Naš pa že ni tak … Slaba in nevarna tolažba (Piše: Mateja)

Tako je bilo tudi pred časom, ko so pri poročilih nacionalne televizije poročali, da so mlajšemu sovaščanu med hišno preiskavo zasegli lepo količino opojne prepovedane rastlinice pa še zajeten kupček denarja.

Završalo je med mladimi in starimi. Ste slišali? Ste videli? Kdo je bil? Zagotovo ta in ta. Kaj pa oni, tudi oni je malo sumljiv. Tisti, ki niso imeli pojma, kdo je dotična oseba, so imeli nemalo idej o identiteti nekoga, ki mu je uspelo priti v osrednja poročila. Oni, ki so vedeli, kdo se skriva za zgodbo, so vsaj nekaj časa molčali. Iz obzirnosti do posredno vpletenih ali da se ne bi izdali, da so z njim poslovno sodelovali.

So pa padale tudi kritike krepostnih staršev, prepričanih, da se njim kaj takšnega ne more zgoditi. Obsodbe in zgražanja so deževale po dolgem in po čez. Kje pa so bili starši? Niso vedeli? Bolj trdo bi ga morali držati! To se zgodi, če ni prave vzgoje. Vseh privoščljivih opazk sploh ne bom omenjala, jim pa je praviloma sledilo vsem znano prepričanje: naš pa ni tak.

Naš ni tak … Slaba, kaj slaba, nevarna tolažba. Kajti domala noben otrok in noben mladostnik ni v družbi staršev tak, kot je tedaj, ko mu ti pokažejo hrbet. Angelček se včasih hitro spremeni v vražička. Je že tako, da se vsak rad spogleduje s prepovedanim in preizkuša meje. To preizkušanje lahko v trenutku pripelje do neljubih posledic.

Vzgoja, da. Zgled, da. Pogovori, da. Opozorila, vse to. A dejstvo je, da veliko vlogo pri tem igrajo stvari, na katere starši nimajo vpliva. Je značaj, je družba, je priložnost, je veliko skušnjav, ob katerih se hitro pozabi vse, kar nekdo sliši in vidi doma.

Prav zabavam se včasih, ko prebiram razne forume, katerih namen je izmenjava informaciji in izkušenj med starši. Mamica v stiski denimo zastavi vprašanje, kako postopati tedaj, ko pri vzgoji naleti na oviro. Ko nekdaj priden otročiček postane uporni najstnik, ko ne ve več, kaj ji je storiti. In nanjo se vsuje plaz kritik.

Kako nesposobna da je. Kako si je sama kriva, da je tako. Kako bi morala ravnati čisto drugače, najprej vzgojiti sebe in otrok bi jo posnemal pa še in še. Ne morem verjeti, da so lahko nekateri tako nesramni in kako hitro jim zrastejo grebeni ob stiski drugih. Prav tako kot tudi ne, kako jim v svoji veri vase ni jasno, da bi bilo veliko bolje, če bi bili, v kolikor ne morejo, ne znajo ali nimajo namena pomagati, tiho.

Največkrat tisti, ki pojma nimajo, kaj vse jih še čaka. Ker so njihovi otročički še majhni, ubogljivi in poslušni. Ali jih sploh še nimajo ter opremljeni s teoretičnim znanjem ne razmišljajo o tem, da se kolo lahko zelo hitro in ne glede na vse, obrne. Še zdaleč ne trdim, da se to vsakič zgodi, trdim pa, da nikjer ni stoodstotnega zagotovila, da se ne bo. Lahko se je tudi že, pa se o tem nič ne ve. Ali noče vedeti. Kajti vedno je lažje obsojati druge, kot priznati svoje težave.

Neee, oni pa že ne. Oni delajo vse prav. Njim otrok vse pove in zaupa. Da bi kdaj pristal na stran poti … To je nemogoče. Da bi kdaj pil, kadil, poskušal drogo. Kje pa!

"Ni pravila, pri nas so mladostniki in odrasli iz čisto vse populacije. Iz trdnih in stabilnih družin, iz družin, kjer so bili izpolnjeni praktično vsi pogoji za to, da ne bi šlo nič narobe in iz takih, kjer je šlo domala vse narobe. Ter iz tistih nekje vmes. So statistike, a pri statistikah so vselej tudi odstopanja," vse mame, ki imamo doma najstnike, večkrat opozarja prijateljica, zaposlena na Centru za odvajanje od prepovedanih drog. In kar pove naprej, požene strah v kosti:

"Na trgu je vse mogoče. Razvoj na tem področju je tako hiter, da ga testi, ki so nam na voljo, ne dohajajo. Za majhen denar lahko vsak pobegne v svet omame, kar včasih pusti trajne posledice.  Droga je povsod … Zato ne bodite naivne, ne verjemite slepo tistemu, kar slišite in ne bodite prepričane, da ste zatrdno vsadile visoko moralo ter sposobnost ločevati prav od narobe. Če se vam samo zazdi, da nekoga zanaša v napačno smer, se raje prepričajte, da vaš res ni tak ter pravočasno ukrepajte."

Opojne substance so že od nekdaj nujno zlo. A če je bila tedaj, ko sem meje preizkušala sama, največji bav bav marihuana, s katero se nisva najbolje ujeli, je v času, ko odraščajo moji otroci, ta rastlinica skoraj milost v primerjavi z vsem drugim, kar je zlahka dostopno. Zadeve so se razpasle čez vse meje.

Na internetu lahko najdemo recept za nekaj, kar hitro zadene, vrtički sredi gozda pa so prej pravilo kot izjema. Kar je pri tem najbolj žalostno je, da jih pogosto okopavajo, zalivajo in obirajo odrasli. Starši. Ki imajo doma otroke. Najstnike. Ne razumem tega. Ne razumem, kako se lahko spustijo tako nizko, da jim je to dodaten zaslužek. In še manj to, da se ne zavedajo, da so nekomu za zgled.

Sem zato slab starš, ki ne razume, terorizira in jemlje pravico do zasebnosti?

Vedno je bil moj največji strah, da bi katerega od mojih otrok vase posrkal svet omame. Kajti vem, da bi bilo, preden bi jaz opazila, kam drvi, lahko že prepozno. Preventiva glede tega je bila zato od nekdaj ena od glavnih prioritet. A se vsake toliko še vedno prepričam, da niso taki. So možnosti.

Sem zato slab starš, ki ne razume, terorizira in jemlje pravico do zasebnosti? V očeh tistih, ki sveto verjamejo, da so mladostniki odprta knjiga, kjer je z odebeljenim tekstom napisano vse, kar je res pomembno, zagotovo. Sama menim, da je bolje preprečiti, kot zdraviti. In od tega ne odstopam.

Tudi zato ne, ker je družba presneto strpna do takšnih in drugačnih opojev. Zgrozim se, ko včasih berem in poslušam, kako strpni so nekateri do njih. Kako zatrdno so prepričani, da zadeva, ki zraste v naravi, ni ne škodljiva in ne nevarna in da so tisti, ki imajo do nje zadržke, zaplankani ter nepodučeni.

Priznam, poznam kar nekaj takšnih, ki so v mlajših letih redno konzumirali zeleni opoj in ne, niso vsi zašli. Nekateri so kljub temu uspešno končali šolanje, se pridno zaposlili in imajo družine. Večina, bi lahko rekla, a ne vsi. Nekaterim se ni srečno izšlo. Je za to kriva trava? Ne vem. Sem pa prepričana, da je niso kadili zato, ker naj bi jim pomagala lajšati katero od težav z zdravjem in tudi, da je pripomogla k temu, da se je zgodilo, kar se je.

Če med zagovorniki dišeče rastlinice to povem naglas, dobim takoj nazaj povratni strel: kaj pa alkohol, a opijanje je v redu?

Ni. To, da obsojam drogo, ne pomeni, da zagovarjam alkohol. V bistvu smo hinavski, ja. Kot družba. Kajti do rujne kapljice smo čisto preveč strpni. Nemalokrat slišim starše 15 ali še manj letnikov: Nič hudega, če se ga kdaj napije, samo da se ne zakaja. Resno?!? Zakaj je prvo boljše od drugega? Samo zato, ker je eno dovoljeno in drugo ni? Konec koncev naj tudi alkohol mladoletnikom ne bi bil dostopen.

A če ga ne morejo kupiti v trgovini, ga velikokrat lahko dobijo kar doma. Od staršev, ki so sveto prepričani in srečni, da njihov pa ni in nikoli ne bo tak.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: »Učiteljica, jaz bom itak youtuber« (Piše: Petra Cerar)

Morda vas zanima tudi: Vsevedni starši ali zakaj ni dobro vedeti preveč (piše: Mateja)