Zelena hinavščina in sporne vojaške vaje na poligonu Poček (Piše: Mateja Florjančič)

Rekli boste, da mešam jabolka in hruške, jaz pa bom rekla, da imamo samo en planet, na katerem rastejo jabolka, hruške, slive in krompir.

In bi mu v bran morali stopiti vsi, ne le tisti, ki nimajo ogromnega kapitala in z njim ne vpliva ter moči.

Ena velika hinavščina se mi zdi vse skupaj ….

Naj najprej povem nekaj: absolutno sem za varovanje narave, za zaščito planeta in za skrb, da bomo kaj pustili tudi zanamcem.

In strinjam se, da smo zadeve pognali tako daleč, da ni več skrajnji čas, temveč je v marsikaterem primeru že prepozno, da bi lahko učinkovito ukrepali. Kljub temu je videti, kako si mnogi še vedno zatiskajo oči ali kako, če že, ubirajo povsem napačne taktike.

Neizmerno me motijo dvojna merila, ki jih imajo v namen varovanja narave, boja s klimatskimi spremembami, zmanjševanja izpustov, varovanja voda in vsega, kar sodi zraven, premnogi odbori, sveti, direktorati, ministrstva, delovne skupine in kaj jaz vem katere gospe in gospodje še.

Na nacionalnem in na mednarodnem nivoju.

Kajti več kot očitno je, da nimajo ravno veliko stika z realnostjo, imajo pa, prav tako očitno, veliko stika s kapitalom.

Prejšnje dni je bilo nad nami znova pestro. Tudi v poznih večernih urah je bilo slišati preletavanje vojaških lovcev in rezanje zraka elis helikopterjev nizko nad vasjo, vse skupaj je večkrat pospremilo zamolklo bobnenje.

Pri nas ni bilo tako zelo hudo. Nadležni so bili, tako kot že mnogokrat prej, predvsem zvoki nizkih preletov. Enkrat se je zgodilo, da so bili poki tako glasni, da so zalajali vaški psi.

Jasno sliko, kako so videti vaje na bližnjem vojaškem poligonu Poček, lahko dobimo, če se zapeljemo slabih deset kilometrov proti obleganim površinam. Tam pošteno poka, se kadi in ponoči tudi iskri. Kot bi bili v vojni.

Da je zadeva za lokalne prebivalce moteča, je mogoče razbrati iz tega, da so že večkrat naslavljali dopise na razne službe, da so se proti vojaškemu vadišču izrekli na referendumu in s podpisovanjem peticije.

Ob zadnji vaji je ravnatelj ene bližnjih osnovnih šol na predsednico republike, ministra za obrambo ter za vzgojo in izobraževanje, varuha človekovih pravic in na občino naslovil pismo, v katerem je opozoril na nevzdržne razmere in jih prosil, naj vendarle pomislijo, kako takšne in drugačne vojaške aktivnosti vplivajo na otroke v šolah.

"Deček je ob nizkem preletu vojaškega letala pokril glavo in ušesa ter iskal zavetje," je opisal fantka, ki je pri njih našel zatočišče pred vojno v domači Ukrajini. In on ni edini.

Odgovorni pa … nič. Razen pojasnila, da so bile vaje napovedane.

Njih ne moti dejstvo, da je poligon tik ob naseljih in na kraškem svetu, ki je, kot je jasno vsakemu laiku, zelo porozen in občutljiv, saj kar tam pristane na površju, nekoč preide v podtalnico.

Ne moti jih, da je vojaško vadišče na območju, od koder se vode stekajo proti enemu od največjih zajetij, ki z osnovno življenjsko dobrino oskrbuje širšo okolico.

Njih ne motijo besede predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metode Dodič Fikfak, ki je že pred leti opozorila, da gre na vojaških vadiščih za ogromne koncentracije težkih kovin, ki nastanejo zaradi razstreliva, da prihaja do iztoka goriv in maziv in da je Poček v Evropi edini tovrstni poligon, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem.

Včasih sicer kdo v zagovor vadišču navrže, da okolja ne onesnažuje le vojska, da je poligon tam že vrsto let in da ima občina od tega tudi veliko koristi. V denarnih nadomestilih, ki jih lahko uporablja za  izboljšanje infrastrukture in kvalitete življenja občanov.

Žalostno, da se neprimerno početje upravičuje in opravičuje z neprimernim početjem drugega v smislu: "Če svinja on, lahko tudi jaz." Res otročje razmišljanje.

Še bolj žalostno je, da se vse začne in konča pri denarju in da višja kvaliteta življenja med drugim pomeni, da se prebivalci ob vadišču tedaj, ko so vaje v polnem teku, ne morejo pogovarjati na dvorišču. Ker je zaradi strelskih igric v bližini preveč hrupno …

In potem na drugi strani ….

Letošnjo pomlad smo imeli v Ljubljani množične obiske kmetov na traktorjih, ki so med drugim protestirali proti vse strožjim režimom kmetovanja na Ljubljanskem barju in Planinskem polju. Zaradi širitve območja Natura 2000 so postala pravila na določenih območjih tako stroga, da ob upoštevanju nekateri sploh ne bi več mogli delovati. Sicer se zdi, da je vendarle bil dosežen nekakšen kompromis, kako bo videti v praksi, se bo še pokazalo.

Lani jeseni sem mimogrede ujela prispevek, kako se so zaradi vse strožjih pravil glede uporabe insekticidov na vodovarstvenem območju Ljubljanskega barja pridelovalci zelja spraševali, ali bodo spomladi lahko zasadili polja ali ne.

Znova vse lepo in prav, da se varovanje okolja jemlje v obzir, a prav tako znova se ob takšnih polemikah pokaže hinavščina glede skrbi za naš planet.

Po eni strani od vsepovsod poslušamo o zelenem preboju, zmanjševanju ogljičnega odtisa, varovanju živih bitji, na drugi se nihče ne vpraša, kako na naravo vplivajo oklepniki, migi in druga, očitno pomembnejša mehanizacija, od traktorjev in kosilnic.

Po eni strani se govori o pomenu varovanja narave in naravnih habitatov, po drugi v naši ljubi Sloveniji rastejo ideje o pokritem smučišču … Ko sem prvič slišala za to, sem pomislila: "Saj danes vendar ni prvi april!"

Kajti zamisel, da bi nekje na Gorenjskem, nastalo nekaj, kar bi nadomestilo zasnežene zime, ki nam jih je velikodušno podarila mati narava, pa smo jih zaradi brezbrižnosti uničili, se mi zdi groteskna.

Ne vem, katera pametna glava je prišla na to idejo, upam samo, da ne bo prišlo do realizacije. Ker si sploh nočem predstavljati, kakšno breme bi okolju naložilo to, da nekdo, ki si to lahko privošči, smuča pod streho, medtem ko zunaj cvetijo češnje in lipe.

Na eni strani se na vsakem koraku nekritično vsiljuje novodobne tehnološke pridobitve z zvenečo oznako zero emission, po drugi se na vsa usta hvali, koliko križark s petičnimi gosti z veliko denarja bo letos obiskalo našo obalo (dvomim, da sodijo v kategorijo brez izpustov), po morjih plujejo ogromne luksuzne jahte, nad nami pa švigajo nizkocenovna in zasebna letala. Tudi famozni falcon, kadar ni pokvarjen.

Še enkrat: sem za varovanje narave. Vedno in povsod, a tako kot pravijo: če je vojna, naj bo vojna za vse in naj za širše dobro skrbijo tako veliki kot mali. Vsi, vsak, ne glede na to, kje in kako živi in kaj počne v življenju.

Predvsem pa si želim, vem, utopija, pa vendar, da se ne bi vse začelo in končalo pri denarju v smislu: tisti, ki ga ima, lahko dela, kar hoče in pametuje onemu, ki nima, kako naj varuje naravo.

Preberite še: Ljudje smo taki packi …. (Piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Dr. Mihael Jožef Toman: Treba bi bilo omejiti število kopalcev v Blejskem in Bohinjskem jezeru