Bojana Ivanović: »Pri nas Balkancih je ženska odgovorna za vse. Ne želim biti ujetnica takega življenja«

Bojana Ivanović je ljubezen do pisanja čutila že v otroštvu. Ker ni imela veliko prijateljev, si je osamljene popoldneve krajšala s pisanjem zgodbic in pesmi.

Čeprav je pogosto slišala, da ji ne bo uspelo, je svoje otroške sanje spremenila v resničnost, ko je napisala knjigo 15 kil nesreče. S svojim pisanjem je marsikomu dala upanje in pogum, da se prične boriti za svoje sanje in srečo.

V knjigi Poskrbi najprej za svojo rit pišete o tem, kako postaviti sebe na prvo mesto v ljubezni, postelji, poslu in družbi. Na katerem področju pa ste vi najtežje postavili sebe na prvo mesto?

Najtežje predvsem v družbi in partnerstvu, saj sem, ko sem bila mlajša, na vse načine želela ugajati in biti sprejeta, takrat pa sem mislila, da to pomeni, da moraš početi in sprejeti vse, kar drugi želijo, svoje želje pa zadržati zase in da je to edini način, da me bodo imeli radi.

Čez čas sem potem dojela, da temu ni tako, in se počasi naučila postaviti sebe na prvo mesto. 

Zakaj je tako pomembno, da najprej poskrbimo zase?

Zato, ker v nasprotnem primeru zatiramo in zanikamo sebe, svojo bit in to kar smo. Nismo iskreni sami s seboj in si ne dovolimo biti to, kar smo oziroma skrivamo to, kar smo.

Ne upamo si povedati na glas, kaj je tisto, kar si sami želimo. Izgubimo lahko stik sami s seboj, sploh ne vemo več, kdo smo, kaj nas osrečuje, kaj nas ne ...

Delujemo le kot nek robot za uresničevanje želja drugih, kar se nam na dolgi rok lahko maščuje tako, da zbolimo, smo popolnoma izčrpani ali nezadovoljni, smo jezni in zagrenjeni, ker nas nihče ne razume in upošteva, toda, kako bi nas sploh lahko, če ne znamo postaviti svojih meja ter glasno in jasno izraziti naših stališč in pričakovanj.

In še nekaj klišejskega, ampak resničnega: ko zna človek najprej poskrbeti zase in osrečiti sebe, lahko tisočkrat bolj osrečuje tudi druge, saj ima več energije, elana in volje. 

»Od ženske se pogosto pričakuje nemogoče. Biti mora popolna v službi, popolna doma, popolna mama, popolna snaha, popolna prijateljica, popolna hči, popolna žena. Ne sme se pritoževati in nič ji ne sme biti težko,« ste zapisali v prvem poglavju. Ste se tudi vi razdajali za druge in stremeli k popolnosti na vseh področjih življenja?

Joj, morda se bo tole slišalo sebično, toda niti ne ravno. (smeh) Še največ sem se razdajala za družbo, ko sem bila v svojih dvajsetih, nikoli pa nisem stremela k temu, da bom popolna na ostalih področjih.

In sem v resnici hvaležna za to mojo karakteristiko, saj mi je prihranila veliko časa, skrbi in energije, ter mi omogočila, da živim po svojih pravilih in tako, kot ustreza meni, ne drugim. 

Kakšna pa je bila cena tega, da ste se žrtvovali za druge?

Največja »cena«, ki sem jo plačala, je bila ta, da v svojih dvajsetih nisem imela dovolj časa in energije za lastno življenje, izpolnjevanje mojih želja in načrtov, saj sem bila preveč fokusirana na to, kar potrebujejo drugi.

Saj veste, tja, kamor usmerjaš svojo energijo in fokus, to raste. Bi lahko verjetno veliko več naredila in dosegla, če bi ves ta čas in pozornost, ki sem ga namenjala drugim, namenila sebi. 

Najbolj so se me dotaknili tisti deli knjige, kjer govorite o svojih izkušnjah – kako ste skušali ugajati prijateljicam, potem pa vas je ena od njih zelo prizadela. So se po tej izkušnji vaši odnosi bistveno spremenili?

Ja, izkušnja s to prijateljico me je resnično zelo prizadela, in takrat sem se nekako pričela zavedati, kaj sem vsa ta leta počela in kako sem zanemarjala sebe. Sem pa vseeno potrebovala še nekaj let, da sem dozorela in se naučila, da mora človek sam sebi biti najboljši prijatelj.

Doma me tega niso učili in potrebno je bilo veliko dela na sebi, da sem končno dojela in spoznala, da če se mi sami ne bomo spoštovali, cenili in s seboj ravnali ljubeče in nežno, zakaj bi drugi?

Ljudje opazijo kakšen odnos imaš sam s seboj in nezavedno potem tudi oni tako ravnajo s teboj. 

V poslu je še posebej pomembno, da znamo poskrbeti zase, a obenem je to težko, saj številni delodajalci cenijo ustrežljive, prilagodljive zaposlene, ki ne zavrnejo delovnih zadolžitev, opravljajo nadurno delo in naredijo več kot se od njih pričakuje. Kako se torej postaviti zase na delovnem mestu?

Glede na plače v Sloveniji ne vem, koliko delodajalci resnično cenijo svoje delavce. Bi bolj rekla, da želijo sužnje, ki bodo zanje garali noč in dan za minimalno plačilo, kar je žalostno.

Zame bi pomenilo, da jih cenijo, če bi jim ponudili dobro delovno okolje, pošteno plačilo in ugodno delovno klimo, brez prevelikih nadur in pritiskov, in verjamem, da bi tudi storilnost zaposlenega na tak način bila veliko boljša. 

Je pa to resnično dvorezen meč, saj se zavedam, da je na delovnem mestu zelo težko postaviti meje. Vseeno pa je zavoljo našega zdravja, predvsem kasneje v prihodnosti, to nujno potrebno in ne smemo dovoliti, da nas strah zaslepi in da iz strahu dajemo še več, kot smo zmožni.  

Sami pri sebi vemo, ali pa moramo ugotoviti, koliko smo sploh sposobni delati in dati od sebe, da nas to na koncu dneva popolnoma ne uniči. Preko te meje jaz ne bi šla.

Če so odnosi v podjetju res slabi, plačilo pa zanič, bi pričela delati na tem, da si poiščem drugo službo, iskala bi načine, kako lahko napredujem, dodatno bi se izobraževala, naredila kak tečaj, vse kar lahko storim, da si ustvarim okolje, kjer se bom počutila prijetno in kjer me ne bodo zgarali do kosti.

Vedno obstaja druga pot. Najhujše je razmišljati, da je povsod enako in da ne bo nikoli bolje in se prepričevati, da tako pač je, ter se sprijazniti s tem.

Morda se bo slišalo malo grdo do delodajalcev, toda če je plača minimalna, se tudi jaz ne bi kaj pretirano trudila in razdajala, temveč bi tudi sama naredila minimalno. Moraš biti malce sebičen. Tvoje življenje ni samo služba. Je vir preživetja, toda življenje je še nekaj več od le golega preživljanja. 

Vaše mama, ki je celo življenje delala kot čistilka, si je zaradi garanja pridelala kalcinacijo kosti in bolečine v rokah. Je njena izkušnja močno zaznamovala vaš odnos do dela?

Hm, ne bi ravno rekla, da me je prav njena izkušnja tako močno zaznamovala, kajti že od prej sem imela to prepričanje, da se ne smemo preveč zgarati in da moramo paziti nase, sploh če želimo biti vitalni in ohranjeni v starosti.

Mi je pa vsekakor dober opomnik, kaj se zgodi, ko se preveč razdajaš za druge. 

Morda je name že od otroštva bolj vplivala ta zastarela mentaliteta, sploh pri nas Balkancih, ko se pričakuje, da je ženska odgovorna za vse in da mora narediti in poskrbeti za vse doma, kljub službi, moški pa nič, tukaj pa sem vedno imela nek odpor in se mi je tako razmišljanje zdelo absolutno zgrešeno ter nepravično do žensk.

Pa ko bi se jim na koncu dneva vsaj kaj priznalo in spoštovalo zaradi tega, ampak ne, največkrat ne dobijo niti hvala in to me res jezi. Ko sem to videla pri svojih sorodnikih in ostalih, sem vedno vedela, da ne želim biti ujetnica takega življenja. 

Na nek način ste se torej s pisanjem osvobodili določenih vzorcev in zaživeli v skladu s svojimi željami. Vaše knjige so navdušile številne bralke in bralce. Kdaj ste odkrili, da želite pisati?

Ljubezen do pisanja sem začutila že kot majhna deklica, tako sem si krajšala čas in pobegnila v nek svoj svet, ki mi je nudil oporo in veselje. Uživala sem v pisanju, predvsem ljubezenskih romanov, tako da imam na kupe popisanih zvezkov, saj takrat še ni bilo računalnikov, napisala pa sem tudi veliko pesmic. 

V svojem prvencu ste opisali, kako ste se v nekem obdobju zredili 15 kilogramov. Je bil to za vašo samopodobo hud udarec, saj ste se nekoč ukvarjali tudi z manekenstvom?

Čeprav 15 kil v resnici sploh ni toliko, je bil to zame takrat kar velik šok in moja samopodoba je bila pod nulo. Je pa res, da tudi pred tem nisem imela veliko samozavesti, čeprav sem se ukvarjala z manekenstvom.

Moje telo se je spremenilo, nič več mi ni bilo prav, začela sem se sramovati same sebe, kar se je stopnjevalo do te mere, da sem se popolnoma izolirala iz družbe in javnega življenja. 

Kako pa ste potem spremenili svoje življenje na bolje?

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si uredila življenje. Po pridobitvi kilogramov sem se zaprla vase in ves čas tičala doma, tako da sem zapadla še v depresijo in apatičnost, pričeli so se mi pojavljati tudi panični napadi, in tako sem preživela skoraj tri leta.

Nekega dne, ko sem ležala v postelji, in bila ravnodušna do vsega, mi je kar naenkrat kliknilo v glavi, da imam tega dovolj in da ne želim več tako živeti. Želela sem se zopet počutiti živo in spet zaživeti. 

Kaj se je po tem »aha« trenutku zgodilo?

V meni se je spet prebudila želja po življenju in tako sem na tej točki pričela z delom na sebi. Včlanila sem se v nekaj podpornih skupin za osebno rast, hodila tudi individualno na terapije, ogromno sem prebrala in poslušala motivacijske knjige in video posnetke, hodila na različne seminarje in nekje v enem letu sem se počasi skobacala iz črne luknje, v katero sem padla.

Rodila se je tudi ideja za mojo prvo knjigo 15 kil nesreče in tako se je moje življenje nekako zasukalo v pisateljsko smer. Moram pa reči, da je za boljše in lepše življenje potreben konstanten trud in delo na sebi, morda ne tako intenzivno kot na začetku, ampak to moraš ohranjati, da te slučajno ne potegne nazaj.

Od takrat skušam tudi početi čim več stvari, ki me osrečujejo, kar se mi zdi, da je ultimativni recept za srečno in boljše življenje, zato tudi skozi vse moje knjige spodbujam in zagovarjam citat »Živim, kot si želim.«

Bi zdaj lahko rekli, da ste srečni?

Če sem čisto iskrena, moram tukaj dati dvojni odgovor. Po eni strani nisem najbolj srečna, saj je letošnje leto bilo eno najtežjih zame, kar se tiče zdravstvenega in psihičnega stanja, po drugi strani pa sem vseeno srečna, ker so se mi zgodile tudi nekatere lepe stvari in na koncu koncev, ne glede na to, kako hudo je bilo, sem vseeno živa in zdrava, to pa danes v tem norem svetu še kako veliko pomeni. 

Kaj pa je tisto, kar vam napolni srce?

Najbolj me osrečuje glasba in pisanje, ter občutek svobode, da vem, da imam ta privilegij, da si sama krojim in oblikujem življenje. Za to sem resnično srečna in hvaležna. 

Preberite še: Anja Ramšak o vsakodnevnih napadih panike: »Mislila sem, da bom umrla«

Morda vas zanima tudi: Anja Širovnik (zmagovalka šova Sanjski moški) ne bi naredila tega, kar so Tjaša, Pia in Lara