Anja Jager: Gorenjka, ki polovico leta preživi na valovih

Nasmeh do ušes, zagorela polt sredi zime, sem in tja kakšna nova modrica ali tetovaža, simpatiziranje s hipijevskim življenjskim slogom, a vseeno v koraku z digitalizacijo sveta. To je Anja, simpatična Gorenjka, ki je z Mično klepetala v tokratnem intervjuju.

O tem, kako so jo k jadranju na deski pritegnili lepi fantje, o tem, kako je to postala njena služba, o stvareh, ki jih počne kadar ni na morju in o navdihu, ki ga mladim včasih zmanjka.

Kam sega prvo srečanje z windsurfanjem in od kod navdušenje zanj?

To imamo v družini. Oče je windsurfer in že odkar sem prišla na svet, smo družinske počitnice preživljali na vetru. A me takrat jadro in deska nista preveč ganila, niti me v to nihče ni silil. Jaz sem barvala kamne na plaži, nabirala školjke, prirejala nastope in razstave s prijatelji ... Zanj sem se navdušila in se pričela učiti šele 8 let nazaj, ko sem se naveličala otročjih igric in so me začeli zanimati lepi fantje, ki sem jih takrat našla v windsurferjih. Pa sem si rekla: »Nič, če bi rada spoznavala take fante, ki poletja preživijo v kemperju na plaži in delajo hude trike na vodi, se nauči surfat.« In ko se nekaj odločim, ne odneham kar tako. Ne govorim o fantih, ampak o windsurfanju in moji motivaciji za učenje, ki je pri tem športu ni nikoli konec.

Kaj, poleg vetra in valov, je pri windsurferskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?

Slišalo se bo povsem klišejsko, ampak seveda različni koščki sveta, ljudje in njihove kulture. Windsurferji in domačini na spotih, kjer surfamo. Njihova hrana, načini življenja, ki se v neki točki povežejo in sklenejo v zgodbo in tesna prijateljstva. Svet windsurferjev je zelo majhen, saj se v določenem letnem času nahajamo na enakih spotih. Zgodilo se je že, da sem na Fuerteventuri med surfanjem srečala prijatelje iz Grčije in skupaj smo nepričakovano imeli najboljše počitnice. Pa seveda sproščeno vzdušje, pogovori in reševanje sveta zvečer ob svečkah, pivu, pod zvezdami in prijetno utrujenimi telesi od dneva na vodi. Ta občutek pripadnosti, svobode in sreče, ki pride zraven.

Zdi se, da veliko ljudi meša pojme – windsurfanje vs. surfanje ...

Pri windsurfanju – po slovensko jadranju na deski – imamo na desko pripeto jadro, s katerim lovimo veter, ki je naša primarna pogonska sila. Pri surfanju pa jadra ni, in poganja te sila vode – valov. Posledično windurferji nismo omejeni le na valove, ampak se lahko igramo tudi na ravni vodi, a obožujemo lovljenje valov. In ne, nismo skregani eni z drugimi. Imamo se radi.

Kako je hobi prerasel v službo?

Po nekaj letih, ko je bilo denarnih nagrad za lepo spričevalo konec in ko sem iztrošla vse prihranke. To je bilo leta 2011. Takrat sem s šotorom prišla na otok Karpathos, kjer sem planirala ostati 2 meseca. V tamkajšnjem windsurf centru so potrebovali pomoč. Pa sem začela delat, sprva kot prenašalec jader in desk in vedno bolj kot inštruktor. Po treh sezonah tu, me je leta 2012 pod svoje okrilje vzela danes največja tovrstna šola windsurfanja na svetu windsurfer.si (Quiksilver Windsurf School), katere lastnika sta izjemna slovenska windsurferja Žiga Hrček in Nina Tanhofer. Danes sem tu že peto leto, oddelala skoraj 50 kempov in svoje znanje ter strast skupaj z najboljšo ekipo predala že stotinam tečajnikom.

Kolikšen del leta preživite na deski in kje ste surfali letos?

Vsaj pol leta. Včasih več, včasih malo manj, odvisno od obveznosti, ki jih imam doma. In vedno tudi z vmesnimi postanki v Sloveniji, ki jo obožujem. Od marca do novembra, kolikor traja sezona, ponavadi kar vsak mesec spakiramo in gremo.

Valove sem letos iskala in lovila v Maroku. In so me prevzeli. To je čisto druga dimenzija windsurfanja. Veter pa sem lovila na Fuerteventuri, Sardiniji in na dveh različnih grških otokih, Karpathosu in Vassilikiju. Konec meseca ponovno potujem na Sardinijo, potem pa bom malo surfala na domačih spotih v Istri – kar ima še poseben čar.

Koliko in katerim krajem – glede na to, da velik del leta preživite zdoma – še lahko rečete "dom"?

Definitivno je moj drugi dom grški otok Karpatos. Zgodba se je začela leta 1993, ko smo z družino prosto kempirali na plaži. In od takrat sem bila tam 24-krat. Vsako leto. Nekako je tako naneslo in prav nič ni dolgčas. Vedno odkrijem kaj novega, otoški prebivalci in obiskovalci so velik del mojega življenja in nekateri izmed njih prvovrstni prijatelji. Vetra ne manjka, zabav in vrhunskih ljudi pa tudi ne. In vsako leto znova komaj čakam, da pridem tja, se zapeljem po vijugasti cesti proti vasici in zalivom, vse objamem, polupčkam, jim pomaham na vodi in se z njimi podružim. Mislim, da bom tam nekoč imela čisto majhno modro-belo hiško, ki bo vedno odprtih vrat.

Kako je videti dan s tečajniki?

V času kempa je ekipa popolnoma predana našim tečajnikom, ki večinoma prihajajo iz Slovenije, vse več pa tudi z drugih koncev Evrope. Organiziramo tedenske kempe, kjer tečaji potekajo 4-5 dni. Dan začnemo z jutranjim razgibavanjem in nadaljujemo s tečaji. Inštruktorjem so dodeljene posamične skupine tečajnikov, ki so po znanju razporejeni v homogene skupine. Vsaka skupina ima na dan 2 uri tečaja, ki vključuje teorijo na kopnem in prakso na vodi, vse pod taktirko inštruktorja in snemalca, ki snema dogajanje na vodi. Vse posnetke inštruktorji pregledamo, obdelamo in iz njih za vsako skupino sestavimo videoanalizo, kjer popravimo napake, ki jih morda na vodi nismo opazili in utrdimo znanje tečajnikov. Ljudje se radi gledamo, včasih se svojih napak na vodi sploh ne zavedamo. Sploh, če je potrebno misliti na ravnotežje, desko, jadro, trapez ... Ko je takega dneva konec, se družimo s tečajniki ali surfamo za sebe. In na koncu popadamo v postelje.

Je windsurfing pretežno moški šport/svet? Kako se znajdete v njem?

Ja in ne. Še vedno seveda moški prevladujejo, a punc je vedno več. In to zelo dobrih in motiviranih. Pri nas v ekipi se zadnje čase celo dogaja, da prevladujemo. Znajti se ni tako težko – k samostojnosti veliko pripomore osnovno znanje »šraufanja«, uporaba strešnih vrvi in nekaj vrvne tehnike, ki je potrebna pri sestavi jadra. Pa tudi, če se kaj zatakne, pridejo fantje hitro na pomoč. In vedno nas še dodatno spoštujejo, pazijo na vodi, podpirajo in motivirajo. Ni nam hudega (smeh).

Kaj počnete v tisti polovici leta, ko niste v vodi?

Do sedaj sem bila študentka. No, uradno nisem več, a v praksi sem še vedno. Študiram komunikologijo in trenutno me do magisterija čaka še ciljna ravnina. Med študijem sem iskala svoje talente tudi drugje, kot le na vodi in se našla kot tektopiska, organizatorka dogodkov, urejevalka in opravljalka marketinških vsebin ter urednica v eni od marketinških agencij. Delo je kreativno in dinamično in to je super. Pridobljeno znanje želim nadgraditi in povezati s svojim načinom življenja.

Kakšna bi bila potemtakem vaša sanjska služba?

15 let nazaj sem hotela biti frizerka. Potem cvetličarka. Potem pa sem šla na FDV in odkrila, da mi niti zlaganje besed, družba, kulture, lepe ter berljive vsebine niso tuje. Začela sem še surfat in se zaljubila v ocean. Nekako je potrebno najti pravo središčno pot in z malo truda mislim, da ne bo težav, tudi osnovna ideja je že tu, potrebna je le realizacija. In čas, ki bo pokazal kam točno me bo odneslo.

Mladim vaše generacije pogosto zmanjka navdiha in se iščejo v strogih okvirih svoje izobrazbe. Kakšen nasvet zanje?

Uf, na to temo bi lahko napisali cel članek. Naj poudarim, da sem tudi sama zagovornik izobrazbe, saj ti študijska leta, če jih znaš pravilno izkoristiti in če se pravilno usmeriš, prinesejo toliko znanja in spoznanja o samemu sebi, da se na koncu lažje orientiraš in pozicioniraš v okolje, v katerem želiš delovati. Vseeno pa je izobrazba znotraj posameznika le majhen košček celote, s katero človek na koncu deluje. Poleg pridobivanja le-te, je nujno potrebno izkoristiti čas za odkrivanje drugih stvari in interesov, ki pomagajo tako pri koncentraciji ob študiju, te odklopijo, vzbodbudijo kreativnost in te napajajo z energijo. Ni toliko važna težavnost študija, kot so pomembni razporeditev časa in postavljanje lastnih prioritet ter želja. Na koncu se vedno vse sestavi, pa tudi če zadnji trenutek. In več kot imamo naenkrat stvari, bolj smo efektivni. Ni tako? Moj nasvet je torej, da izkoristite vsak prost trenutek za spoznavanje drugih perspektiv življenja in ljudi. Na kavču ni veliko takih priložnosti, prav tako ne na televiziji. Pojdite v naravo, na zabavo, za katero ste mislili, da ste že prestari, splezajte na goro, se potopite v ocean, pihnite regratovo lučko in zadihajte. Vse ostalo se bo potem odvilo samo od sebe, saj zgoraj naštete stvari delujejo kot polnilec za telefon – zjutraj bomo na 100 %.

Avtor: Maja Fister

Foto: Maja Fister, osebni arhiv Anje Jager