Kdo je ubil princeso Diano? (Piše: Mateja Florjančič)

Ljudje imamo, vsaj večina, radi čenče. Čenčanje je še kako priljubljeno dejanje. Mnogim posebno zadoščenje predstavlja naslajanje nad stisko, nesrečo drugih, zgražanje nad drugačnim načinom življenja, nad pričesko in oblačenjem, prenekateri zavistno pogledujejo proti vsem, ki imajo več, še raje privoščijo onim, ki imajo manj ter se z velikim veseljem ukvarjajo z napakami drugih.

Ker je tako lažje živeti.

Kajti, če se obremenjuješ z drugimi, se ti ni treba s samim seboj in z lastnim odsevom v ogledalu, ki ni vedno takšen, ki bi bil v ponos ali vsaj sprejemljiv.

Polni smo velikih besed, kako biti strpni, kako bivati po načelu živi in pusti živeti in kako pomagati, če lahko ter ne obsojati nekoga, ki ne pade v nam sprejemljive okvirje. A teorija in praksa na tem področju ne bi mogli biti bolj daleč, kot sta.

Obrekovanje in vtikanje v najbolj osebne zadeve drugih že dolgo ni več zgolj predmet puhlih pogovorov.

Pred tedni me je kar zmrazilo, ko se je z ene od naslovnic časopisa bohotil naslov, ob katerem mi je bilo takoj jasno, kam pes taco moli. Znova je v ospredje stopil dogodek izpred nekaj mesecev, katerega akterje dobro poznam.

Na tem mestu se ne bom spuščala v detajle, da ne bi še sama zadajala nepotrebnih ran vsem vpletenim, sem se pa zamislila nad tem, kje za vraga so meje dostojnosti, človečnosti in tudi dobrega okusa ter kam je izginilo sočutje.

Kdaj bi si nekdo, ki ima možnost nagovarjati širše ali ožje množice, moral zastaviti vprašanje, kako njegova dejanja oziroma besede vplivajo na nič krive, ki se po spletu okoliščin znajdejo v vrtincu takšnih in drugačnih zgodb, ter kakšne posledice nepotrebno pogrevanje dejstev, še večkrat pa zgolj ugibanja in natolcevanja, prinašajo osebno prizadetim?

Kako se počuti otrok, ki pod velikim in vabljivim naslovom zagleda podobo očeta?

Kako se počuti njegova mama, ki bi ga vsaj nekoliko rada zavarovala pred kruto realnostjo, pa je ena odmevna zgodba dovolj, da se ves njen trud v hipu sesuje v prah?

Ljudje radi beremo o tem, kako gre nekje vse narobe. Veliko raje, kot kadar gre drugim dobro. Novice o ločitvah in medsosoedskih sporih se prodajajo bolje od novic o porokah ter rojstvih.

Neverjetno, kako željni smo krvi in s kakšno radostjo se naslajamo nad stisko ter nesrečo drugih.

 V takšnih primerih je trenutno splošno razširjeno prepričanje, da vsi mediji samo lažejo in manipulirajo, v hipu pozabljeno. Ko gre za sočne, najbolje tragične zgodbe iz bližnje ali daljne okolice, takrat večina slepo verjame. In brez pomisleka sodi, obsoja ter graja.

Skoraj smešno je, koliko poklicnih referenc premorejo nekateri in kako hitro se spreminjajo iz virologov v politologe, vojne stratege, psihologe, psihiatre, družinske terapevte in sodnike. Svoja - po lastnem prepričanju velecenjena - mnenja z vseh naštetih in drugih področij nesebično delijo s spletnim občinstvom.

Ker - znova - se je lažje ukvarjati z drugimi, kot s samim sabo.

V začetku tega meseca bi 61. rojstni dan praznovala princesa Diana, konec poletja bo obletnica njene smrti.  Za časa njenega življenja se je ne spomnim prav dobro. Ko se je poročila, ko je rojevala sinove in ko se je ločevala ter pretresala kraljevo družino, ji nisem posvečala pretirane pozornosti.

Se pa dobro spomnim dne, ko je odjeknila novica, da se je težko ponesrečila in da je izgubila življenje.

Nisem je gledala, ko je kot princesa stala pred oltarjem, tedaj sem bila premlada, gledala sem njen pogreb. In spremljala vse, kar se je kasneje spletalo okoli njene smrti in okoli njenega življenja.

Najbolj zanimive in hkrati nesmiselne so se mi zdele zgodbice in teorije o tem, kdo je kriv, da je končala v tistem predoru. Na tapeti so bili kraljica, angleška tajna služba in mediji, ki še danes veljajo za glavne odgovorne za to tragedijo.

Pa so res? Drži, da ji na nobenem koraku praktično niso dali miru in da je obsedenost z njo presegala že vse meje zdravega okusa.

A če časopisov, v katerih so se pojavljale njene fotografije tudi v najbolj osebnih trenutkih ter zapisov o njenih laskavih in manj laskavih podvigih, nihče ne bi bral, se ti ne bi prodajali. Če bralci ne bi hrepeneli po njenih solzah, za fotografe ne bi bila zanimiva.

Deklica, ki je dobila ime po boginji lova, je bila na koncu najbolj preganjana oseba nove dobe, je na zadnjem slovesu dejal njen brat. Ja, lovci so ji sledili z velikimi objektivi, a s tistim, kar so ujeli, so se hranile množice željne krvi. Zato po mojem mnenju ni nobene dileme o tem, kdo je ubil princeso Diano. Tudi vsak, ki je komaj čakal na nov časopis z njeno podobo.

V bistvu je imela srečo, da se je s tega sveta poslovila, preden so en glavnih kanalov za obsojanje drugih in sproščanje lastnih frustraciji postali spletni forumi in družabna omrežja ter preden je vsak slehernik dobil priložnost javno obsojati, poniževati, zmerjati in velikokrat po krivici soditi vsakogar, ki mu ni všeč.

Prav zaradi te, velikokrat zlorabljene možnosti, bi se morali danes vprašati, koliko novodobnih Dian je v času, ko zasebnosti praktično ni več mogoče pričakovati, med nami.

Čeprav o njihovih življenjih res ne bere cel svet, še vedno ostane dovolj takšnih, ki se ukvarjajo z njimi in si dovolijo prestopati meje dobrega okusa ter poglabljati osebne stiske.

Zgolj zato, ker menijo, da so zaradi nesreče ali napačnih korakov drugih sami boljši, ker svoj ego hranijo na povsem napačne načine. Ker nikoli ne pomislijo, kakšen dejanski vpliv imajo njihove besede in dejanja. Sploh pa so zmotno prepričani, da se sami nikoli ne bi mogli znajti na drugi strani zgodbe.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Pretresljiva zgodba slovenske mame: Oba sinova spita v istem grobu

Morda vas zanima tudi: Z ljubeznijo, ženska ženski: Ni ti tega treba (Piše: Mateja Florjančič)