Ko sem le zadovoljna, a pasivna zunanja opazovalka lastnega življenja (Piše Petra Ivetić Cerar)

Če je življenje tisto, kar se nam dogaja (in zgodi), medtem ko smo polno zaposleni z delanjem načrtov, potem je pač treba le več pozornosti posvetiti načrtovanju samemu in v njem uživati vsak trenutek, kajne … Sliši se preprosto, pa ni.

(Pre)pogosto se zalotim, da kršim vsa načela sodobne in moderne duhovnosti, ko čakam, da mine delavnik, da mine delovni teden, neprijetna obveznost, zoprni opravek, duhamorna vožnja, naporen nakup in moreč pogovor. Zalotim se, da sem kot naša kužika, ki je eno samo poosebljeno čakanje – čakanje, da pridemo domov; čakanje na sprehod, druženje s pasjimi prijatelji … čakanje večerje. Vse to je zanjo in zame povsem lepo in prav – toda ali si potem za vse to znam vzeti čas, se posvetiti prijetnemu opravilu – ali pa sem z mislimi že pri naslednjem koraku, torej ne zares tu ne tam?

Včasih sem jezna nase, ko med večernim kozarcem dobrega vina, ki bi ga morala v popolnosti užiti, že razmišljam o reševanju zagat naslednjega dne, med težko pričakovanim ogledom večernega filma v udobju domačega kavča pa se zasanjam in preslikam tja, kjer nisem, pa bi rada bila – če pa bi bila, bi bila spet raje nekje, kjer nisem. Za nameček pa mimogrede posežem še po telefonu in s prstom iz grde navade malo podrsam po zaslonu – samo, da vidim, če je kdo všečkal mojo fotko z izleta ali pijačke v centru. Zakaj že?

Smo le bežni opazovalci in pravzaprav življenje živi nas in ne obratno, kot bi v resnici moralo biti.

Po vsej verjetnosti je natančno načrtovanje naslednjega koraka še poklicna deformacija iz šolstva – tam sem morala vedno vedeti, kaj sledi, imeti dogajanje v razredu pod kontrolo, ki pa jo imaš le, če situacijo obvladaš in točno veš, kako in kaj nekaj počneš. Nekaj spontanosti ne škodi, a je je hkrati hitro preveč. Rutine so dobre in zdrave, a te kaj hitro popeljejo tudi v suhoparnost, avtomatičnost in odsotnost jaza. Na ta način ne doživiš trenutka, v njem nisi zares prisoten, se ne sprostiš in ni nikoli zares tvoj. Znanstveniki pravijo, da smo zares prisotni v sedanjem trenutku le nekaj minut, za vse ostalo smo le bežni opazovalci in pravzaprav življenje živi nas in ne obratno, kot bi v resnici moralo biti  – a z vajo se bojda da izboljšati tudi to.

Ko te življenje stisne v kot, ko ti nekaj zares pristriže peruti, potem se zaveš, da življenje ni in ne sme biti le čakanje na vikend, na počitnice, na dni, ko bo … kaj vem, kaj. Nenadoma postaneš bolj občutljiv za magične sončne vzhode in zahode, prijazne nasmehe ljudi, svoja občutja vseh vrst, barve, vonje, okuse in prav nič ne gre mimo tebe brez intenzivne zaznave in zavestne predelave dražljaja. Zaveš se, da pravi smisel življenja niso samo zastavljeni cilji, ampak sama pot do njih, pa naj bo še tako ovinkasta in posuta s trnjem.

Odklop od delovanja na avtopilotu se nam tako preverjeno pomaga odtrgati od starih vzorcev delovanja, mišljenja in čustvovanja. Z nekaj preprostimi vajami zavedanja doživljanja vsakdanjih zaznav čutil, občutenja telesa, zavestnega dihanja in umirjanja lažje posvečamo pozornost stvarem, ki jih počnemo in jih ob tem še polneje doživljamo. Dejansko tako doživljanje stresnih trenutkov postane znosnejše, telesni in psihični odziv nanje pa sčasoma vedno bolj nevtralen in zdrav.

A kaj, ko se polenim, kadar mi gre večinoma vse po začrtani poti in spet sem ter tja postanem le zadovoljna, a pasivna zunanja opazovalka lastnega življenja? Takrat se vendarle spet malo zganem in skušam biti aktivnejša, čeprav to vedno znova zahteva obilico truda -  a se izplača. In ko sem, imam občutek, da vsakdanji dogodki ne bežijo mimo mene brez vprašanja, ampak sem del njih in jih do določene mere celo soustvarjam.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.