Rebeka Dremelj: »Od trenutka, ko so mi odstranili ščitnico, imam borbe sama s sabo« (INTERVJU)

Rebeka Dremelj je zelo prijetna sogovornica, saj je odkritosrčna. Čeprav je na najin intervju skoraj pozabila, se je iskreno opravičila za to in ni iskala nobenih izgovorov.

Očarala me je s svojo neposrednostjo, sočutjem in prijaznostjo – obenem pa z jasnimi stališči glede vzgoje svojih otrok in tega, koga spusti v svoje življenje, komu pa raje pokaže vrata. Ko sem njene misli zlila na papir, se mi je zdelo, da je res nepremagljiva – ženska, ki je v stiku sama s sabo in ki se tudi v najtežjem obdobju življenja ni zlomila. 

Letošnji dopust ste z družino preživeli na Zanzibarju, utrinke s potovanja pa ste delili na družabnih omrežjih. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Prvi del letošnjega dopusta smo preživeli na Zanzibarju, ki je čudovit biser sredi oceana in ponuja ogromno stvari, zato lahko doživiš celo paleto čustev – od kulturnega šoka, ki smo ga doživeli mi, saj smo sprva spali izključno med domačini in nekako poskušali čim bolj živeti na način, kot ga živijo oni.

A čeprav je bil to za nas kulturni šok, to ni bil isti način življenja, kot je njihov. Izkusili pa smo tudi popolnost in perfekcionizem, ki ga lahko doživiš v luksuznih resortih. Vsi smo navdušeni nad Zanzibarjem in komaj čakamo, da morda spet obiščemo ta biser.

Življenje med domačini se vas je menda zelo dotaknilo. Ste od nekdaj dojemljivi za stiske drugih?

Res je. Od nekdaj se me zelo dotaknejo stiske drugih ljudi, sem oseba, ki ne more prezreti tega, da nekdo živi v pomanjkanju, zato sva se z možem Sandijem odločila, da nekaj denarja nameniva vrtcu v Zanzibarju.

Sandi je namreč praznoval rojstni dan in je dejal, da ne potrebuje ničesar, ampak raje obdariva tiste, ki to potrebujejo. Dejstvo pa je, da so takšne geste le majhna kaplja v morje pomoči, ki jo potrebujejo Afričani. V Afriki sem bila že večkrat in vedno znova se zavem, da posamezniki ne moremo pomagati dovolj, gre namreč za globalni problem, ki upam, da se nekega dne reši.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

V Zanzibarju ste med drugim želeli hčerkama pokazati, da nekateri živijo v pomanjkanju. Je za vas zelo pomembno, da sta vaši deklici sočutni in da znata ceniti tisto, kar imata?

Z možem učiva hčerki, da je pomembno imeti veliko empatije. Dobro se zavedam, da naši otroci odraščajo v izobilju, da nekega pomanjkanja ne bodo izkusili, ker živimo v popolnoma drugačnem okolju in nam čisto nič ne manjka. Živimo lepo življenje, kar moji hčerki izkušata vsak dan. Toda nikoli ne bom pozabila, ko mi je neki prijatelj rekel:

»Rebeka, če želiš otrokoma dobro, ju moraš držati v nekem pomanjkanju, vsaj v neki želji po nečem.«

In tega se z možem drživa. Vedno ju skušava obdržati v fazi, da si nekaj želita in da tega ne moreta kar takoj dobiti. To se je do zdaj pokazalo kot dober način vzgoje in tudi na Zanzibarju sta pokazali svojo empatično plat. Zelo sem vesela, da sta izkusili drugačen način življenja. Pomembno se mi zdi, da daš otroku neko širino. 

Pred leti ste mi v intervjuju zaupali, da želite hčerki naučiti, da je pogovor s sočlovekom pomembnejši od virtualnih pogovorov, kjer ni pristnega izražanja čustev. Vam ju še vedno uspeva odvračati od pametnega telefona in računalnika?

Zaenkrat še. Starejša hči bo kmalu stara deset let, mlajša je stara pet let in zaenkrat sta še brez pametnih telefonov. Starejša hči je skoraj edina v razredu, ki nima telefona, tudi sedaj, ko je na taboru, me pokliče iz njihovega telefona in opažam, da nima nobenih težav s tem.

Dokler bo to šlo, se bom tega držala. Zvečer jima dam svoj ali možev telefon, da odigrata kakšno igrico ali kaj pogledata na YouTube, svojih telefonov pa nimata in upam, da nekaj časa tako še ostane.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

Veljate za zelo uspešno in močno žensko. A najbrž se tudi vi kdaj spopadate z izzivi in strahovi. Česa vas je najbolj strah?

Vem, da strah ni dober, a glede na to, da sem pred leti zbolela za rakom, ne bi rada ponovila te izkušnje. Kadar imam slabe dneve, ko sem izčrpana in je vsega preveč, me to vedno opomni, naj se ustavim, ker sem enkrat že zbolela. Takrat se skušam umiriti. 

Kako pa obvladujete negativne misli in ohranjate pozitivno energijo?

Ne oziram se na druge ljudi, ampak skrbim zase in za svojo družino ter za ljudi, ki me obdajajo, da so dobre volje, pozitivni in nasmejani. Negativno nastrojene osebe, ki pijejo drugim energijo in so neprestano v toku negativnega razmišljanja, odrežem iz svojega življenja in jim ne posvečam veliko pozornosti. Če se nočejo spremeniti, ne morejo imeti prostora v mojem življenju.

Na družabnih omrežjih zelo odkrito govorite o svoji postavi in svojim sledilkam ne kažete le popolnih fotografij, ki bi jim vzbujale slabo vest. Zdi se, da se odlično počutite v svoji koži. Je res tako ali pa ste se kdaj spopadali s slabo telesno samopodobo?

Moja samopodoba je v redu, ampak zaradi raka ščitnice, ki sem ga imela, imam od trenutka, ko so mi odstranili ščitnico, borbe sama s sabo in s kilogrami. Po tem mi je teža nihala za pet do deset kilogramov in glede na to, da sem si nekoč lahko oblekla karkoli sem želela in sem se ukvarjala z manekenstvom, je bil to zame precejšen šok.

Nikoli nisem imela pretiranih težav s svojo postavo. Ko pa sem si dala odstraniti ščitnico, sem se že prvi mesec zredila za deset kilogramov in iz leta v leto ni vedno boljše, temveč slabše. Tudi vse, kar se je dogajalo v zadnjih letih, je terjalo določen davek. Ne morem reči, da sem neverjetno zadovoljna s svojo postavo, ker nisem, saj nič ne naredim za to.

Ko pa se bom odločila, da to spremenim in bom svoj način življenja namenila oblikovanju svoje postave, bom to tudi izpeljala. Ampak zaenkrat še nisem v tej fazi, sem takšna, kakršna sem, pomembno mi je, da sem zdrava. Sem v redu, še zdaleč pa nisem popolna. Toda tudi dobro je dovolj dobro. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

Najbrž nisem edina, ki ima občutek, da ste zelo odprta in družabna oseba. Imate veliko prijateljev in se radi družite ali pa pogosto potrebujete mir in samoto, da se obnovite?

Sem zelo družabna oseba, moji prijatelji so osebe, s katerimi se že dolgo poznamo in smo si blizu. Sicer sem odprta za nova znanstva, vendar se le redko zgodi, da nekoga novega spustim čisto blizu. Imam  čudovite prijatelje, ki mi veliko pomenijo.

V odnose z njimi sem veliko vložila in tudi oni veliko vlagajo v odnos z mano. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. Saj veste, kako pravijo: Bog nam je dal družino, hvala bogu si prijatelje izbiramo sami, čeprav imam lepe odnose tako s svojim bratom kot s starši, saj smo zelo povezani.

Zdi se, da vam ni težko govoriti o svoji zasebnosti in tudi s svojimi oboževalci občasno delite utrinke družinskega življenja na družabnih omrežjih. Kje pa potegnete mejo – česa ne želite deliti z drugimi?

Z drugimi ne delim svojih otrok. Nekateri tega ne razumejo, a midva z možem veva, zakaj sva se tako odločila. V današnjem svetu je veliko negativnih ljudi in vsak si dovoli komentirati vsako stvar in tega, kar sem doživela kot medijsko izpostavljena oseba, ne privoščim svojemu otroku. Ne nazadnje moram še dandanes marsikaj prenesti.

Nekoč je bilo drugače – da so te ljudje prepoznali in si bil medijsko izpostavljen, si moral garati, po zaslugi družabnih omrežjih se je to spremenilo.

Nočem biti tista, ki bo posegala v usodo svojih otrok, temveč želim, da sta najini deklici dovolj stari, da se bosta zavestno sami odločili, kdaj se želita predstaviti širši javnosti, in ko se bosta za to odločili, bosta imeli vso mojo podporo. Ta odločitev pa ne more biti sprejeta pri petih in desetih letih.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

Z možem sta skupaj že od leta 1999, kar je v današnjem svetu, ko je vse več ločitev, občudovanja vredno. Kaj menite je tisto, zaradi česar se je vajina zveza ohranila?

To me vsi sprašujeva, a točnega recepta nimam. Rada se imava, spoštujeva se. Vedno sva si vse povedala, seveda se tudi kdaj prepirava oziroma se prepiram bolj jaz, moj mož ni človek, ki bi se prepiral. Zdi pa se mi pomembno, da že v začetku razčistiš stvari in ne hodiš pretirano jezen spat – to sva si obljubila in po navadi pred spanjem razrešiva vse, kar je potrebno.

Kako pa sta premagovala težja obdobja?

Verjamete ali ne, v vseh letih nisva imela posebej težkega obdobja. Morda je bilo sedmo leto najine zveze najbolj negotovo, ker nisva vedela, če bova ostala skupaj ali ne. Tako, da najbrž res drži, ko pravijo, da je sedmo leto zveze najbolj kritično. Toda ko sva to prebrodila, ni bilo več vprašanja o obstoju najine zveze.

Še enkrat pa poudarjam, da so pogovori v zvezi najpomembnejši in delo na sebi. Najbolj grozno je, ko nekdo misli, da ve, kaj nekdo drug misli – to se mi zdi najslabše.

Ne moreš vedeti, kaj si nekdo drug misli, ampak je treba to razčistiti z njim. Po navadi so največje zamere tiste, ki izhajajo iz domnevanja, kaj je partner mislil. Pogovori so zato izjemno pomembni.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

Glede na to, da ste na svoji poklicni poti spoznali veliko ljudi, me zanima, kakšne osebe vam najhitreje zlezejo v srce?

Najbolj me prevzamejo ljudje, ki imajo kaj za pokazati, a ne mislim finančno ali vizualno, ampak na tiste, ki imajo zanimive zgodbe in so nekaj doživeli. Mislim, da so največje modrosti življenjske modrosti, ki izhajajo iz tebe samega.

Veliko izjemnih žensk smo spoznali na spletnem portalu Nepremagljiva – od žensk, ki so se pogumno borile z boleznimi, do žensk, ki niso nikdar imele hude bolezni, ampak so iz nič nekaj ustvarile.

Priznam, da mi naš portal daje zagon in veter v jadra, kadar želim obstati na mestu, predvsem zato, ker imamo ženske še veliko neizkoriščene energije, ki se je sploh ne zavedamo in moramo to izkoristiti sebi v prid. 

Upam, da se svoje energije zavedate in ste ponosni nase. Katere lastnosti pa imate najraje pri sebi?

Zavedam se, da sem najboljša prijateljica, ki si jo človek lahko želi, ker sem zvesta, empatična, ustrežljiva, ker sem borka in ker sem se pripravljena za ljudi, ki jih imam rada, boriti in narediti marsikaj. To so moje dobre lastnosti in upam, da jih bom predala svojima hčerkama.

In še za konec – kaj bi spremenili v svoji preteklosti, če bi lahko?

Če verjamete ali ne: ničesar ne bi spremenila v svoji preteklosti. Če bi me vprašali pri mojih dvajsetih letih, bi imela cel nabor tega, kar bi spremenila pri sebi, pri svojih dvainštiridesetih pa ne bi spremenila popolnoma nič, ker se zavedam, da so me vse stvari, ki so se mi zgodile, oblikovale v osebo, kakršna sem danes. Iz dneva v dan se mi potrjuje, da sem hodila po pravi poti, ker sem srečna in živim lepo življenje. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rebeka Dremelj (@rebekadremelj)

Preberite še: Izjemna gesta Nike Veger in Petra Polesa: na dopustu sta prosila za pomoč

Morda vas zanima tudi: To sta dva neizpodbitna dokaza prave ljubezni (po mnenju psihologa Ericha Fromma)