebna zgodba nas lahko posrka vase tako močno, da ne vidimo več življenja, ki se dogaja pred našimi očmi.

Človek potrebuje pogum, da pogleda svoja dejanja, sploh če so »negativno« vplivala na vpletene. Ona ga žal v tem trenutku ne premore. Morda ga nikoli ne bo. A danes vem, da sem odgovorna le za svoj del zgodbe in svoj del odnosa. Njej pa prepuščam njenega.

Mene je življenje kljub težkim preizkušnjam razvajalo in to počne še danes. Vsaka zgodba ima vsaj dve plati. Lahko vidimo dobro ali slabo plat in obe sta resnični. Lahko do smrti naštevamo, kdo vse nas je prizadel, ali pa se zahvalimo ljudem, ki nas niso, tistim, ki so bili ob nas, ki so ostajali in ki so verjeli v seme, ki je klilo v nas. Danes jim lahko damo sadove tega istega semena, ki brez njihove ljubezni morda nikoli ne bi zrasli.

Mislite, da bo vaša mama kdaj izvedela za zgodbo, ki ste jo napisali o njej?

Človek potrebuje pogum, da pogleda svoja dejanja, sploh če so ta »negativno« vplivala na vpletene. Ona ga žal v tem trenutku ne premore. Morda ga nikoli ne bo. A danes vem, da sem odgovorna le za svoj del zgodbe in svoj del odnosa. Njej pa prepuščam njenega.

Razmišljate o izdaji knjiž­nega prvenca? O čem bi govoril?

Ta ideja žubori nekje v ozadju moje glave, a kot kaže, še ni dovolj blizu vrelišča. Morda pa se zgodi zdaj po tej potrditvi, ki sem jo dobila od vas in vaših bralcev. Če bi ga pisala danes, bi govoril o življenju in odnosih. To je tisto, kar na koncu šteje, da si uspešen toliko, kolikor imaš uspešne odnose.

Na smrtni postelji se nihče ne sprašuje, zakaj ni imel boljšega avtomobila, se pa sprašuje, zakaj ni bil bolj prisoten v odnosu z bližnjimi. Govoril bi o tistem nečem, kar nas povezuje in plete niti med nami. V sebi bi nosil ljubezen, ki bi vibrirala skozi pisano besedo.

Voditeljica prireditve Vesna Milek je za vas dejala, da ste multiustvarjalka, med drugim slikarka. »Dekle, ki so jo želeli 'izbrisati z obličja', danes pa ženska s peresom v roki, ki sama določa vsebino in sliko svojega življenja,« ste se opisali. Vam je tudi umetnost pomagala zaceliti rane?

To je bil moj opis pred leti. Danes se opišem kot preprosta ženska. Nič posebnega, a ravno zato posebna. Slikam, pišem, nabiram zelišča, izdelujem kreme, rada urejam prostore. Tu sem lahko najbolj jaz. V obdobju, ko so bile rane še žive, nisem slikala. Nekje na poti življenja se človek izgubi. Najprej sem morala najti izgubljene puzle in se vprašati, kaj sem želela početi, ko sem bila še otrok, preden so mi rekli, kaj naj počnem. In sem se spomnila sebe, kako rišem ženske obraze.

Vzela sem platno in čopič in le nadaljevala tam, kjer sem ostala pred mnogo leti. Z vsako novo sliko sem naslikala tudi izgubljeni del sebe. Velike oči so po navadi tiste, ki prepričajo opazovalca. Oči so tiste, ki ne znajo lagati, skozi katere prihaja resnica, tiste, ki kažejo mero naše živosti.

Veliko slik sem ustvarila po naročilu praznega platna. Ko nekdo naroči sliko in si jo omisli v svojih dnevnih prostorih, a ne ve, kakšna bo, gre za veliko mero zaupanja. Intuitivno slikanje je za obe strani zelo lepa izkušnja.

Najprej pa se opišete z besedo mati. Kaj vam je dala ta življenjska vloga? »Jaz ga ljubim brezpogojno, ker sem mama, ker je to vsajeno vame, vi pa ga ljubite pogojno, ker mora nekaj pokazati, narediti, reči, da se počutite bolje. Govorim o mami v pravem pomenu besede, ne o vsem tem, kar vidim zunaj, ko vsaka ženska, ki rodi otroka, misli, da je mama,« ste med drugim dejali o tej vlogi.

Te besede so iz mojega šest let starega zapisa, kamor segajo začetki mojega pisnega izražanja. Nedolgo nazaj mi je znanka rekla, da bi si želela, da raje ne bi imela mame, spet druga, da je mama še danes pri skoraj petdesetih ne more sprejeti take, kakršna je, tretja bi rada le zadihala od nje.

Največja težava sodobne ženske je, da je pozabila, kdo je. Začela je tekmovati z moškim in s tem že izgubila.

Vsem je skupno eno. Želja biti sprejete pri mami takšne, kot so. Kje se potem naša rana razlikuje? Čigava je globlja? O tem bi lahko diskutirali. Veliko mam kaže ljubezen le skozi hrano, ker drugače ne zmorejo. Veliko jih nima fizičnega dotika s svojimi otroki. Če so tam, še ne pomeni, da so tam. Stvari niso take, kot delujejo na prvo žogo. Za lepimi fasadami in smejočimi se obrazi se marsikdaj skrivajo grde zgodbe, ki postajajo že kar družbeno sprejemljive. Veliko otrok si mora prislužiti ljubezen svojih staršev, cena za to pa je vse prevečkrat odvzem živosti. Otroci morajo biti pridni, kar pomeni ubogljivi. Sebe dajo na stran, da bi zadovoljili pričakovanja drugih.

Sama sem mama dvema sinovoma, starima 14 in 15 let. To je obdobje sprememb, za vse nas. Od nekdaj sta vedela, da so solze in jeza dovoljene. Vedela sta, da moja ljubezen do njiju ni pogojena z ocenami, ki jih dobita v šoli. Želela sem zanju ustvariti okolje, v katerem je dovoljeno, da samo sta in da sta taka v redu. Koliko mi je uspelo, bo pokazal čas. Ob materinstvu sem se naučila biti tudi materinska do same sebe.

V svojih razmišljanjih se veliko ukvarjate tudi z vlogo ženske v sodobni družbi. Da je dovolj zgodb, kaj vse so nam naredili in vzeli. Čas je za zgodbo, ki jo bomo napisale same, pravite. Kaj je največja težava sodobnih žensk in kako se lotiti reševanja?

Največja težava sodobne ženske je, da je pozabila, kdo je. Začela je tekmovati z moškim in s tem že izgubila. Živeti v moškem svetu ni vedno lahko. V zibelko nam je položeno, kako naj bomo videti, kako naj se oblačimo, sedimo, hodimo, kaj se spodobi in kaj ne za mlado damo. Potem pa ta mlada dama nekoč odraste, okrepi svoje telo, si obleče kavbojke, prižge cigareto, prevzame moško držo, vzame moškemu moč in se mu upre. S tem gre le v drugo skrajnost in znova potepta svojo než­nost, milino in čutnost.

Vse to, česar svetu primanjkuje, posledice tega pomanjkanja pa se kažejo na vsakem koraku. Menim, da se je treba najprej vprašati: kdo sem bil, preden so mi rekli, kdo moram biti? In potem oprostiti vsem, ki ti niso dovolili biti ti in ki so rekli, da vse to, kar si, ne šteje. In to ni lahko. To je proces. Tudi sama sem še na tej poti. Zato bom na to temo v novembru vodila pogovor s patrom Karlom Gržanom, ker verjamem, da je to prvi korak, da najdemo izgubljene puzle svoje avtentičnosti, od tam naprej je vse lažje.

Preberite še: Urška Centa, plesalka flamenka: V Madridu sem našla, kar sem iskala

Morda vas zanima tudi: Zakaj toliko starejših moških pada na mlajše ženske (svetuje Bruno Šimleša)