Urška Centa, plesalka flamenka: V Madridu sem našla, kar sem iskala

Kljub temu flamenko ostaja njeno izhodišče in izrazni dom. Širši javnosti bo pogled v svet tega plesa znova odstirala z odrskim sodelovanjem z naslovom 4 miniature in simpozijem Kako misliti flamenko.

V slovenskem prostoru veljate za eno najbolj prepoznavnih plesalk flamenka, a tu se pravzaprav vaše delo šele začne, kajne?

Sem plesalka flamenka, ukvarjam se tudi s sodobnim plesom, katerega koreografijo sem doštudirala, zato se moja performativna govorica oblikuje v preseku žanrov. Velik del ustvarjanja zadnja leta zavzema tudi sočasno ukvarjanje z glasbo, ki me vleče v smeri jazza.

Letos je bilo tako, zahvaljujoč pridobljeni delovni štipendiji ministrstva za kulturo za področje glasbe, na vrsti snemanje albuma v Bruslju, za katerega sem poleg izvajanja prispevala tudi besedila. Tu pa je tudi nastopanje z našo glasbeno zasedbo Sentido project, v kateri sočasno nastopam kot plesalka in vokalistka.

V razvid samozapos­lenih v kulturi sem vpisana tudi kot producentka, ali produCentka, kot se moji prijatelji radi pošalijo, ter plesna pedagoginja. Delujem znotraj našega zavoda NEST, ki ga kot umetniška vodja z veliko količino skupinskega elana vodim s kolektivom drugih plesnih umetnic.

Produciram in organiziram plesno-glasbeni cikel flamenka, nekatere predstave in delavnice. Ob tem v Ljubljani redno poučujem flamenko in gib, učenje pa me ponese tudi čez meje Slovenije, kamor potujem kot gostujoča pedagoginja. Letos sem bila tako večkrat na Nizozemskem, med drugim na kraljevem konservatoriju v Haagu.

Kako je torej videti vaš vsakdan?

Moj vsakdan je res poln in raznolik, če se pošalim, včasih zahteva malce razcepljeno osebnost, da sem lahko po eni strani ustvarjalka, ki vadi in razmišlja, po drugi pa organizatorka in birokratka, ki pluje med vsemi obveznostmi, ki jih zahteva produkcija umet­niških procesov in dogodkov. Brez discipline ne gre, zato se trudim, da vsak dan vlagam v svoje telo, kajti to je ne nazadnje vse, iz česar lahko črpam in izhajam pri svojem delu.

Tudi po napornem dnevu sestankov in vaj se tako popoldne in zvečer najdem z učenci in skupaj krepimo gibalne osnove, to dojemam kot skrb za »​higieno«​. Če se le da, se udeležim kakšne performativne in sodobnoplesne delavnice in se učim petja, ker me misel ali pa upanje o rasti vodi naprej. Tako, toliko o delu plesalke flamenka. Ta ostaja moje ustvarjalno izhodišče in izrazni dom, a tu so tudi drugi svetovi.

Ste imeli kdaj občutek, da ste zaradi ljubezni do flamenka bolj doma kje drugje kot v Sloveniji? Da bi se morali roditi kje bolj – na jugu?

V najstniškem obdobju zagotovo, flamenko sem namreč začela plesati pri enajstih letih, tudi po končani gimnaziji ni bilo duševnega obstanka, dokler nisem odšla na študij flamenka v Madrid, kjer sem našla, kar sem iskala. To so bila lepa leta, polna izkušenj, ki bodo zaradi svoje pomembnosti vedno z menoj. Tam sem se usodno navdušila tudi za glasbo in zaradi potrebe, da umetnike, ki jih občudujem, pripeljem nastopat v Slovenijo, so bili to tudi začetki producentskega dela.

Vleklo me je domov v Slovenijo, kjer je bilo lažje dostopati do gledališkega prostora in delati, poleg tega je bil tudi slovenski kulturni prostor nekaj, kar sem si močno želela preizkusiti.

A me je vleklo domov v Slovenijo, kjer je bilo lažje dostopati do gledališkega prostora in delati, poleg tega je bil tudi slovenski kulturni prostor nekaj, kar sem si močno želela preizkusiti. Od takrat traja moj poskus, da bi pokazala, da flamenko ni samo nekaj tujega in polpreteklega, da je lahko tudi moj, torej tak, ki nastaja avtorsko v slovenskem prostoru in času. Še zdaj vlečem vzporednice s sodobnimi scenskimi praksami, debatiram, zakaj in kako obstati in delati tukaj, kjer sem doma.

Vodite tudi cikel sodobnega flamenka z naslovom Noches de Tablao, ki poteka v Ljubljani. Kako se je vse skupaj začelo?

Cikel je po vrnitvi iz Madrida v Ljubljano najprej nastal kot izziv sami sebi, da si vsak mesec zastavim drugačen ustvarjalni projekt in ostajam fleksibilna ob vstopanju v izrazne jezike drugih sodelujočih umet­nikov, predvsem glasbenikov. Tri leta in pol smo delovali najmanj enkrat na mesec, potem pa se je po pandemiji cikel spremenil in začel potekati z manjšo gostoto dogodkov, a v pomembni koprodukciji s Cankarjevim domom.

Ta mi je omogočila zaledje, da lahko k nam povabim več mednarodnih umetnikov. Pri oblikovanju programa me zanimajo ustvarjalci, ki na prak­so flamenka gledajo drugače in presegajo okvire in merila tega žanra, saj želim občinstvu predstaviti svobodno avtorsko ustvarjalnost na področju plesne in glasbene prakse flamenka, ki se odmika od prilaščanja nečesa tujega.

V tem ciklu bomo v soboto, 14. oktobra, videli odrsko sodelovanje štirih koreografov sodobnega flamenka z naslovom 4 miniature, naslednji dan pa bo sledil še simpozij Kako misliti flamenko? Si želite, da dogajanje pomaga flamenku izboriti boljši prostor pod slovenskim soncem?

Posebnost 4 miniatur je to, da gre za uravnoteženo avtorsko sodelovanje plesnih umetnic Ane Pandur, ki je bila nekoč v mojih najstniških letih tudi moja učiteljica, Anje Mejač, umetnika Mitje Obeda in mene. Tudi simpozij, ki ga pripravljamo v sodelovanju, je za naš prostor dosežek, saj se bo kaj takega zgodilo prvič. Prvi korak je storjen in ta je namenjen nam, plesnim ustvarjalcem, ki tudi s svojim pedagoškim delom vplivamo na ljudi in gradimo skupnost.

Pomembno se mi zdi, da z individualizma preidemo k spoznanju, da lahko s kolektivnim premikom in kančkom povezovalnosti dosežemo nekaj več. Tako dobimo tudi večji odmev pri pomembnih deležnikih sistema, ki vplivajo na naše delo in z nami oblikujejo kulturni prostor. Veselim se te možnosti, saj mislim, da bo to res čudovit združevalni dogodek za nas, ustvarjalce, in ljudi, ki nas spremljajo.

Preberite še: Znani Slovenki razkrili, brez česa odraščajo njuni otroci

Morda vas zanima tudi: Nina Osenar Kontrec: Niti las si nisem bila sposobna umiti, enkrat mesečno mi jih je mama