Petra Škabar: Želim pokazati, da Instagram niso samo lepe fotografije, potovanja in popolna življenja

Petra je izredno zgovorno, simpatično mlado dekle, ki je v modi začelo delati pred slabimi štirimi leti, ko je skupaj z dvema kolegicama pri rosnih 18. letih ustanovilo svoje podjetje z oblačili. S podjetjem je Petra pridobila ogromno izkušenj, a sedaj se raje znajde pred objektivom ali pomaga drugim. Trenutno se posveča faksu, z novim profilom na Instagramu pa želi, da bi ljudje lažje spregovorili o svojih težavah in videli, da nismo popolni in da ima vsak izmed nas kakšen problem.

Ste manekenka, absolventka psihologije, soustanoviteljica Rotaract Ljubljana Feniks, predkratkim ste začeli z vodenjem profila Izpovedi mentalnega zdravja. Študij na psihologiji je precej težek, kako vam uspe usklajevati vse te stvari?

To sem se že sama večkrat vprašala. Z Rotaractom sem začela, ko sem bila stara 16 let, a to mi ne predstavlja obveze, ampak mi je v veselje. Več težav je bilo na začetku faksa, ko smo ustanovile podjetje z oblačili Upaj. Bilo je težko, a na koncu dneva sem ugotovila, da če rad nekaj delaš in imaš to željo speljati, lahko narediš vse. Sem pa z razlogom absolventka, da lahko faks končam malo počasneje. A sem si potem absolventa napolnila z novimi stvarmi in projekti, tako da imam polno dela, samo da zraven nimam še obveznih vaj na faksu.

Leta 2014 ste tri dekleta ustanovila podjetje Upaj. Kaj vse ste prodajale, koliko časa ste delovale in zakaj danes podjetja ni več?

To je bila super življenjska izkušnja, naučila sem se voditi stvari, organizirati modna fotografiranja, veliko sem se naučila o marketingu, res je bila odlična izkušnja, ampak na koncu dneva enostavno ni šlo skozi. Podjetje ni obstalo zaradi več dejavnikov. Sicer še vedno stoji, pustile smo ga in upamo, da ga prevzame nekdo drug. Prodajale smo vse od torbic iz filca, začele smo z nahrbtniki, potem smo imele srajce, majce s potiski, bodije, kopalke, bilo je toliko različnih stvari, da bi lahko odprle že svojo trgovino. Sem pa prišla do zaključka, da v modi ne bom več delala.

Zakaj?

Sem empatična oseba, vse se me zelo dotakne, vse mi pride do srca, moda pa je zelo robusten posel, oster in ne ravno prijeten za posameznika. Sem sicer močna in trdna osebnost, a mi je slovenska zajedljivost prišla do živega. Zato sem se postavila na drugo stran, na stran objektiva. Čeprav sem rekla, da ne bom več delala tega, mi je v vlogi modela bolj všeč, saj imam manj odgovornosti in sem lahko bolj sproščena.

Koliko časa se že gibljete v manekenskih vodah in kako se je začela vaša pot?

Za to je kriv Robert Ribič. Ko smo dale ven novo kolekcijo, se nam je zgodilo, da smo imele manekenko le za dobre pol ure, za poslikati pa je bila celotna jesenska kolekcija. Dizajnerka Anja Koželj ima mankenske izkušnje, ampak je rekla, da ona kot oblikovalka ne bi rada predstavljala svojih oblačil in je prosila mene. In sem rekla, v redu, za podjetje vse. Robert ni mogel verjeti, da sem prvič stopila pred fotoaparat in takrat se je odločil, da hoče delati z mano. Od tega bodo sedaj štiri leta.

Katera je vaša najljubša modna znamka, s katero ste sodelovali?

Malalan. Do konca življenja bo Malalan. Po nekakšnem čudnem naključju sem prišla zraven in bila čisto šokirana, saj smo si sposodili Porscheja, slikali pa v Kempinskem v Portorožu. Tam sem spoznala tudi Tjašo Malalan in njenega fanta, ki sta čudovita človeka in tako zabavnega slikanja se ne spomnim.

Imate še kakšno znamko, s katero si želite sodelovati?

Zagotovo Cliche in seveda kakšne utopične, kot sta Dolce&Gabbana in Versace, s katerimi si želi delati vsaka manekenka.

Omenili ste, da ste samosvoji in da se najraje odločate sami. Kakšni so kriteriji za ekipo, s katero bi sodelovali?

Kot prvo mi mora biti všeč ekipa, ponavadi sodelujem z mojo ekipo fotografov, z vizažistkami, ki jih poznam. Gledam, da gre za Ethical Fashion in da imajo neko vizijo. Sem pomagala tudi študentki na oblikovni, ki nikakor ni dobila fotografa ter manekenke in ker verjamem vanjo, sem delala zastonj. Nekaj moram videti v človeku ali viziji.

Glede na to, da ste manekena, imate izbran slog, ki ga obožujete in kakšnega, ki vam niti malo ni všeč?

Totalno sovražim podložena ramena, ko najdem kakšen suknjič od stare mame ali babice, me kar zmrazi, ko vidim podložke. Obožujem pa hlače z visokim pasom in čimbolj široke hlače. Letošnja moda je narejena zame, te trende bi lahko bi nosila vsak dan.

Si kariero predstavljate v manekenstvu ali si v prvi vrsti želite delati kot psihologinja?

V prvi vrsti je psihologija in vedno bo. Manekenstvo je bolj hobi, saj mi je zabavno, s tem lahko nekomu pomagam ali izpolnim idejo. Enako z reklamami, ki sem jih začela delati pred kratkim, uživam, da sem cel dan na setu in spoznavam nove ljudi. Primarno pa se vidim kot psihologinja, ne vem sicer, kaj bom delala čez 20 let, a utopično si želim, da bi imela svojo kliniko, s katero bi pomagala ljudem.

Trenutno ste absolventka. Kako izkoriščate »prosto« leto?

Rekla sem si, da bom malo delala, malo potovala in začela nove projekte. Začela sem s projektom Izpovedi mentalnega zdravja, našla sem si službo kot referentka v enem izmed referatov, zraven delam še faks. Marca grem v Maroko, v začetku maja s kolegicami v Amsterdam in poleti za en mesec na Portugalsko. Vse mi je v veselje, tudi učim se rada. Če imaš željo in to rad delaš, se da narediti prav vse.

Ste tudi soustanoviteljica Rotaract Ljubljana Feniks. Kaj vse počnete v klubu in zakaj se zavzemate?

Kar se tiče Rotaracta ima veliko ljudi napačna prepričanja, da gre za elitneže. Sama sem spoznala, da gre za skupino ljudi, ki jih lahko pokličem sredi noči in se bodo pripravljeni z mano pogovarjati, to so ljudje, ki me spodbujajo in mi pomagajo. Vidim skupino, ki se je povezala, da bi naredila nekaj dobrega. Drugače gre za klub, ki dela različne projekte, s katerimi zbiramo denar, ki ga nato darujemo za različne namene. Vse delamo prostovoljno in zato, da se nekaj naučimo ter pomagamo drugim.

In če predstaviva še vaš profil na Instagramu, Izpovedi mentalnega zdravja. Kaj vas je napeljalo na to idejo in kaj želite doseči z njim?

Ne vem točno, od kje sem dobila idejo, ni šlo za nekaj, kar bi dolgo načrtovala ali se spomnila čez noč. Vedno sem bila mnenja, da se o tem premalo govori. Potem sem se lani prvič spopadla z depresivno epizodo in oči me je vprašal, zakaj si ne poiščem pomoči pri psihologu. Takrat mi je čez glavo šinilo, da zakaj psihologa, saj z mano ni nič narobe. Potem pa sem ugotovila, da sem jaz tista, ki bo pomagala ljudem, jaz sem tista, ki mora začeti govoriti o tem. Najprej sem na svojem osebnem profilu naredila objavo, da sem depresivna, kako to vpliva name, se zahvalila vsem, ki so mi stali ob strani. In dobila sem zares pozitiven odziv. Ljudje so pisali, da kako sem lahko tako iskrena, da kako, da si upam, to pisati na Instagramu. In takrat sem dobila idejo za ta profil. Da dokažem tudi, da Instagram niso le potovanja, popolna življenja in lepe fototgrafije, da nismo popolni in da se vsak spopada, s kakšno stvarjo. S profilom si želim doseči, da se več govori o mentalnem zdravju, da bodo ljudje opazili, da se to dogaja in ne bodo tiho. Sem pa dala na izbiro, da lahko zgodbo povedo tudi anonimno.

Kakšni so odzivi?

Odzivi so neverjetni. Ljudje so mi pisali, me objavljali na Instagram storyjih, komentirali, pošiljali sporočila. Nisem morala verjeti, da sem dobila takšen odziv. Gledala sem telefon, vprašala fanta, kaj se dogaja in je rekel, da je vedel, da se bo zgodilo točno to. Kar se tiče zbiranja zgodb, sem večinoma jaz tista, ki more pristopit do ljudi. Tudi večina ljudi se odloči za anonimnost, niti psihologi niso pripravljeni dati svojega imena. Najbolj smešno je, ker imam že prvi lažen profil. Na začetku sem se jezila, ampak sem potem ugotovila, da ni nič narobe, saj je prav, da se o tem govori.

Kaj mislite, da bi se še dalo narediti v tej smeri?

Upam, da bo ta profil dosegel čim več ljudi, ne v smislu sledilcev, ampak da bodo ljudje začeli govoriti o tem. Tudi starejši, mlajši in ne le ljudje v mestih, ampak tudi v odročnih krajih. Da bo platforma prišla do poročil, imela še kakšen intervju, da bodo ljudje v tem našli uteho. Na dolgi rok pa bi ustvarila kliniko, ki bi bila namenjena vsem, da bi združevala različne strokovnjake.

Kaj drugače najraje počnete v prostem času?

Rada pečem. Pripravim si kozarec prosecca, pečem torte, kolače in ker sem velik sladkosned, na koncu tudi veliko pojem. Nesem to še v službo, k babici, k fantu in vsak ima nekaj od tega. Drugače se ukvarjam še z marketingom, to je zame prosti čas in ne huda obveznost. 

Imate še kakšne neuresničene cilje ali želje za prihodnost?

Del življenja si želim preživeti v tujini, zares živeti nekje. In da bi v Sloveniji naredila korenite spremembe pri delu psihologov. To zakonsko ni urejeno, imamo veliko šarlatanov, ki lahko upravljajo terapevtsko dejavnost, a nimajo ustrezne izobrazbe. Drugače pa si želim narediti nekaj dobrega v svetu in ožje gledano v Sloveniji.

Petra Škabar, 21 let "Pozdravljeni, moje ime je Petra Škabar. Letos sem absolventka Psihologije na univerzi v Ljubljani. Poleg tega, da sem (bodoča) psihologinja, sem tudi prostovoljka, aktivistka in v sami osnovi - človek. Človek, ki se na vsakodnevni ravni spopada s takimi ali drugačnimi "nalogami" ter preizkušnjami, ki mi jih postavlja moje mentalno zdravje. Pred slabih pol leta sem se tako prvič spopadla z boleznijo, ki prizadane 14% odraslih Slovencev ter kar 20% mladostnikov pred 18. letom starosti; depresijo (oz depresivna epizoda). Kot (bodoča) psihologinja bi človek pričakoval, da bom dobro vedela, kako se s težavo spoprijeti; moja izkušnja pa me je privedla do spoznanja, da ljudje vemo zelo malo o mentalnem zdravju in se v splošnem z njim ukvarjamo precej redko." #izpovedimentalnegazdravja———————————————— Dotičen profil je namenjen temu, da spregovorimo o mentalnem zdravju. Da spregovorimo o težavah, s katerimi se srečuje vsaka druga oseba. Da spregovorimo o temah, ki so bile do sedaj "prepovedane" oz. v družbi ne-sprejete. Zgodbe tako zbiram preko e-mail naslova (mentalno.zdravje@gmail.com) ali preko zasebnega instagram sporočila. Zgodbe lahko oddate tudi anonimno.

A post shared by Izpovedi Mentalnega Zdravja (@mentalno.zdravje) on Jan 8, 2018 at 10:08am PST

Avtorica: Klavdija Rupar
Fotografije: Črt Piksi