Masha Mazi: Mlada oblikovalka, ki si želi s svojimi objavami razbijati tabuje

Ni še ena tipična influencerka, ampak dekle, ki si želi, da bi se tudi na družbenih omrežjih začelo več govoriti o temah, o katerih ljudje težko spregovorijo.

Jeseni je začela blogati, na katerem piše predvsem o karieri, ustvarjanju in osebni rasti. Dekle, ki je službo v priznanem podjetju zamenjalo za samostojno pot, se v prostem času ukvarja z jogo in slikanjem. Mična se je z njo pogovarjala o prednostih in slabostih samostojnega dela, zakaj se je odločila za pisanje bloga, kaj z njim želi doseči in kaj sama misli o svetu vplivnežev, ki je v velikem porastu.

Koliko časa že pišete svoj blog in kakšne vsebine vse lahko najdemo na njem?

Blog sem začela pisati oktobra, z njim pa sem želela nadgraditi svoje pisanje na Instagramu. Tam sem videla, da se ljudje dobro odzovejo na to, kar napišem, a sem postala omejena z besedami in sem se odločila, da postavim svoj blog. Drugi razlog pa je bil portfolio, saj ga kot svobodna oblikovalka seveda potrebujem. Na blogu se najde vse o karieri, kreativi in osebni rasti.

Odpirate resne teme, kot so skrb za zdravje, mentalno zdravje, podpora žensk in kariera. Kje dobite navdih za pisanje?

Začelo se je tako, da sem pisala, kako doživljam stvari, kaj občutim in sem najbrž ena redkih, ki je spregovorila o tem, kaj se ji dogaja. Ljudem je to všeč, saj sami doživljajo podobne stvari, ampak si o tem ne upajo spregovoriti, ker o tem nihče nič ne pove. Sama pri sebi tako razčistim stvari, ki me mučijo, mogoče pa s tem tudi komu pomagam. Na začetku tega sicer nisem opazila, ampak očitno ljudje opazijo neko dodano vrednost.

Preden ste imeli svoj blog, ste objavljali na Instagram profilu. Število vplivnežev, ki živijo od bloga in družbenih omrežij se povečuje. Je bil vaš cilj, da zaslužite z blogom, ali ste si želeli samo deliti svoje ideje in razmišljanje?

Vsak, ki začne s tem, ima prikrito željo, da bi služil od tega, ker je to nekaj, kar rad počneš. Pri meni je bila ta želja bolj globoko. Seveda se ne bi branila tega, a moj glavni namen ni služiti s pisanjem o tabu temah in se mi to niti ne zdi prav. Bolj si želim, da bi dobila pogum in začela razvijati svoje poslovne ideje in izdelke. A ne s samim blogom. Je pa res, da z njim privabim ljudi, ki se odločijo za delo z mano, tako da na nek način služim s pisanjem.

Pri pisanju ste se precej razgalili, zaupali tudi veliko osebnih stvari in spregovorili o temah, o katerih se le redko govori. Kakšni so odzivi ljudi?

Odzivi so zelo dobri. Ne dobivam slabih komentarjev, čeprav jih pričakujem in se jih bojim, saj se precej težko spopadam s kritiko. Sicer bi bilo prav, da bi tudi to dobila, saj bi se lahko še česa naučila. A ljudje redko rečejo kaj slabega, nihče me še ni napadel o mojem mnenju. Tudi, če dobim kakšno kritiko je vedno konstruktivna, nihče me ne žali. Imam kar vljudno publiko in upam, da bo tako tudi ostalo.

Ponavadi ljudje najprej začnejo s pisanjem bloga, ki ga nato nadgradijo z objavami na družbenih omrežjih. Pri vas je bilo ravno obratno.

Vsebine na Instagramu objavljam že kakšni dve leti. A se je, presenetljivo, s pisanjem bloga povečalo število ljudi, ki me bere. Pred tem nisem verjela v moč Facebooka, a tam dobim veliko ljudi, ki preberejo in delijo moj blog.

Po poklicu ste grafična oblikovalka, trenutno delate kot svobodnjakinja. Pred tem ste si izkušnje nabirali tudi v agencijah in drugih podjetjih. Kako to, da ste se že tako mladi odločili za samostojno pot?

Na samostojni poti sem od oktobra, za takšno odločitvijo stoji več razlogov. Ne maram korporativnega okolja in tega, da ljudje od mene pričakujejo, da sem nekaj, kar nisem. To je imelo precej negativen vpliv name in nisem se dobro počutila. Ne maram tudi, da si nekdo za moje delo prilasti zasluge, kar se v takšnih podjetjih večkrat dogaja. Če si želiš biti človek, ki je nekaj vreden, je samostojna pot prava izbira.

Samostojna pot zna biti v Sloveniji kar zahtevna. Kaj so za vas pozitivne in negativne strani takšnega načina dela?

Pozitivne so zagotovo svoboda pri delu, sam odločaš, kako želiš delati in kaj želiš delati. Dobivam veliko povpraševanj in jih veliko tudi zavrnem, saj je zanimivo, da me ljudje kontaktirajo in sprašujejo, če bi delala nekaj, za kar točno vedo, da nočem delati. Ne
bi rada delala nečesa, v kar ne verjamem. Prednost je zagotovo, da si sam oblikuješ, kako želiš delati, sam postavljaš omejitve. Negativno pa je zagotovo to, da moraš biti človek za takšno delo. Eni so slabi svobodnjaki, nimajo samodiscipline in motivacije, ki je ključna. Sama sem izredno motivirana, vse kar delam, me veseli. Meni je tudi vseeno, če en mesec nimam dela, raje živim nekaj časa skromneje, kot da počnem nekaj, kar mi ni blizu. Veliko ljudi tega ne razume in znajo biti precej obsojajoči.

Se da normalno preživeti kot svobodnjak in ali je potrebno veliko poguma, da se podaš na samostojno pot?

Pri oblikovanju to zelo dobro sprejemajo, tudi izobrazba nima velikega pomena, ljudje bolj gledajo na to, kaj jim lahko ponudiš. Razumejo, da nekateri tako lažje funkcioniramo. Raje vložijo v dober kader, ki ga občasno potrebujejo, kot v nekoga, ki je tam cele dneve in dela polovično.

Pred leti ste delali v marketingu velikega podjetja. Koliko časa ste delali tam in zakaj ste se odločili, da to na zunaj dobro službo pustite?

Razlogov je veliko, glavni je, da ljudje, ki me srečajo sedaj in so me srečali takrat, ne morejo verjeti spremembi. V tistih časih sem bila popolnoma druga oseba, nisem bila jaz. Poleg tega nisem človek, ki bi delal, kar mi ni blizu. Avtomobilizem, luksuzne znamke me ne zanimajo preveč, je sicer zanimivo, ampak je veliko hinavščine, materialne stvari mi ne pomenijo veliko. Pomembna pa mi je npr. skrb za okolje in tam sem se počutila, da sem hinavka do same sebe.

A v blogu ste zapisali, da je to ena najboljših šol, ki ste jih lahko dobili.

Šola te nikoli ne nauči toliko kot dejanske izkušnje. Dobra stran je bila, da sem delala z ljudmi, ki jih kot povprečna Slovenka ne bi spoznala. Direktorji, premožnejši poslovneži, do katerih imamo predsodke so polni zgodb in izkušenj in od njih sem se ogromno naučila. Te ljudje so bili razlog, da sem delala toliko časa, saj so me napolnjevali z energijo.

Ena od težav, s katero ste se srečevali, ko ste tam delali je bila, da ste velika zagovornica okolja, ki pa se ne sklada ravno z avtomobilsko industrijo. Se je vaša skrb še dodatno razvila, ko ste delali tam ali že prej?

Ne, skrb za okolje se je pojavila kakšnih pet let nazaj. Delala sem v restavraciji, kjer je bila šefica zagovornica skrbi za okolje in je imela precej močen vpliv name in prvič sem dobila občutek, da to zanima tudi mene. To se je z leti stopnjevalo in v omenjenem podjetju doseglo vrhunec. Počutila sem se hinavsko, ker sem delala nekaj, verjela pa čisto nekaj drugega. O tem sem nato začela govoriti na Instagram profilu, saj sem želela dati ven iz sebe. Ljudje so me podprli in bili navdušeni, da nekdo razmišlja in govori o tem. In takrat sem se odločila, da ne bom več delala nekaj, kar ni v skladu z mojimi vrednotami.

Spregovorili ste tudi o svoji izkušnji z depresijo. Kakšni so bili pri tem odzivi ljudi, glede na to da redko kdo javno spregovori o tem?

Zanimivo je bilo videti odziv ljudi, ki me poznajo še iz tistih časov, veliko ljudi je reklo, da niso vedeli in da so presenečeni, a da so ponosni, ko vidijo, kako daleč sem prišla. Te odzivi so sicer sladko kisli, ker si malo jezen, ker nihče takrat ni opazil, kaj se dogaja s tabo. A po drugi strani jim tega nisi povedal. Kar pa se tiče ostalih ljudi, ki mi sledijo, so veseli, da govorim o tem, ker so mogoče imeli podobno izkušnjo in lahko vidijo, da se da priti ven iz nje.

Večkrat ste tudi zapisali, da so ljudje opazili, da ste se v zadnjih letih spremenili. Kako je prišlo do te spremembe?

Bila sem človek, ki je ves čas iskal pozornost, imela sem občutek, da sem manj vredna, iskala sem potrditev, vsem sem želela biti všeč, hotela sem najboljše rezultate. To je bil takšen pritisk name, da na neki točki nisem več zmogla in to se je razvilo v težave, ki sem jih imela in s katerimi se še vedno borim. Tista prelomna točka je bila toksična zveza, v kateri je bilo vedno slabše. Na določeni točki prideš do dna in lahko greš samo še gor. In takrat sem se odločila, da bom začela živeti zase ter ne za druge in postala druga oseba.

Veliko časa ste posvečali iskanju kariernih priložnosti, ves čas ste prednost dajali karieri, v zadnjem času pa ste ugotovili, da si morate vzeti čas zase in se umiriti. Kaj bi svetovali vrstnikom, ki se jim v glavo vceplja, da sedaj ni čas za uživanje, ampak se je potrebno vreči v delo in biti produktiven na več področjih?

Svetovala bi jim, da naj doživijo, to, kar sem doživela sama. V vsako zadevo sem se vrgla na polno in poskušala doseči maksimalno, ker sem se bala, da ne bom dobila zaposlitve. In tako sem izgorela. Veliko ljudi mi ni verjelo, da lahko pri mojih letih izgoriš, če pa še delati nisem začela.

Poskusi doseči maksimus, a ko si na točki, ko je preveč, pojdi stran. A veliko ljudi tega ne naredi, ker jim je družba vbila v glavo, da je potrebno iti do konca, da moraš biti produktiven in ves čas delati, mladi pa ne vedo, da si moraš tudi oddahniti in vzeti čas zase. Če želiš biti zdrav in živeti kakovostno življenje, je to zelo pomembno.

Ste neke vrste influncerka. Kaj vi menite o profilih, ki promovirajo same popolne stvari in je en profil enak drugemu?

Zdi se mi žalostno, da je to še vedno v porastu. Pisanje o modi in lepoti se da povezati tudi s temami, ki so pomembne, saj ima vsaka stvar več plati. Je pa čedalje več influencerjev, ki govorijo o teh temah in upam, da tudi novim dajo vtis, da lahko svojemu pisanju in objavam dodajo neko dodano vrednost.

Kam vas bo pripeljala prihodnost?

Ne glede na to, kako klišejsko se sliši, se učim živeti v trenutku. Nočem razmišljati o prihodnosti, ker ko neham, se zgodijo same dobre stvari. Želim si samo, da bi imela možnost delati na lastnih idejah in lastnih izdelkih ter znamkah, s katerimi bi širila to o čemer govorim.

Avtorica: Klavdija Rupar
Foto: Črt Piksi