Ženska, kje si (Piše Katarina M. Bajt)

Nisem goreča zagovornica enakopravnosti za vsako ceno. Čisto mirno sprejemam dejstvo, da v življenju naredim več t. i. ženskih del kot moški, saj mi recimo ne pade na pamet, da bi lezla pod avto, vrtala luknje v steno, polagala ploščice ali sestavljala petdelne omare. Nisem talent za nič od tega niti me ne mika, da bi postala, če ni nujno. Tudi fizično prešibka sem za marsikatero 'moško stvar'. Ne domišljam si, da zmorem vse, in to z lahkoto priznam. Našteto naj počnejo moški, če imajo za to žilico, ali pa naj priskrbijo človeka, ki opravi to namesto njih. Jasno je torej, nisem feministka ali kakšna kategorična nasprotnica moških.

Nikoli se nisem počutila manj vredno, ker sem 'samo' ženska, čeprav te razlike zares obstajajo in niso samo teorija. Ženske na splošno so obravnavane slabše, ker so to, kar so – ženske. Mogoče je moja dobra izkušnja stvar generacije ali pa sem imela zgolj srečo. Tudi poročila sem se z moškim, ki nima dveh levih rok, ampak zna popolnoma urediti in nahraniti sebe in otroka. Včasih je treba. In čeprav mi kdaj kakšna znanka reče, da imam res srečo, ker tudi skuha ali (samoumevno) postori kakšno drugo gospodinjsko delo, se nimam za srečnico, ampak se mi zdi to za današnji čas popolnoma normalno. Danes, ko moški že zdavnaj niso več lovci, me pa 'le' nabiralke in skrbnice družine, se mi zdi smešno ploskati komurkoli, ker zna skuhati obrok, pospraviti za sabo in oprati svoja oblačila. Tudi zato mogoče težko razumem vprašanja, kot so: Ali ti mož pazi otroke? Ti pomaga pri gospodinjstvu?

Ne jezijo me moški, ampak ženske. Predvsem generacija žensk, ki so vzgojile moške v duhu, da je njihovo delo pomembnejše od ženskega.

Saj ne pazi samo mojih, ampak so to slučajno tudi njegovi otroci. In ne, ne pomaga pri gospodinjstvu, ker ni otrok, ampak logično postori kaj tudi on. Ker – zakaj pa ne?

Ne jezijo me moški, ampak ženske. Predvsem generacija žensk, ki so vzgojile moške v duhu, da je njihovo delo pomembnejše od ženskega in da mora biti vse podrejeno temu dejstvu. Da morajo vedno imeti pogoje za to, da lahko nekaj delajo. Pomembno delo zahteva pogoje, jasno. Večinoma jim pripada luksuz, da delajo samo eno stvar hkrati (ker več jih tako ne morejo), in še za to mora sodelovati tudi bližnja okolica. Me pa menda zmoremo več, zato stoično delamo več stvari hkrati. Če moški postori kaj 'ženskega', je junak in predvsem je delo opaženo. Me to isto delo opravljamo nevidno, učinek postane očiten le takrat, ko ni opravljeno. Težava pa je, da je kot žensko delo razumljeno nekaj, kar je pravzaprav splošno, človeško delo. Dokler je moški lovil hrano in jo prinesel ženski domov, je bila porazdelitev razumljiva. Danes lovimo tudi ženske, zakaj torej toliko hrupa okoli gospodinjenja, če to slučajno počne tudi on?

Takšna nevidna ženska dela niso samo gospodinjska, ki so najbolj banalna in tudi večno neizpeta, ampak svojo nevidno, toda nepogrešljivo vlogo ženske odigramo tudi v odnosih. Za stvari, ki so samoumevno pripadle nam. Smo družinske psihologinje, piarovke, zaupnice, prvi in glavni naslov za vse težave, blažilke trenj v odnosih in še in še. Ker si nalagamo več, kot zmoremo, in s tem mislim predvsem na nevidno delo, ki smo ga sprejele kot dediščino mam in babic, smo večno bolj izčrpane, kot bi bilo treba, pobeg od tega pa si privoščimo z nekakšnim pridržkom, pa čeprav nas čisto zares nihče ne zadržuje doma. Ko gre od doma moški, otroci tega praviloma sploh ne opazijo. Minejo ure, preden kdo potrebuje očeta in ugotovi, da ga ni. Ko gre ven mama, pa čeprav samo za eno uro na vadbo, so pogosto na sporedu dramski vložki, zelo radi se ulijejo potoki solza, izrečejo se usodne besede pogrešanja in tudi očitki:

Mami, spet greš nekam! Vedno greš!

Želim si vzgojiti hčerke v ženske, ki si brez slabega občutka vzamejo vse to, kar jim pripada. Brez misli, da so egoistke.

Utopično je pričakovati rožnato idilo enakosti med spoloma. Mogoče niti ni želja vseh žensk, da postanemo enake moškim. Moja že ni. Ne maram pa tega, da smo ženske naučene ne poskrbeti zase. Ko moški delajo svoje stvari, nikoli ne preverjajo, kako se imajo medtem drugi. So vsi tisti, ki so jih za nekaj ur ali dni pustili same, siti, umiti, zadovoljni? Takih premišljevanj smo sredi zabave sposobne samo ženske, ki ne znamo biti v trenutku tako kakovostno kot oni. Me si nenehno nalagamo breme informiranja o tem, kaj se dogaja, medtem ko nas ni.

Od moških se lahko učimo zdravega egoizma. Tega, da si vzameš čas zase, tudi če vsi okoli tebe niso v stanju popolne nirvane. To oni res obvladajo, medtem ko si me kar naprej prizadevamo za zadovoljstvo vseh razen sebe. Ne mislim na razočarane gospodinje, ki z mastnimi lasmi v moževi karirasti srajci obupano pečejo pecivo, ne misliti nase se večinoma ne kaže navzven, ampak kot destruktivno razstavljanje sebe za potrebe drugih. Želim si, da bi nam uspelo sinove vzgojiti v ljudi, ne v razvajene egotripe, ki za vsako malenkost potrebujejo ploskanje. V moške, ki v svoji senci za uspeh ne potrebujejo ženske. In hčerke v ženske, ki si brez slabega občutka vzamejo vse to, kar jim pripada. Brez misli, da so egoistke. Naloga ni lahka, izziv pa je večji, kot se zdi na prvi pogled.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Nihče se ni vprašal, kako bomo ženske zmogle vse to, ker je jasno, da bomo

Priporočamo tudi: 3 picerije s seznama najboljših v Evropi, ki jih lahko obiščete v bližini in pa 7 pogostih sobnih rastlin, ki pa so strupene

Morda vas zanima tudi: Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna