Znane Slovenke ob dnevu žena: Naj bo to opomnik, da ni vse tako, kot bi moralo biti

Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, smo znane uspešne Slovenke povprašali o njihovem razmišljanju o tem prazniku. Nekoč je mamam, babicam, tetam, učiteljicam, trgovkam pomenil malone več kot njihov rojstni dan. Danes se spomnimo na vse ženske sveta in posebej na tiste, ki so dobre z nami. Poklonimo jim rožo, bajadero, zavojček kave ali si vzemimo čas za telefonski klic, ne zgolj sms sporočilo.

TINA GABER, nekdanja miss, bivša lobistka, sociologinja in partnerka predsednika vlade

»Ko mi nekdo omeni 8. marec, vidim malo Tino, ki vsa ponosna “leti” domov iz šole z ročno izdelano čestitko ter šopkom cvetlic za mamico in babici. Ta dan je bil pri nas zmeraj praznik, ko se je še posebej poudarilo kako cenjene in spoštovane smo ženske v naši družini.

In ta cvet, ki ga še danes prejmem v dar od najbližjih, je simbol moči. Moči, poguma in samozavesti, ki jo mora vsaka ženska najti sama v sebi. Tudi če jo k temu ne navdihuje njena okolica. Zagotovo pa lahko najde inspiracijo v vseh izjemnih ženskah tekom zgodovine, ki so nam priborile sedanjost. In dokler ne bomo poskrbele za enakopravno prihodnost vseh naših “sester” širom sveta, bomo boj nadaljevale.

Lepo je biti ženska in v svoji ženskosti ne vlečem vzporednic z moškim svetom, saj se v ženskem počutim fenomenalno. In kadar mi zmanjka moči, se spomnim, da lahko le jaz zaščitim tisto malo deklico v meni, ki je verjela v svoje sanje, ko je s šopkom tekla mami v objem.«

BARBARA ČEFERIN, fotografinja in lastnica Galerije Fotografija

»V svojih otroških in mladinskih letih sem 8. marec dojemala kot svečan dan, ko je bila, skoraj bolj kot za svoj rojstni dan, v središču pozornosti moja mama, ki sem ji z nageljnom ali manjšim šopkom izkazala spoštovanje, ker je tako lepo skrbela za nas in bila tak 'multitasking', vedno tu za nas. Enako sta naredila moj starejši brat in oče.

Malo hecno mi je bilo edino gledati vse tiste moške z nageljčki, ki so se z razrahljanimi kravatami in opotekajoč vračali proti večeru v svoje domove. Zato se mi je z leti ta praznik zazdel nepotreben in skomercializiran. Čeprav naj ne bi bilo na tej točki razvoja naše družbe več vprašanje glede enakovrednega položaja žensk v njej, pa spet v mnogih okoljih narašča nasilje nad ženskami – ali nikoli niti ni zamrlo – in se jim kratijo mnoge pravice.

Na žalost en dan v letu, ki časti žensko, prav nič ne pripomore k izboljšanju položaja. Lahko pa vseeno deluje kot vsakokratni opomnik, da ni vse in povsod tako, kot bi moralo biti.«

NATAŠA LUŠA, direktorica medijske hiše Delo

»Osmi marec mi vedno zbudi otroški spomin. Oče je mami za ta dan vedno prinesel kakšno malenkost, največkrat rožo. Natančno se spomnim trenutka, bila sem v drugem razredu osnovne šole, ko je čakalo darilo tudi mene. Dobila sem knjigo s posvetilom: »Dragi hčerki za dan žena, oči.« Bila sem popolnoma presenečena, on pa je rekel: »Saj boš tudi ti nekega dne ženska.« Knjiga se je na žalost izgubila, ni pa se izgubilo njeno sporočilo.

Vsaka deklica ima v sebi zametek ženske, ki bo iz nje nastala. Kadar sem v dvomu, se spomnim tiste deklice, ki je s široko razprtimi očmi prvič pomislila, da bo tudi sama nekoč ženska, in poti, ki me je pripeljala do tega, kakšen človek sem danes. Zato še vedno rada praznujem 8. marec, v spomin na tisto deklico in v spomin na vse tiste ženske, zaradi katerih je ta praznik sploh nastal.

Prav se mi zdi, da s tem dnem opozorimo na ženske, ki so v marsikateri družbi še vedno med ranljivimi skupinami, a tudi na vse tiste, ki s svojim delovanjem gradijo medosebne odnose in skrbijo za izboljševanje družbe nasploh.«

AJŠA VODNIK, generalna direktorica AmCham Slovenija

»Ko ima 8. marec vonj po naftalinu, sprenevedanju, lažnih obljubah in nageljnih enkrat na leto, mi ni ljub. Če pa je to dan, kot bi moral biti vsak, ko lahko izražamo svojo žensko energijo, sanjamo in si upamo sanje uresničiti, opolnomočimo sebe in druge, ko spoštujemo druga drugo in drug drugega, potem ga z veseljem praznujem. Kot mednarodni dan žensk pa je zagotovo primeren opomnik, da so, po svetu in doma, žal še velike krivice in se velja izpostaviti za enake priložnosti in enakopravnost vseh.«

URŠULA CETINSKI, generalna direktorica Cankarjevega doma

»Točno vem, kdaj sem bila najbolj srečna v življenju, pa tudi, kdaj sem bila najbolj ponosna. Najbolj srečna, ko se je rodil moj sin, najbolj ponosna pa, ko sem končala zahteven podiplomski študij kulturnega menedž­menta v Salzburgu. V trenutku, ko so bili težki izpiti za mano, sem se najprej spomnila na svojo staro mamo Ano, ki je bila sirota in ni imela možnosti za šolanje.

Pomislila sem na strašansko razliko, ki se je zgodila v samo treh generacijah žensk. Pomislila sem tudi na to, kako dobro se bo imela moja vnukinja, če jo bom kdaj imela. Zdaj mislim drugače. Da družba enakih možnosti za ženske tudi v Evropi sploh ni več samoumevna. Tako je 8. marec zame dan, ko se spomnim na vse ženske sveta, tiste pred mano in tudi na mlajše od mene.

Predvsem pa na tiste, ki so doživele hude družbene krivice. Med njimi je svetovna popotnica Alma Karlin, po kateri smo v Cankarjevem domu ravno poimenovali novo dvorano. S to gesto smo ji rekli: 'Oprosti.'«

VESNA VUK GODINA, doktorica socioloških znanosti, antropologinja, komulnistka

»8. marec mi osebno pomeni veliko. Pomeni mi spomin in opomnik na začetke ženskih gibanj, na vse tiste dame v dolgih oblekah in očarljivih klobukih, ki so se uprle izkoriščanju, zatiranju, eksploataciji. 8. marec vedno praznujem tako: v kontekstu razrednega boja oziroma kot posebno obliko razrednega boja. Ne kot to, kar je zahodni feminizem postal danes. 

V naši družini je od vedno običaj, da se za 8. marec poklanja cvetje - ne le moški ženskam, ampak tudi ženske ženskam. Sicer pa 8. marec že leta začnem tako, da vsem ženskam, katerih telefonske številke imam v telefonu, že zjutraj čestitam za praznik. Tudi tistim, ki jih poznam precej formalno. Če sta čas in možnost, gremo tudi na kosilo. In če sta čas in možnost, si zvečer pogledamo kak dober film.

Kaj bi morali v Sloveniji storiti za še boljši položaj žensk? Zavreči blodnje sodobnega belega zahodnega feminizma, ki je namenjen izboljševanju položaja zgolj posameznic, ki so praviloma že privilegirane. Feminizem je treba vrniti v kontekst razrednega boja. Sovražniki niso moški, ampak kapital in kapitalizem. Enako kot pri podnebni krizi, ekološki krizi, vojni v Ukrajini in še čem. Dokler tega ne bomo dojele, nimamo možnosti zares izboljšati položaja žensk v Sloveniji, a tudi ne v svetu. Za boljši položaj žensk se je treba boriti zoper eksploatacijo vseh žensk na tem planetu s strani kapitala, in to vsak dan, ne le enkrat na leto. In treba se je boriti z zavestjo, kdo je pravi sovražnik. Moški to niso.«

ANA TAVČAR, televizijska voditeljica, učiteljica nemščine in angleščine

»Ravno te dni sem izbrskala zanimivo misel, ki pravi: "Težko je biti ženska, ker moraš misliti kot moški, ravnati kot ženska, izgledati kot mladostnica in garati kot konj." Vidim dosti resnice v tem in morda si vzamemo vsako četrtino tega odvisnega stavka, vsak del te povedi v razmislek. Ko mi rečete "ženska", so moje misli sicer v trenutku polne, polne zgodb, dejstev, misli, vsega; nekaj tega sem zapisala v kolumno aktualne OnePlus. In ja, tudi jaz sem med tistimi ženskami, ki si kupujemo rože - za lepši dan, lepo mizo ali preprosto kar tako. Ker je cvetje nekaj lepega in ker me lepota v smislu estetike pomirja. 

In ko me vprašate o položaju žensk, se zdi, da smo naredili že veliko; imamo žensko predsednico, trend žensk v politiki je viden, višje plače in visoka mesta tudi, po drugi strani pa je statistika kljub vsemu še vedno v prid moškim. Tu moramo torej dalje. Tako kot je rekla Bernarda Oman, "moški si za svoj uspeh pripravi prostor". Pripravimo si, ženske, za svoje uspehe, prostor«

MILENA MIKLAVČIČ, pisateljica, antropologinja, ljubiteljska zgodovinarka

»Imela sem to srečo, da sem se rodila kot ženska, četudi so po tihem, ker sem bila prvorojenka, pričakovali dečka. Tudi zaradi lastnih, nič kaj prijetnih doživetij v mladosti, sem se morala zmeraj boriti za svoj prostor pod soncem, ne nazadnje tudi za svoje pravice. Že od nekdaj so mi bile všeč tiste, ki ne vržejo puške v koruzo, ki so za svoje ideale in življenjske cilje pripravljene odločno zavihati rokave. V zadnjih štiridesetih letih sem se pogovarjala z več tisoč ženskami, prve sogovornice so bile rojene konec 19. stoletja! Premalo vemo, da se je, sicer na zelo svoj način, za njihove pravice boril celo škof Jeglič z znamenito ''rdečo knjižico'', Ženinom in nevestam, Pouk za srečen zakon, s podnaslovom “želita o tem kaj poizvedeti, toda sramujeta se povprašati”, ki jo je izdal leta 1910. vir

Življenje ženske iz prve polovice 20. stoletja je bilo predvsem na intimnem področju ena sama v srce segajoča žalost. A ker so znale potrpeti in stisniti zobe, so preživele. Danes bi jim morali zaradi njihovega trpljenja, ki ga ni bilo malo, postaviti spomenik. Ne nazadnje v opomin poznejšim rodovom, ki o intimnem življenju babic vedo bore malo.

Z vso gotovostjo trdim, da se za svobodo, neodvisnost, za enakopravnost ženski ni bilo treba še nikoli v zgodovini v tolikšni meri boriti kot danes.

Tudi po 2. svetovni vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Leta 1946 so imele le 6 tednov porodniškega dopusta, leta 49 - komaj 90 dni. Pa so si med seboj pomagale, ker so vedele, da je treba, če hočejo preživeti, ''skup držat''.

Šele 1. 1. 1986 so mlade mamice dobile pravico do enega leta porodniškega dopusta! Leta 1956 so sicer na papirju prepovedali nočno delo za matere in nosečnice, a se tega, kot so mi zaupale, v praksi ni nihče držal. Še leta 1979 je bilo v vrtcih komaj 33 % vseh otrok. Drži, splav je bil dovoljen leta 1952, a le v primeru posilstva, v primeru rojstva prizadetega otroka, v primeru ogroženega zdravja matere. Vsak splav je morala odobriti posebna komisija. Popolnoma so ga legalizirali leta 1977, le mladoletnice so še zmeraj potrebovale dovoljenje staršev. Tudi prvo t. i. ''feministično'' srečanje žensk je potekalo dokaj pozno, leta 1987. vir

Če mene vprašate, kdaj se je ženska v preteklosti počutila najbolj žensko in najbolj svobodno, vam bom odkrito povedala: takrat, ko je lahko doživela orgazem, ne da bi jo moralo biti zato sram, oziroma, bi ji moralo biti pred možem nerodno. Nekaterim srečnicam, a zelo redkim, se je to zgodilo že pred stoletjem, druge po tej svobodi telesa in duha zaman hrepenijo še danes.

Ženski so vlili največ svobodne samozavesti lastni prihodki, s katerimi je lahko razpolagala po mili volji. Pomembni so bili tudi trenutki, ko je lahko brez zadržkov in zgražanja oblekla hlače. Ko si je kupila prvi pralni stroj. Ko si je, če je imela srečo, našla moža, ki jo je ljubil, jo cenil in spoštoval kot žensko, kot mamo njunih otrok, kot ljubimko, kot prijateljico.

Pa če za trenutek skočim še v aktualni trenutek, ko je ženska ponovno ali še zmeraj med kladivom in nakovalom. Včasih imam celo občutek, da ima celo manj pravic in svobode, kot jih je imela njena babica!

Danes jo skušajo prepričati, da so moški za njeno srečo nepotrebni, da je rojevanje nekaj škodljivega in grdega, da jo otroci le ovirajo pri uživanju, užitkih in pri karieri. Kakšna zmota! Ženska in moški sta kot jin in jang. Samo skupaj lahko premikata gore!

Premalo se zavedamo, da imajo danes naša življenja in razmišljanja v svojih rokah svetovne korporacije, ki s svojimi ''lokalnimi podaljški'' diktirajo stil oblačenja, obnašanja, stil modnih dodatkov, in kar je še najhuje- način razmišljanja. Diktirajo odnos do lastnega telesa, zato je vedno več žensk, ki padajo v pasti lepotne kirurgije. Svet, v katerem živimo, nam preko svojih ''zvočnikov'' (ne)vsiljivo, ne da bi se tega zavedali,  narekuje, kaj je za nas prav in kaj narobe. Ugrablja otroke in jih z različnimi sugestijami na poteh telesnega razvoja, iskanja in identitete, sili v spreminjanje spole. Na vse možne načine se trudijo, da so ženske kronično nezadovoljne. Če ne gre zlepa, jim perejo možgane z resničnostnimi šovi, z iluzijami. Ker z nesrečno in nezadovoljno žensko lahko manipulirajo po mili volji.

Z vso gotovostjo trdim, da se za svobodo, neodvisnost, za enakopravnost ženski ni bilo treba še nikoli v zgodovini v tolikšni meri boriti kot danes.

Škoda res, da premalo poznamo boje, ki so jih bile ženske v zadnjem stoletju na intimnem področju! Ker če bi jih, ne bi danes s takšno vnemo ponavljale napak svojih babic!

8. marec zame predvsem pomeni, da se ozavestimo. Da v lastnem odsevu v ogledalu ne vidimo le svoje podobe, da v njem vidimo tudi podobe podedovanega genskega zapisa naših babic. Predvsem pa si želim, da bi mlade ženske iskale v življenju svoje lastne poti- in to brez sugestij okolja, brez vpliva tistih, ki jo hočejo spremeniti v svojo igračo (orodje).«

Preberite še: Dr. Ana Tavčar: Naj se žensko linčanje žensk konča

Morda vas zanima tudi: Zvezdana Mlakar: »O nekaterih stvareh preprosto ne morem molčati« (INTERVJU)