Tanja Novak, prva slovenska pilotka policijskega helikopterja: »Včasih pade kakšen očitek« (INTERVJU)

Pogosto sanjamo, a le redki se lahko pohvalijo, da so kakšne svoje sanje uresničili. Med te zagotovo lahko štejemo Tanjo Novak. Je prva ženska, ki je v slovenski policijski letalski enoti prevzela krmilo helikopterja.

Že od malega si je želela postati pilotka in tega cilja ni nikoli izpustila iz svojega vidnega polja, čeprav so mnogi mnenja, da to ni poklic za ženske.

Pred dnevi smo jo poklicali, v pogovoru pa nam je zaupala marsikaj o prehojeni poti do pilotke in svoji 18-letni karieri.

Ko ste bili deklica, kaj ste si želeli postati?

Že v otroštvu je bila moja želja postati pilotka. V družini sicer nimam nikogar, ki bi se s tem ukvarjal, pa tudi nisem poznala nikogar, ki bi se. Sem pa vedno rada opazovala letala in od tam verjetno tudi močna želja letenju.

Že v osnovni šoli sem se trdno odločila, da bom šolanje nadaljevala na strojništvu, ves ta čas pa sem iskala poti, kako se najlažje približati letenju in aktivnostim v zraku.

Na koncu so se dolgoletne želje, šolanje in trud poklopile in sedaj letim, sem pilotka policijskega helikopterja.

Včasih so bile izredno popularne letalske igrice. Ste bili v mladosti morebiti ljubiteljica računalniških igric?

Nisem. Prva aktivnost, s katero sem se približala letalstvu, je bil skok s padalom iz letala. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Organiziran je bil tečaj, ki sem se ga udeležila in prvi korak k temu, da se približam letenju.

Pilotirati sem začela šele na fakulteti, kar je relativno pozno, saj danes nekateri začnejo že s 14 leti. Sem pa zelo hitro nadaljevala iz jadralnega letenja na motorno.

Zdi se, da adrenalinski športi zanetijo iskrico v vas.

Padalstvo mi je bilo res všeč. Že od malega sem si želela poskusiti, kako je skočiti s padalom, v tandemu recimo na začetku. Ker pa je bila kasneje tudi možnost tečaja, sem se vpisala, ker je to pomenilo, da lahko opravim več skokov.

To je bila tista prva stopnica, da sem se lahko približala letenju.

Če bi primerjala helikopter z letalom, bi mogoče rekla, da je leteti z letalom večji užitek.

Zakaj ste se odločili, da postanete pilotka helikopterja in ne na primer letala?

V Sloveniji v letalstvu ni toliko možnosti za zaposlitev. Ko sem končala študij, so bile možnosti za zaposlitev pri Slovenskih vojski, Policiji, pri Adrii, aeroklubih, morda kakih zasebnikih, ampak tega je resnično malo.

Nekako zagrabiš tisto možnost in priložnost, ki jo imaš. Delo Letalske policijske enote sem spoznala šele med študijem, ko je bila razpisana štipendija. 

Prijavila sem se, vendar je takrat nisem dobila. Sem pa začela bolj spremljati delo te enote, ker sem si letenja vseeno zelo želela. Verjetno pa enoto in helikopterje še najbolje poznajo na Gorenjskem, ker jih dnevno videvajo , saj rešujejo v gorah. Od koder sem jaz, je preletov helikopterjev bolj malo.

Če bi primerjala helikopter z letalom, bi mogoče rekla, da je leteti z letalom večji užitek. Je pa helikopter tak delovni stroj, da lahko z njim rešujemo v gorah, gasimo požare, iščemo pogrešane osebe in to mi je všeč.

Rada pilotiram helikopter, ker je delo zelo dinamično in zame kot pilotko, sanjsko. Zato sem takoj po diplomi na fakulteti vlogo za zaposlitev poslala prav na Letalsko policijsko enoto in se kasneje tudi zaposlila.

Če sem vas prav razumel, ste bili prva ženska v Letalski policijski enoti. Kakšen je bil sprejem v ekipo, kjer so bili le moški?

Rekla bi, da so me dobro sprejeli. Že na fakulteto se ne vpiše veliko deklet. V prvem letniku nas je bilo mogoče pet ali šest, vendar so tam še druge smeri, ne samo letalstvo.

Na generacijo dobimo morda le kakšni dve pilotki. Zato nam je morda nekoliko težje začeti, ker hitro mogoče kdo pomisli, da ona je pa ženska, in da imaš zato prednost. Ampak stvar je daleč od tega.

Delati moraš iste stvari kot moški kolegi, predvsem moraš to opraviti dobro. Tukaj ni delitve na moške in ženske. Že na fakulteti sem se ves čas trudila, da sem vse naredila tako kot je treba, da sem imela dobre ocene, zanimalo me je to.

Vedela sem, da če ne bom uspešna že na fakulteti, to pomeni manj možnosti za moj cilj, ki je bil postati pilotka.

Imeli smo letalskega tehnika, ki mi je odkrito dejal, da ženska ni za letalo, za helikopter, pa sem mu rekla, da spoštujem njegovo mnenje, ampak da upam, da mu bom pokazala nasprotno.

So bili pa ob mojih začetkih drugačni časi, kot so danes. Ni bilo tistega splošnega prepričanja "super, naj pride punca".

V ožjem izboru sva bili takrat dve kandidatki, na koncu so odločili sprejeti mene. Imeli smo letalskega tehnika, ki mi je odkrito dejal, da ženska ni za letalo, za helikopter, pa sem mu rekla, da spoštujem njegovo mnenje, ampak da upam, da mu bom pokazala nasprotno.

Kasneje – on je danes že v penziji – sva zelo rada skupaj letela, tudi na najzahtevnejših reševanjih v hribih. Da te sprejmejo sebi enakemu, se moraš najprej dokazati, da lahko vse to izpelješ enako kot oni. Nikakor se ne moreš izgovarjati, da ker sem ženska, pa lahko nekaj delam drugače.

Čeprav sem ženska, moram reči, da niso vse ženske za ta poklic, pa tudi ne vsi moški. 

Mogoče je aviacija res v bolj moški domeni, tista tekmovalnost in ego, tudi sam lahko "padeš v to".

Mogoče potem ni vsem všeč, ko na primer kaj dosežeš prej kot oni. In takrat včasih pade kakšen očitek, da ti je mogoče uspelo zato, ker si ženska.

Imajo moški sploh kakšno prednost pri pilotiranju helikopterja?

Ljudje smo si različni. Tako kot si moški niso enaki, si tudi ženske nismo. Za letenje ne potrebuješ posebne fizične moči, tako da ni težav.

Poznati moraš delovanje helikopterja, poznati sisteme, moraš znati leteti, odreagirati v kritičnih situacijah, voditi posadko, razporejati delo … Ne moremo reči, da moški to počno bolje, ženska pa slabše.

Kar nekaj nas je žensk v letalstvu, v Letalski policijski sva denimo dve kolegici, drugi je ime Breda, in nama različne stvari različno ležijo. Tako kot si midve nisva enaki, si tudi moški niso.

Na splošno gledano, vsaj inštruktorji tako pravijo, smo ženske pri letenju, bolj natančne in bolj dosledno se držimo omejitev.

To je večinoma dobro, so pa v letanju včasih kakšne situacije, ko se moraš zelo hitro in sproti odločiti. Čeprav sem ženska, moram reči, da niso vse ženske za ta poklic, pa tudi ne vsi moški. To te mora res veseliti in mora ti ležati takšno delo, ne glede na spol.

Študirali ste strojništvo. Ali to pomeni, da tudi pri avtu in drugih tehničnih napravah kaj "pošaraufate" ali to raje prepustite drugim?

Pogoj za zaposlitev je še vedno končana fakulteta za strojništvo, letalska smer, kar pomeni, da se vse to učiš. Mogoče na sami fakulteti ni toliko teh praktičnih stvari, je bolj teorija, a tako moški kot ženske moramo obvladati vse.

Meni so te tehnične stvari blizu. Veliko bolj se znajdem v tehničnih stvareh, kot pa na primer v kuhariji.

Kar se tiče same službe, helikopterjev, pa imamo oddelek pilotov in letalsko-tehnični oddelek. Tehniki servisirajo naše helikopterje. Ampak kljub temu, da ti ga vsak dan, preden greš leteti, pregledajo tehniki, je pilot še vedno tisti, ki mora še sam opraviti pregled.

Temu se reče predpoletni pregled. To pomeni, da greš okoli helikopterja, da vidiš, da je vse v redu, da je dovolj olja, da ni kakšne poškodbe. Včasih zato "dišiš" po kerozinu ali pa imaš tudi mastne roke.

Kako težko je upravljati helikopter? Postane to kdaj rutina kot je vožnja z avtomobilom, ko smo praktično na avtopilotu in sploh ne razmišljamo o naslednji potezi?

Pomembne so izkušnje. Več jih imaš, bolj ti manevri in reševanje situacij pridejo v kri. Na začetku pa je vse bolj analitično, delaš bolj po teoriji potem pa teorijo nadgrajuješ s prakso. Imamo več različnih tipov helikopterjev in za vsakega se moraš ustrezno usposobiti.

To pomeni, da je najprej treba osvojiti teorijo za vsak tip helikopterja, da se znaš ustrezno odzvati, ko gre kaj narobe. Na različnih helikopterjih je lahko denimo kakšno stikalo drugje, zato se je treba nenehno izobraževati, leteti in trenirati.

Uporabljamo tudi tako imenovane "check " liste, torej navodila, kako ravnati v določenih situacijah.  Včasih pa se je treba odzvati v trenutku in takrat moraš biti zelo navajen helikopterja.

V filmih imajo piloti pogosto vzdevke. Imate tudi vi kakšnega?

Nimam. Ni tako kot je v filmih. Midve z Bredo nimava nobenega vzdevka, vsaj ne veva, da bi ga imeli (smeh). Naju kličejo večinoma po imenih, fante pa večinoma po priimkih.

Letošnje poletje so zaznamovali požari. Tudi vi ste sodelovali pri gašenju.

Ta požar je bil res obsežen, eden največjih, kar smo jih kdaj imeli v Sloveniji, zato je bilo tudi toliko helikopterjev vključenih v gašenje. Policija je sodelovala z več helikopterji. Sama sem pilotirala helikopter s termovizijsko kamero.

S to kamero smo zaznali žarišča, tudi če ogenj še ni bil viden in smo tako lahko opozorili druge helikopterje in gasilce, da je treba določeno območje še dodatno zaliti z vodo.

Na krovu helikopterja je bil z nami ves čas tudi gasilec, ki je nadziral, spremljal in iskal nova požarišča in je potem kopenskim enotam in helikopterjem lahko povedal, kje je treba več gasiti in kje manj.

Poleg helikopterja s kamero smo požar na Krasu iz zraka tudi gasili. Delali smo z novim tipom helikopterja AgustaWestland 169.

Pod helikopterjem je bila vreča, ki jo v bazenu ali nekem drugem vodnem viru napolniš z vodo in odletiš na požarišče, kjer to vodo odvržeš in se potem vračaš.

Opravili smo tudi po 100 in več takih ciklov dnevno - krog se je ponavljal vsakih nekaj minut, ure in ure, dan za dnem.

Ker je šlo za tako obsežno območje, se je razporejalo, kateri helikopter bo kje gasil. Za to je skrbel operativni štab, tudi s pomočjo tega, kar smo "videli" s kamero.

Pogosto vas na pomoč kličejo, ko so nesreče, predvsem takrat, ko so od hitrosti nudenja pomoči odvisna človeška življenja. Na terenu res vidite marsikaj.

Ogromno smo vključeni v pomoč ljudem in v varovanje premoženja, kot je bil recimo požar na Krasu, reševanja v hribih, nujna medicinska pomoč, opravljali smo prevoze dojenčkov v inkubatorjih, vključeni smo v policijske naloge, iskanja pogrešanih oseb, nadzor prometa in tako dalje.

Zelo veliko je različnih situacij in primerov, vendar vsako nalogo jemlješ kot službo. Ne razmišljaš preveč, koga rešuješ. Tvoje delo je, da čim prej prideš na kraj in človeku pomagaš, tako, da na kraj pripelješ zdravnika, omogočiš, da poškodovanec pride v helikopter in da ga po zraku odpelješ v bolnišnico.

Ko govorimo na primer o reševanju v hribih, je z nami tremi (pilot, kopilot in tehnik letalec) še ekipa, ki je sestavljena iz zdravnika, reševalca letalca in policista letalca.

Če enkrat začneš razmišljati o tem, koga rešuješ, sploh če so to otroci ali kdo, ki ga poznaš, potem je težje opravljati svoje naloge. Sicer pa ima vsak član posadke svoje naloge in vsak jih mora vedno opraviti najbolje in razmišljati le o svojem delu.

Kdaj pa kdaj se zgodi, da letimo iz ene intervencije na drugo in da na koncu dneva vse skupaj pride za tabo. Takrat premlevaš situacije, zakaj je tako, kako bi lahko in podobno. Težko je v primerih, sploh težjih, ko vidiš, da bi se lahko določeni nesreči izognili.

Pravila so napisana z razlogom in če se jih ne držiš, gre lahko kaj narobe.

Vas je česa pri vašem delu strah?

Težko bi rekla, da strah. Strahu pravzaprav ne sme biti, ker če je prisoten, potem je bolje, da teh stvari sploh ne počneš, ne za hobi ne za službo. Je pa treba delati po pravilih. Usposobljeni smo, da se znamo odzvati.

Vadimo tudi na simulatorjih, tudi potem ko že vse znaš, redno obnavljamo znanja. Tam treniraš vse možne scenarije, kaj vse lahko gre narobe.

Se pa zgodi včasih, ko kakšno situacijo, ki je kritična, v tistem trenutku rešiš po svojih najboljših močeh, mogoče kasneje nato analitično premlevaš, ali je bilo vse prav, bi bilo mogoče narediti kaj drugače.

Ampak to le zato, da drugič bolje spelješ in da ne pride do česa hujšega. Pravila so napisana z razlogom in če se jih ne držiš, gre lahko kaj narobe.

Bi rekli, da je delo, ki ga opravljate, stresno?

Težko rečem stresno. Vsak dan je drugačen. Velikokrat se je treba sproti odločati, nobeno reševanje ni enako prejšnjemu. Tudi ekipa je vsak dan druga, in moraš delati z njo, koordinirati, saj je na koncu vodja helikopterja odgovoren, da se vse varno izpelje in da vsi delamo tako kot je treba.

Stresno je kot je vsaka druga služba. Je delo z ljudmi in seveda včasih pride tudi do trenj. Meni je delo zanimivo, predstavlja izziv in rada ga opravljam.

Tako ko večina pilotov želim opravljati najzahtevnejše naloge, kljub temu, da so težke in da lahko gre kaj narobe.

S čim se sproščate zunaj delovnika?

Tudi v prostem času mi letalstvo predstavlja sproščanje. Ne sicer helikopterji, ampak letala. Sem članica aerokluba Celje, letim tudi z akrobatskim letalom.

Svoje čase sem hodila tudi na tekmovanja, vendar je v zadnjem obdobju tega zaradi družine sedaj nekoliko manj. Ampak upam, da se bom lahko v kratkem svojemu hobiju lahko znova posvetila malo bolj.

V službi nosite konstanto uniformo. Kaj pa drugače?

Tako je, uniforma in vedno moraš biti urejen. Bom tako rekla: oblečena sem tako, da mi pravijo, da ne dajem vtisa, da sem pilotka (smeh).

Od malega ste si želela postati pilotka in ste vse naredili tako kot je treba, da ste ta cilj dosegli. Ste tudi v zasebnem življenju tako odločna?

Na splošno sem takšna, ja, tudi natančna. Če si nekaj zamislim, poskusim narediti vse, da mi to uspe doseči. Enostavno nisem tip človeka, ki proba malo enega, malo drugega in mogoče nekaj bo.

Če ne bi bila pilotka, bi bila …

Zelo težko rečem, kaj bi postala. Mogoče mi je bila arhitektura blizu, ampak nisem naredila kakšnega resnega premika v tisti smeri.  Verjetno bi ostala v strojništvu in nisem bila pripravljena obupati, četudi mi ne bi takoj uspelo.

Preberite še: Jelena Đoković iskreno: »To ni bilo življenje, ki sem ga želela ali pričakovala«.

Mogoče bi vas zanimalo še: Podpolkovnica Nina Raduha: Ko slečem uniformo, imam rada visoke pete, lepe obleke, po novem tudi lepe maske.