Podivjane cene, zdrava hrana in kaj (če sploh kaj) bomo jedli (Piše: Mateja Florjančič)

Ob hitrem preletu opisa nalog in poslanstva vladnega strateškega sveta za prehrano, ki je ob ustanovitvi dvignil nemalo prahu in bil deležen očitkov, da zagovarja način prehranjevanja, ki večini pač ni po godu, je treba priznati, da je na papirju zadeva videti super.

Strokovnjaki, zbrani z različnih področjih naj bi, kot piše na spletni strani vlade, pripravili predloge in ukrepe za cenovno dostopno, varno in kakovostno hrano, ki bo čim manj škodljivo vplivala na zdravje ljudi, okolje ter podnebje.

Vse lepo in prav. Vse lepo in prav tudi z vidika, da nima nihče nikomur namena vsiljevati določenega načina prehranjevanja, svet bo podajal zgolj priporočila. No, tu je prva težava.

Prepričana sem, da bodo jedilniki javnih ustanov deležni razumnih ali nerazumnih sprememb, ki bodo na kožo pisane tudi kateremu od kandidatov za javna naročila, ki nekoga iz novonastalega telesa pozna, kar pa zadeva širše družbe, so nas izkušnje ne tako dolgo nazaj naučile, kako pri nas delujejo priporočila:

ali se nam zanje fučka ali pa jim na vse pretege nasprotujemo. Samo zato, ker nam pa že ne bo nihče govoril, da moramo, denimo, jesti manj mesa!!

Osnovna ideja je vsekakor premik v pravo stran. Kajti moje skromno mnenje je, da bi se kot človeštvo morali truditi, kako čim manj porabiti, ne pa, kako čim več pridobiti.

Torej: namesto več cest, manj avtomobilov. Namesto več deponij, manj potrošnje in s tem manj odpadkov. Namesto več elektrike, manj vsemogočih električnih pripomočkov, za katere se je že stokrat izkazalo, da povsem dobro delujejo tudi brez napajanja iz vtičnice.

Na tej točki mi pridejo na misel električni skiroji in kolesa. Pa ogromni električni avtomobili.

Če že morajo biti, naj bodo v vsaj neke razumne velikosti, čeprav bi zato morali nekateri svoj majhen ego hraniti drugače, ne z ogromnimi in težkimi mašinami, ki jih je opaziti na cestah ali v reklamah ponudnikov jeklenih konjičkovi in ki za premagovanje razdalj porabijo velikosti primerno količino energije.

A pri filozofiji porabiti manj, kaj hitro trčimo ob največjo oviro, ki jo postavlja sodobni razvajeni človek: porabiti manj pomeni znižati standarde in se tudi čemu odpovedati. Na tej točki pa se zalomi, kajti takoj, ko je komu vzeto kakšno, še tako banalno in nepotrebno udobje, začnemo tuliti o svojih pravicah.

V kolikšni meri smo se posamezniki pripravljeni odpovedati svojemu ugodju v korist širše skupnosti, se je še ne tako dolgo nazaj tudi lepo pokazalo.

Še en nazoren prikaz človeške egocentričnosti je bilo nedavno srečanje velikih v Davosu. Lepo je podajati teoretične floskule o varovanju planeta in se hkrati delati, da se tistih, ki ga najbolj bremenijo, v praksi to ne tiče.

A je že tako, da bi se v prid trajnostnega razvoja in bivanja največjim bonitetam morali odreči tisti, ki imajo največ.

Ženska, ki nekje v Afriki na glavi iz izvira v glinasto hišo nosi vodo, ne pušča kaj dosti ogljičnega odtisa, kajne. In ona tudi nima prav veliko, čemur bi se odpovedala. Morda kozi, ki družino napaja z mlekom in jo, ko temu odsluži, nahrani z mesom ….

Prav okoli tega se je ob razglasitvi ustanovitve prej omenjenega sveta odprlo nemalo debat. Kdo je v njih agresivnejši, tisti, ki so za mesno ali oni, ki so za brezmesno hrano, lahko hitro presodi vsak, sama zagovarjam filozofijo, da skrajnosti nikoli niso dobre in se mi zdijo vsi ekscesi nesmiselni.

Strinjam se, da je masovna vzreja živali breme za okolje, da je pretiravanje z mesom škodljivo zdravju in da nekateri pri tem res nimajo nobene prave mere, a strinjam se tudi, da vegetarijanstvo in veganstvo nista čarobni palički za vse težave, ki nas kot človeštvo pestijo.

Zlasti se mi zdi, pa recimo temu neetično hvalisanje, kako celo psi in mačke zagovornikov rastlinske prehrane povsem dobro živijo kot kosmatinci, ki ne jedo mesa. Vsiljevati nekomu svoj način življenja, ki je v popolnem nasprotju z njegovo naravo, je mučenje.

Marsikdo se s tem ne bo strinjal, vendar sem prepričana, da bi vsak Fifi z veseljem z dlake potrgal špangice, slekel kostim za noč čarovnic ali pusta in šel namesto, da bi sedel pred torto za rojstni dan, vsak dan na en dober sprehod dlje od vogala, do katerega opravi vse biološke potrebe.

In se prehranjeval tako, kot mu je v gene vsadila mati narava in kot narekujejo njegove zdravje ter potrebe.

Ko smo že pri zdravju prijazni hrani, ne morem mimo, zadnje čase prav tako pogosto omenjenih študentskih bonov in obrokov, ki jih zanje dobijo tisti, ki so do njih upravičeni.

V mojih študentskih časih smo po bone za hrano hodili na K4. Od 20-ih na mesec, kolikor smo jih lahko največ kupili, smo jih le pet smeli nameniti restavracijam s hitro prehrano, čeprav ponudba teh v prestolnici tedaj še zdaleč ni bila tako pestra, kot je dandanes.

Ostali so bili namenjeni obrokom, največkrat v študentskih menzah, kjer si, če res nisi bil razvajen do amena, dobil dostojno kosilo z juho, glavno jedjo in solato.

Prav za te menze, najbolj sta mi ostali v spominu tista v Rožni in ona na pedagoški za Bežigradom, so bili boni tudi najugodnejši.

Dandanes mi hčerki pripovedujeta, da temu ni več tako. Nihče te ne vpraša, kjer boš bone porabil prav tako je le malo lokalov, kjer za ponudbo s študentskega menija ni treba doplačati.

Prej omenjene menze z vidika cene po novem nič ne odstopajo od elitnih ponudnikov, ki smo jih mi obiskovali samo za posebne priložnosti. Zgrozim se, ko mi razlagata, da brez doplačila dobiš le še kakšen toast. Ja, tista s kosom pice in jabolkom ni iz trte zvita. Žal.

Kje se je stvar izrodila, ne vem. Morda bo zadeve na bolje zapeljal strateški svet za prehrano. Čeprav se mi bolj zdi, da so z njim nekateri dobili le fino službico in bodo zadeve še naprej narekovali tisti, ki znajo še tako dobronamerno zadevo spremeniti v način za zaslužek.

Je že tako, da se največkrat vse začne in konča pri denarju. In nekateri ga žal nimajo niti za živila, ki so, velikokrat zato, ker so tik pred iztekom roka v akciji, kaj šele za kakovostne in zdravju prijazne obroke.

"Kakšna kvalitetna hrana! Bio izdelkov sploh ne gledam," je zadnjič po televiziji razlagala gospa, ki ji potem, ko poplača vse stroške, za življenje ostane pičlih nekaj evrov, s katerimi mora nahraniti sebe in dva otroka.

Glede na to, kam so šle in kam še divjajo cene si upam napovedati, da bo takšnih in podobnih primerov vse več.

In ti ne bodo nikogar spraševali kaj, temveč se bodo primorani ukvarjati s tem, če sploh bodo jedli.

Preberite še: V mojem odporu do zime sem prepoznala svoje nasprotovanje nedelu (Piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas  zanima tudi: Jaz, kupončkar! Pa še vedno me kdaj peljejo na led (piše: Aleksandar Lukić)