Umazane igre sodobnih kraljev in kraljic (piše: Mateja Florjančič)

Težko je bilo v zadnjih dneh spregledati novico, da se je za vedno poslovila britanska kraljica. V njeni deželi se je čas dobesedno ustavil in nepregledne množice so čakale ob cestah ter v dolgi vrsti, da so se ji poslednjič poklonile.

Ja, Britanci so imeli svojo kraljico radi in je uživala podporo kar treh četrtin tamkajšnjih prebivalcev. Tudi tistim, ki so načeloma proti monarhiji, je bila mama naroda, kot so ji večkrat rekli, pri srcu. Celo Škoti, ki so z vlado v Londonu pogosto v laseh, so ji bili naklonjeni.

V resnici gre za zanimiv fenomen, kakšno priljubljenost je užival relikt preteklosti, ki nekako ne sodi v sodoben čas, pa vendar.

Predstavljala je nekaj, kar je bilo vedno tam. Nekaj, kar je mnoge navdajalo s ponosom, kar jim je poosebljalo identiteto. V svetu, ko se vse hitro spreminja, je ona ostajala. Tolažila, spodbujala ali samo obstajala.

Ter vsake toliko poskrbela za dober šov. Ciniki bi rekli: v smislu kruha in iger. Še večji ciniki pa: za kruh boste morali poskrbeti sami.

A ne samo na Otoku, za sivolaso gospo v pisanih oblačilih je jokal domala cel svet. Njen pogreb je bil en najveličastnejših dogodkov sodobnega časa, se je večkrat slišalo ali bralo v medijih.

So pa se seveda oglasili tudi njeni nasprotniki in bolj ali manj na glas opozarjali na vse, kar se skriva za bliščem britanske kraljeve družine, na kolonialno preteklost države, ki jo predstavlja in na zgodovinske, lahko bi rekli kar packarije, ki so doprinesle k temu, da je Velika Britanija postala tisto, kar je in si je kraljeva družina zgradila status, kakršnega ima.

Naj najprej priznam, tudi meni je (bila) kraljica všeč. Nisem bila povsem ravnodušna, ko so povedali, da je ni več. Moji otroci pravijo, da sem že kar malo obsedena s tem, kar se dogaja na britanskem dvoru.

"Ti sploh lahko povedo še kaj novega," me sprašuje starejša hčerka, kadar se na TV zaslonu znova vrti kakšen dokumentarec o trenutnem ali preteklem dogajanju za debelimi stenami palač.

Ne bom zanikala: rada gledam in prebiram o zgodah, prigodah, dramah in veselih trenutkih kronanih glav na najbolj znanem evropskem dvoru, na tistih, ki medijsko niso tako prepoznavni in na onih, ki jih je zgodovina že pokopala.

Še sama ne vem, zakaj so mi zanimivi. Včasih se šalim, da sem v katerih prejšnjih življenj zagotovo bivala na gradu. A bolj v ozadju, v vlogi kakšne sobarice, kuharice ali varuške.

Tisti v prvem kadru so le preveč omejeni in ne bi mi bilo všeč, da bi še tja, kamor gre cesar peš, morala po protokolu.

Morda se ob tej temi prebuja moja feministična plat. Konec koncev je treba priznati, da so bili najimpozantenjši evropski monarhi v bistvu … monarhinje. Razen enega, ki se je v spomin širših množic zapisal zato, ker je preživel pet žena.

Ali pa zlasti Britancem zavidam njihov ponos, pripadnost in zvestobo bogati tradiciji, do potankosti izpiljene obrede in ceremonjale ter dejstvo, da so imeli s kraljico nekoga, glede katerega so bili tako složni.

Pri nas je takšno enotnost videti le, ko zmagujejo športniki. Kakor hitro jim ne gre, imamo znova priložnost za zmerjanje drugače mislečih. Menda zato, ker smo mlada država ... Menda ...

A premorem toliko kritičnosti, da ne zanikam, da zgodovina, naj bo španska, britanska ali katere drugih nekdaj kolonialnih velesil, ni nič kaj lepa.

Osvajanje, prisvajanje, izkoriščanje, skratka plenjene tujih dežel ter tamkajšnjih prebivalcev je njihov velik madež.

In strinjam se s tistimi, ki pravijo, da bi se bolj (ali vsaj v enaki meri), kot z bleščečimi dragulji ter zlatimi kočijami, morali ukvarjati s tem, kako so ti prišli v njihovo last.

Da ne bi smeli pozabiti na civilizacije, ki so izginjale pod njihovo sabljo in ne na krute usode ljudi, ki so bili ujeti v suženjstvo. Obsojanja vredno, drži.

Vendar bi se prav na tej točki morali vprašati: smo sami res boljši? Kaj pa zahodne civilizacije počnemo sedaj? S kakšno pravico sodimo nekdanje rodove?

Pragozdovi v Indoneziji se s svetlobno hitrostjo krčijo, da lahko na obsežnih plantažah rastejo palme, iz olja katerih nastaja 1000 in ena vrsta piškotkov, čokoladnih bombončkov, namazov in neskončno slanih prigrizkov, brez katerih ne gremo iz trgovine.

Zaradi plantaž tako priljubljenega avokada izginja avtohtono rastlinje in živalstvo držav, kjer to superživilo uspeva.

Nasadi kavčukovca v jugovzhodni Aziji in Afriki, iz katerega nastaja nepogrešljiva sestavina obutve naših jeklenih konjičkov, se na škodo naravne in kulturne dediščine širijo z neznosno hitrostjo.

Amazonski pragozd se zaradi kmetijske in rudarske dejavnosti zastrašujoče krči, rudniki drugje v manj razvitem svetu, v katerih pridobivajo žlahtne kovine za novodobne izume, ki naj bi nam olajšali življenje, za seboj puščajo opustošenja.

Tamkajšnji prebivalci zaradi vsega tega izgubljajo zemljo, kulturo, identiteto, sredstva za preživetje, velikokrat tudi življenja. Za male pare.

Za male pare ali še večkrat za skodelico riža otroci v Aziji šivajo majice, ki jih mi kupujemo za dva evra (ali superge za 200 evrov in več).

"Kam smo prišli, da majica stane manj, kot zavoj toaletnega papirja?" se je zadnjič vprašala prijateljica.

V bistvu nismo prišli prav daleč. Pa čeprav se komu zdi, da smo boljši.

Nekoč so razvite in napredne države plenile v imenu krone, dandanes razvite države plenijo v imenu udobja in kapitala.

Tisti, ki na to opozarjajo, so tako ali drugače potisnjeni na rob, utišani ali preslišani, oni ki imajo moč, ropajo naprej, ter v svetu, ko si nekateri ne morejo privoščiti niti pitne vode, kujejo groteskne dobičke.

Vsi, ki zaradi tega lahko živimo kot živimo, pa smo tiho. Vsaj dokler točno tistega rogljička, brez katerega ne moremo, ne zmanjka.

Ne zagovarjam nikogar, a žal je treba priznati, da je človeška zgodovina kruta in umazana. Polna nesmiselnih vojn, krvavih grozot in nedolžnih žrtev.

Najbolj kruto pri vsem tem pa je, da se kot človeštvo iz nje nismo prav ničesar naučili.

Da vedno znova ponavljamo napake, ki jih mi očitamo preteklim ter jih bodo nam očitale prihodnje generacije, ki bodo nekoč upravičeno pljuvale po -čeprav nekronanih- kraljih in kraljicah sodobnega časa.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Stranski učinki denarja (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Umrla je kraljica Elizabeta druga: vsi presežki najdlje živeče britanske monarhinje