Ali smo pozabili, kakšna je odrasla ženska? (Piše Katarina M. Bajt)

Menda res nobena med nami ne verjame več, da jo bodo kreme rešile pred tisto grozno, grdo besedo, pred katero nas vsi svarijo: starostjo. Pred videzom, ki se mu reče starikav, zguban, uvel in podobne 'grde' besede. Že samo misel na to, da bi bila videti stara, koža pa upadla, je menda strašna. Mogoče  sploh ne ženski sami po sebi, ampak okolica jo nenehno prepričuje, da bi pri določenih letih morala na svoja leta in videz, ki so ga prinesla, gledati z nekakšnim sramom. Zato rade poslušamo lepo zveneče besede o mladosti, napetosti, svežini, ki nam jih prodajajo s kremami, serumi, toniki in drugim, kar potrebujemo. Nekaj je seveda treba dati na kožo, sploh če si ženska, in prepričana sem, da so pri tem dobre sestavine zelo pomembne, saj prispevajo svoj delež k lepi koži.

Nekaj čisto drugega pa je zlagana ideja o tem, da se bomo zato pomladile. Za koga sploh? Ko v krizi identitete, odnosov, videza, ki postanejo tvoj vsakdanjik, potrebuješ rešilno bilko, rada kupiš tudi idejo o mladosti (ki se običajno zgodi kar v eni noči). Starale smo se 30, 40, 50 in več let, rezultate neizbežnega pa bi rade odpravile tako na hitro. Čudimo se lepotni industriji, ki nas zasipa z all-in-one instantnimi rešitvami, ampak saj to je vendar tisto, kar hočemo – zakaj bi potem krivile tiste, ki samo odgovarjajo na naše klice?

Ne verjamem povsem temu, da je vsega kriv način življenja, ki naj bi nas danes postaral hitreje kot nekoč. Bližja mi je ideja, da smo postale tako kritične, da se nam marsikaj, kar je bilo nekoč sprejemljivo, mlado, suho, vitalno … zdi nesprejemljivo, staro in vsaj malo debelo. Če pogledamo fotografije zvezdnic starejše dobe, ki so v svojem času veljale za postavne in mladostne, lahko rečemo vsaj to, da so bili kriteriji precej bolj življenjski in manj strogi kot današnji. Pa ne gre samo za zvezdnice – ko na primer gledam mamine stare fotografije in razmišljam o tem, da je vedno veljala za vitko (v dobrem pomenu besede), se zamislim. Temu danes namreč marsikdo ne bi rekel vitkost!

Sodobni čas postaja vedno bolj brutalen in neprijazen do tega, kar je ustvarila narava.

Danes ženska v krogih, kjer je videz zelo pomemben, nikoli ni dovolj popolna (ali: dobra), pa naj gre za to, ali kaže dovolj malo let ali pa kilogramov (toda: če ima premalo gub ali sploh nič in je presuha, seveda tudi ni v redu, ker potem je na botoxu in povrhu še anoreksična). Res je, da vsak čas oblikuje določena estetska merila, ki vplivajo na naš okus, kljub temu pa sodobni čas postaja vedno bolj brutalen in neprijazen do tega, kar je ustvarila narava. Čas, ko je bilo vse, kar je 'od narave', edino sprejemljivo in je moralo zato biti tudi dobro, je seveda mimo, smo se pa ženske danes vseeno preveč oddaljile od ideje, da je z naravnim samim po sebi nekaj narobe – oziroma je pomanjkljivo. Kar sprejele smo dejstvo, da je nesprejemljivo, in si postavile merila, ki jih še eno generacijo pred nami ženske niso poznale.

Mučenje, ki se mu prostovoljno izpostavljamo v imenu lepote, nima meja. Recimo različne oblike obsedenega izganjanja dlak so (z izjemo laserske odstranitve) Sizifovo delo, ki smo si ga naložile na rame kot nekaj samoumevnega, da o bolečini sploh ne govorim. In sploh nimam v mislih brazilske depilacije, ki je, vsaj zame, čista norost – takšno trpljenje za en sam mesec učinka na predelih, ki se nikoli zares ne navadijo na bolečino? Mogoče sem samo jaz mimoza. Od srednjeveških mučilnih metod malo niže, k nogam: vsak januar toliko besed okoli januhairyja, najbolj kosmatega meseca, ko ženske menda najbolj goljufamo in si sploh ne depiliramo nog, temveč hodimo po svetu kot grizliji. Ampak – koga pa sploh goljufamo? Veliko jih na domnevno najbolj kosmati mesec v letu celo prizna, kot bi šlo za veliko stvar in utajo, da imajo januhairy kar vse mrzle mesece, ko so noge skrite. Še ne zelo dolgo nazaj, ko so se nosile samo tanke najlonke, pa sploh ni bilo nobene zadrege, če so se skozi njih videle dlake. Stvar okusa je, ali te takšen pogled zmoti ali ne. Enako so stvar okusa vse bolj popularni manifesti žensk, ki provocirajo z eksplicitno kosmatimi (ali nedepiliranimi?) fotografijami kritičnih točk, hkrati pa utišajo zgražanje z neoporečno urejenim videzom. S sporočilom: ni nujno, da si možača, če ne pristaneš na teror gladkega telesa desetletnice.

Ko so se nosile samo tanke najlonke, sploh ni bilo nobene zadrege, če so se skozi njih videle dlake.

In sivi lasje: na moških tako šarmantni, na ženskah pa samo sivi in grdi? O tem, kako neizprosni smo s sivino na ženskah, mi je potrdila znanka, ki si že v drugo poskuša pustiti rasti sive lase. Obupala je nad 25-letno bitko, zato pač želi biti siva – in sproščena! Se umiriti v neizprosni bitki prikrivanja. Pri prvem poskusu je zdržala do polovice, potem pa je klonila pod pritiski okolice, saj so se ob njene sive lase oziroma narastek nenehno spotikali ne le bližnji znanci, ampak tudi vsi, ki se jih to niti slučajno ne tiče. Češ da se ne spodobi. Zdaj bije drugi krog, in čeprav si ne predstavljam, da bi se v njenih letih sprijaznila s sivimi, ji želim, da bo zdržala.

So stvari, ki so prav takšne, kot se zdijo prav tebi, pa naj gre za sive lase, skrivanje gub, puljenje dlak ali kaj drugega. Gre za vprašanje izbire. Če smo res lepši spol že po naravi, potem ne bi smelo biti nujno, da svojo naravo skrivamo iz družbene prisile. Saj namreč vsi vemo, kakšna je odrasla ženska?