Bojana Ivanović: Tega kar sem preživljala jaz, ne bi privoščila nikomur

Zase Bojana Ivanović pravi, da je predvsem ženska, ki so jo izkušnje okrepile in jo navdale z voljo ter močjo, da nase ne gleda več kot na majhno, nebogljeno deklico, temveč kot na nekoga, ki lahko usodo vzame v svoje roke.

Izdala je že pet motivacijskih knjig, v katerih odkrito opisuje svoje izkušnje s težavami, s katerimi se v sodobnem svetu soočajo mnogi. Njeno zadnje delo Adijo, panika in tesnoba je iskrena izpoved o doživljanju paničnih napadov in primeža tesnobe, kar jo je za dobro leto povsem ohromilo in jo pripravilo do tega, da se je ustavila ter razmislila, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje.

Kaj jo je navdalo z idejo, da bi svoje izkušnje delila v knjigi ter kako si pomagati, nam je zaupala sama.

Knjiga Adijo, panika in tesnoba je že vaša peta motivacijska knjiga. Kaj je vaša spodbuda za pisanje?

Že od malega sem rada pisala. Ne le zgodbice, tudi pesmi. Pisanje me sprošča, odpelje v svoj svet in mi dopušča, da iz sebe dam vse, kar čutim. Lahko bi rekla, da je pisanje ena izmed mojih terapij.

Knjigo Adijo, panika in tesnoba pa sem napisala tudi z razlogom, da bi čim več informacij in opore našli vsi, ki so deležni enake ali podobne izkušnje, ki je doletela mene in iščejo pomoč.

Sama sem v najtežjem obdobju hlastala za vsem, kar sem lahko našla, ko sem se prvič srečala s tako hudo tesnobo in napadi panike, saj tedaj nisem čisto dobro razumela, kaj se pravzaprav dogaja z menoj.

Vse, kar sem prebrala, sploh kar je bilo napisano iz osebnih izkušenj, mi je zelo pomagalo vsaj malo olajšati stisko in se nisem počutila tako sama, ker sem vedela, da je tam nekdo, ki razume in doživlja oziroma je doživljal podobno in da obstajajo ljudje, pri katerih so se zadeve stopnjevale še dlje, kot so se pri meni.

Zelo doživeto opisujete, kakšne stiske ste doživljali ob paničnih napadih, ki so se vlekli kar celo leto in kako pomembna je podpora bližnjih v takšnih trenutkih. A kako lahko nekdo, ki takšne izkušnje nima, sploh razume občutke človeka, ki se sooča z napadi panike? Kajti šele razumevanje najbrž zagotavlja osnovo za učinkovito podporo.

Težko oziroma nemogoče je, da bo nekdo, ki tega ni preživel, lahko razumel, kaj se ob paničnih napadih v človeku resnično dogaja. Lahko si samo predstavlja, kako je to. Se strinjam, razumevanje in podpora sta ključna dejavnika za okrevanje. Žal se mi zdi, da večina ljudi nima veliko podpore in jih nihče ne jemlje preveč resno, saj okolica ne razume, kako hudo je lahko.

Najpomembnejše je, da si nekdo resnično želi nekomu pomagati in mu stati ob strani, četudi ga ne razume povsem. Že to, da je tam, veliko pomeni.

Kot tudi to, da se je pripravljen čim bolj pozanimati o tesnobi, o metodah, ki bi lahko pomagale, da zna poslušati in da upošteva, kaj tej osebi pomaga … Vse to so malenkosti, ki naredijo veliko in nekomu, ki doživlja paniko ter tesnobo, da vedeti, da ni sam.

Kaj bi vi rekli nekomu s takšno izkušnjo, če je sami ne bi bili deležni?

Če sama tega ne bi doživela, bi osebo seveda poslušala, ji skušala svetovati po najboljših močeh, ji priporočila tisto, kar iz splošnega znanja vem, da pomaga, če pa sem čisto iskrena, si verjetno sploh ne bi mogla resnično predstavljati, kako grozno lahko postane in kakšna stiska je to.

Enostavno kot povsod drugje ne moreš vedeti, dokler tega ne doživiš.

Pišete, da vam je bila neprijetna misel na obisk psihiatra. Zakaj menite, da je v naši družbi, kljub temu da se o mentalnem zdravju res veliko govori, še vedno prisotna stigma pred tovrstno pomočjo.

Kaj pa vem. Zdi se mi, da zato, ker se je beseda psihiater vedno povezovala za neko uradnostjo, strogostjo, tabletami in psihiatričnimi bolnišnicami.

Če rečeš, da greš k psihiatru, se mi zdi, da te drugi gledajo, kot da si nor. To seveda ni res, ampak prepričanja, ki nam jih vcepijo v glavo, je najtežje izkoreniniti. Jaz že vem. O psihiatrih in njihovem delu se v bistvu tudi zelo malo govori.

Več je poudarka na psihoterapevtih, psihologih, kar na nekakšen način razumem, saj pri njih predeluješ svoje travme, se pogovarjaš, hodiš na srečanja, delaš na sebi, ni tako negativnega prizvoka.

V končni fazi vsak posameznik sam odloča, kam bo usmeril pozornost in da sam lahko naredi največ z vidika zaščite pred vso negativnostjo ter navidezno popolnostjo.

Ko najdeš terapevta, ki ti res odgovarja, se pri njem počutiš domače in sproščeno, skupaj z njim odpravljaš vzroke, ki so te pripeljali do določenega stanja, medtem ko z zdravili, ki jih prav tako pogosto povezujemo s psihiatri, zdraviš le simptome.

K paničnim napadom in tesnobi vodi več dejavnikov. Kateri bi rekli, da je bil glavni pri vas?

Mislim, da ta, da sem se zadnja leta vrgla v delo in si nisem znala vzeti trenutkov za zabavo in uživanje ter za družabno življenje. Nedvomno je k temu botrovalo tudi to, da sem vsa negativna čustva in žalost skušala potlačiti, češ da je vse v redu in da bo vse dobro, čeprav sem bila kdaj žalostna, zaskrbljena, slabe volje, jezna ...

Vsem tem čustvom nisem želela dajati pozornosti, ker sem se bala, da se mi bo ponovilo depresivno obdobje, v katerega sem zapadla pred leti. Nedvomno je k temu pripomoglo dejstvo, da nas družba velikokrat sili v pozitivizem in da so negativna čustva prepoznana kot nekaj slabega. Nekaj, česar se ne spodobi kazati. Skoraj sramota je priznati, da imaš kdaj pač slab dan in da bi se samo razjokal. S tem pozabljamo na bistvo, da si je treba dovoliti čutiti kar koli čutimo. Čutimo, kar čutimo in tu ne obstaja prav ali narobe.

Sama sem tudi zaradi tega, ker pišem motivacijske knjige nekako ponotranjila prepričanje, da ne smem biti slabe volje, da ne smem biti na tleh, saj bi s tem zanikala sebe, kot se predstavljam v svojih delih.  Vse to se je kopičilo leta in na koncu izbruhnilo v obliki ponavljajočih se napadov panike.

Nedvomno k temu pripomore poplava slabih novic, ki smo ji vse pogosteje priča. Kako se sploh izogniti takšnemu odzivu telesa na dražljaje iz okolja?

Dobra novica je ta, da smo mi tisti, ki odločamo, katere informacije bomo spustili do sebe in kam bomo usmerili svojo pozornost. Veliko lahko naredimo že, če ne gledamo poročil, beremo slabih novic, ne gledamo žalostnih posnetkov, se izogibamo negativnim ljudem ...

Vem, lažje je reči kot storiti, a vseeno se lahko potrudimo po najboljših močeh in se čim bolj ogradimo od negativnosti.

In potem so tu družabna omrežja … Koliko menite, da ta prispevajo k paniki in tesnobi?

V sedanjem času ogromno. Povsod so grožnje, kakšne nevarnosti nam pretijo, kaj se bo zgodilo, kakšen bo svet, na televiziji, radiju in časopisu so same negativne stvari, to se je preselilo na družabna omrežja, tako da smo z vseh strani bombardirani s strahom in negativnostjo.

Povsod so tudi pritiski, kakšni naj bi bili, da bomo sprejeti, kako moramo biti popolni. Lažne fotografije na socialnih omrežjih, kjer je vse krasno, včasih preslepijo še mene, ki poznam ozadje, kako potem ne bi preslepile ljudi, ki nimajo vpogleda v zakulisje popolnosti, mislijo, da je vse, kar je na omrežjih resničnost in se potem obremenjujejo s tem, da pri njih ni vse idealno.

Je pa res, da se ta trend na srečo nekoliko spreminja. Treba se je zavedati še, da v končni fazi vsak posameznik sam odloča, kam bo usmeril pozornost in da sam lahko naredi največ z vidika zaščite pred vso negativnostjo ter navidezno popolnostjo.

Pravite, da je v določeni meri tesnoba lahko tudi dobra. V kakšnem smislu in v kakšni dozi?

V smislu, da nas premakne naprej. Tesnoba se običajno pojavi, ko z nečim v življenju nismo zadovoljni, ko gre nekaj narobe. Če dovolj dolgo vztraja, nas prisili, da nekaj končno spremenimo, da storimo nekaj, česar verjetno drugače ne bi. Ljudje smo navajeni tičati v coni udobja, dokler je v njej še vsaj kolikor toliko znosno.

Šele, ko postane res hudo, se premaknemo, čeprav tudi tedaj ne ravno z veseljem. Če znamo prisluhniti telesu in temu, kaj nam sporoča, je dovolj že majhna doza tesnobe, če si trmast in neposlušen kot jaz, je potreben kar konkreten odmerek, ki te strese iz gat, da spoznaš, da nekaj ni v redu.

Tega, kar sem preživljala jaz, ne bi privoščila nikomur, zato vsem ljudem res iz srca želim, da ves čas poslušajo sebe in svoje občutke, ter vsak dan sebe vprašajo, kako so in kako se počutijo, in če čutijo, da niso dobro, naj čim prej tudi storijo kaj v smeri, da bi to spremenili.

Vaše delo je bogato z nasveti in tehnikami, ki lahko pomagajo pri obvladovanju  panike in tesnobe, ob čemer poudarjate, da splošne rešitve, ki bi odgovarjala vsem, ni in da mora vsak najti tisto, kar mu najbolj pomaga. A verjetno je prav to najtežji del pri premagovanju teh občutkov. Kako najlažje najti tisti pravo?

Tu ni bližnjic. Nemogoče je najti pravo metodo drugače kot tako, da poskusiš vsako izmed tehnik in vidiš, kaj ti ustreza. Na srečo preizkušanje tehnik ne zahteva veliko časa. Hitro lahko ugotovimo, kar pri nas deluje in kaj ne. Svet je prostor tisočerih priložnosti in v njem vsak lahko najde tisto, v čemer bo res užival in ga bo sproščalo.

Bi pa rada poudarila, da si je treba takoj iskreno priznati, da je ta tesnoba prišla zaradi nekega vzroka. Tega je treba odkriti in ga odpraviti. Sam od sebe ne bo izginil.

Vse te metode lahko pomagajo, a vzporedno je treba začeti delati na sebi in odpravljati vzroke, ne le posledic.

Eden od načinov pomoči so lahko prehranski dodatki. Glede na poplavo teh je najbrž težko izbrati kvalitetne, na kar opozarjate tudi sami. Na kaj morajo biti tisti, ki se zatekajo k njim, pozorni?

Zaletavost pri nakupu in uživanju teh nikakor ni na mestu. Dodatki naj bodo naravni, da lahko potem telo čim bolj izkoristi njihove učinke. Treba je preveriti količino snovi, ki naj bi pomagale. Ta mora biti dovolj visoka.

Čeprav je res, da je dandanes na spletu ogromno podatkov, priporočam tudi druge vire informaciji, dobrodošla so mnenja uporabnikov, oseben posvet z nekom, ki zadeve bolje pozna.

 Po vsem, kar sem preživela, se mi zdi, da sem zelo močna ženska, ki vztraja in se trudi ne glede na vse, po drugi strani se pa dostikrat počutim kot majhna, ranljiva deklica, ki se bo vsak čas zlomila.

Res pa je, da smo si ljudje tudi kar zadeva potreb telesa različni, zato ni odveč krvni test, ki bo pokazal, česa nam sploh primanjkuje in posledično, po čem hrepeni naš organizem.

Knjiga, sploh prvi del, je zelo osebna. Kaj vam je bilo najtežje razkriti?

Iskreno, sram me je bilo priznati, da se mi je zgodilo, kar se mi je zgodilo, ker je ravno v tem času izšla knjiga Poskrbi najprej za svojo rit, bala sem se še, kako bodo ljudje gledali na to, da jih nekaj učim, pri tem pa sem očitno pozabila nase.

Težko je tudi priznati, da ti je ponovno spodletelo, potem ko si enkrat že bil super in dolgo časa sem razmišljala, ali naj sploh spregovorim o tesnobi ali naj bom tiho. Mencala sem in razmišljala o tem, dokler nisem enega dne začutila, da želim povedati svojo zgodbo, predvsem zato, ker sama nisem našla veliko opornih knjig na to temo in ker sem se nekako dojela, da sem lahko zgled vsem, kako se pobrati, pa četudi stokrat padeš.

Vedno je fino imeti nekoga, po komer se lahko zgleduješ in če sem eno osebo spodbudila, da se bori zase in ne obupa, potem je vredno. Dobim zelo veliko lepih sporočil od bralcev, da jim knjiga pomaga, tako da sem vesela, da sem se odločila podeliti to izkušnjo.

Omenili ste svojo knjigo Poskrbi za svojo rit v smislu, da se mora človek vendarle naučiti sebe postavljati na prvo mesto. Ste tudi v njej našli oporo?

Tudi. No, saj pri meni je to res smešno, pri določenih zadevah znam zelo dobro poskrbeti zase in se dati na prvo mesto, pri drugih zadevah pa mi (očitno) to ni šlo tako dobro od rok.

Recimo, sedaj znam dati sebe na prvo mesto pred delom, ki je prej krojilo skoraj celoten moj dan. Predvsem sem pri tej izkušnji ozavestila, da ni dobro tlačiti čustev vase in da ni konec sveta, če se kdaj zjočem in sem slabe volje.

Večkrat omenjate pomoč bližnjih, med drugim mame in fanta Daliborja. En od predlogov, ki ste ga dobili v premagovanju stisk, je bil, da začasno prekineta vajino zvezo. Kako se je razpletla vajina zgodba?

Ja, to pa je področje, na katerem še delam, kajti oba se še vedno nisva bila zmožna raziti in sva še vedno skupaj. Tukaj sem si dovolila dati čas in nič ne delati na silo, saj verjamem, da bo tudi za to prišel pravi trenutek, ko bom dovolj močna.

Sebe ne želim siliti v ta razhod, kajti potem mi to predstavlja še dodaten stres in pritisk, ki ga trenutno ne želim čutiti.

Ste zelo dejavni, ukvarjate se z veliko stvarmi: glasbo, izdajate rokovnike, pišete knjige. Vas ni strah izgorelosti?

Sedaj, ko me je tesnoba prisila, da se naučim, kako se ustaviti, in da ne smem ves čas delati, me ni. Telo me, kadar ga ne poslušam, še vedno opozarja z določenimi tesnobnimi simptomi, da delam nekaj narobe.

Ko ta opozorila prepoznam, hitro izpustim vse in grem počivat ali pa delat kaj za sprostitev.

Na spletu vas velikokrat predstavljajo kot bivšo manekenko, nekdanjo Playboyevo zajčico, pisateljico, kdo pa je Bojana Ivanović skozi svoje oči in kje je sedaj, ta trenutek?

Oh, če sem iskrena, se mi zdi, da včasih sploh ne vem več, kdo sem. Po vsem, kar sem preživela, se mi zdi, da sem zelo močna ženska, ki vztraja in se trudi ne glede na vse, po drugi strani se pa dostikrat počutim kot majhna, ranljiva deklica, ki se bo vsak čas zlomila.

Sedaj, ta trenutek, skušam okrevati od vsega, kar sem doživela in skušam živeti naprej, brez strahu.  Sebe vidim kot žensko velikih želja, različnih interesov, a premalo pogumno.

Delam na tem, da ta pogum okrepim ter končno zaživim v polnosti, brez strahov in dvomov, ki so me v preteklosti oblegali in ustavljali.

Kaj pa načrti za prihodnost? Lahko pričakujemo še kakšno vašo knjigo?

Nekaj idej o čem bi še pisala že imam, a nikamor ne hitim. Enkrat bi rada napisala tudi kakšen roman. Običajno se pri pisanju ravnam po občutku, ko bom začutila željo, da želim spet nekaj napisati, bom začela.

Trenutno se posvečam svojemu kreativnemu projektu Planerko, to so rokovniki, načrtujem vpis na doktorski študij managementa in organizacije v Beogradu, v letu 2024 pa je ena taka tiha želja odpreti svojo založbo, kjer bi lahko podprla mlade avtorje.

Poskusila bom še kaj ustvarjati v glasbi, ki je prav tako velik del mene. Želja in načrtov je veliko, bomo videli, kam me odpelje srce.

Preberite še: Bojana Ivanović: »Pri nas Balkancih je ženska odgovorna za vse. Ne želim biti ujetnica takega življenja«

Morda vas zanima tudi: Janja Bizjak: 24 let trpela hude muke, ker ji niso postavili prave diagnoze