Kaj nam pomaga obraz brez gub, če ne znamo najti smisla življenja (Piše: Mateja Florjančič)

Priznam, pošteno sem že sita raznoraznih vplivnic in vplivnežev, ki skupaj z enormno produkcijo resničnostnih šovov rastejo kot gobe po dežju in odvračajo pozornost od oseb, ki bi nam res morale biti za zgled.

Saj so med njimi tudi takšne (takšni), ki jim je res mar za širše dobro, a to so prej izjeme, kot pravilo. So pa tudi osebe, ki se največkrat sploh ne zavedajo tega, kako močno sporočilo podajajo s svojim načinom življenja.

Naj vam predstavim dve. In naj se jima najprej opravičim. Kajti če se bosta slučajno v tem zapisu prepoznali, jima to, da sem ju poimenovala vplivnici, najbrž ne bo všeč.

Prihajata namreč iz generacij, ko se je svet vrtel brez takšnih in drugačnih prodajalcev velikokrat namišljenih sanj in spretno trženih dobrin. In verjamem, da v njunem svetu beseda vplivnica večkrat kot pozitivne, sproži negativne asociacije.

Ali se z njimi sploh ne ukvarjata. Ker roko na srce, v veliko primerih niso nekakšna pomembna pridobitev družbe.

Pa vendar sta obe za vse, ki ju poznamo, lahko neznanski vir navdiha in motivacije. Njuni zgodbi, čeprav tako različni, prinašata izjemno močno in uporabno sporočilo: če se hoče, se zmore in s trudom je mogoče. To pa je vpliv, ki bi moral delovati na vse.

Njuni zgodbi, čeprav tako različni, prinašata izjemno močno in uporabno sporočilo: če se hoče, se zmore in s trudom je mogoče. 

Prva je žena, mama in babica. Rojena v moji domači vasi, poročena v sosednjo, izučena šivilja, sprva zaposlena v že davno propadli tekstilni tovarni.

Potem, ko so se jima z možem rodili otroci, je ostala doma in skrbela za družino ter kmetijo. Vila MU je pisalo nad vrati hleva in ta napis se je otrokom, ko nas je pot zanesla tam mimo, zdel vedno zelo zabaven.

Leta so tekla, otroci odraščali in ona je razmišljala širše. Pod domom sta z možem postavila rastlinjake. Najprej enega, nato še enega in širša ter daljna okolica je k njej hodila po rože. Kajti ne samo, da jih je tam gojila, znala je tudi svetovati.

Počitniško delo pri njej je bilo eno lepših, če ne najlepše, kar sem jih kot dijakinja opravljala. Nikoli ni bilo dolgočasno in zabavno je bilo presajati mlade rastlinice v vedno večje lončke, najboljša pa je bila pri njej malica. Na domačem kruhu namazana domača skuta s citronko.

Še sedaj se mi cedijo sline.

Kljub trdemu delu je znala negovati svojo nadarjenost in je pridno slikala na platno.

Direktive in vse bolj zapletena administracija jo je po letih gojenja rastlin pripeljala do tega, da je dejavnost opustila. A sanje se tu niso ustavile.

Slike na platno je nadgradila s čisto svojo tehniko, rastlinjake spremenila v atelje in sedaj tam ustvarja neverjetne umetnine iz naravno obarvanih peskov, ki jih nabira po naši deželici, dela razstavlja po celi Sloveniji in v tujini ter vodi delavnice.

Ne smem pozabiti omeniti še, da je svoje znanje nadgradila tudi s formalno izobrazbo in v letih, ko večina že razmišlja o pokoju, postala diplomirana slikarka.

Tisti, ki poznajo njena dela, morajo priznati, da jemljejo dih. Od portretov do grafik in podob iz krajine. Ona obvlada. In se nikoli ne pozabi zahvaliti vsem, ki so ji na poti, ki jo je prehodila, podpirali ter ji stali ob strani.

Vedno, ko pomislim na njo, si rečem, da je živ dokaz, da je človek sam sebi lahko največja ovira ali največja spodbuda pri doseganju ciljev in da bi morala biti marsikomu za zgled.

Človek je sam sebi lahko največja ovira ali največja spodbuda pri doseganju ciljev.

Povedano v sodobni terminologij: vplivnica, čeprav si ne predstavljam, da bi med ustvarjanjem s peskom s pretiranim navdušenjem v kamero telefona razlagala, kaj nastaja na platnu. Pa ona zagotovo tudi ne.

Druga je srečno samska. Najini poti sta se prekrižali pred nekaj meseci, najbrž prvič, zadnjič in nikoli več, a vseeno je srečanje ostalo globoko zapisano v spomin. Kajti tudi ona bi s svojim pogledom na svet, lahko bila (oziroma morala biti) vplivnica.

Njen dom je Trst in njena slovenščina v tržaškem narečju je zanimivim zgodbam in načrtom dala prav poseben čar.  

Po izobrazbi odvetnica z bogato kariero, ki jo je pred nekaj letu ustavila težka bolezen. Nato pa:

"Prodala sem, kar sem lahko, na kup vrgla prihranke in kupila zemljo na enem od Kanarskih otokov," pripoveduje in dodaja, da tam že raste hiša, ki bi bila, če vsega skupaj ne bi ustavil kovid, že dokončana. A dela sedaj potekajo dobro in prišel je tudi njen čas, da se poda novim dogodivščina nasproti.

Le še nekaj dni jo je takrat ločilo od dolgega potovanja. 15 dni ji bo vzelo, da bo z avtom in štirimi kužki je prepotovala Italijo, Francijo, Španijo, se na Gibraltarju vkrcala na ladjo, ki jo bo popeljala do novega doma.

Ne, pravnica ne bo več, ukvarjala se bo s tistim, kar ji prinaša največ veselja: z zdravilstvom.

Ja, človek za takšne odločitve res potrebuje jajca. Sploh, če ima 60 let. Prav na dan, ko sva se spoznali, je imela rojstni dan.

A, kot je dejala, življenje je prekratko, da bi zgolj jadikovali, krivili sistem, družbo ali okoliščine, iskali izgovore za ne storiti ničesar in si ne bi upali.

Zagotovo je v naši mali deželici še kar nekaj podobnih žensk in moških, katerih zgodbe bi nam morale biti v navdih in katerih dejanja imajo veliko več smisla kot vse, s čimer smo tako ali drugače vsak dan bombardirani z družabnih omrežij.

Kaj nam pomagajo večna mladost, zadnjice v obliki hruške, nepovešene dojke, obraz brez gub in napihnjene ustnice, če ne znamo najti pravega smisla življenja, če ne znamo prepoznati sanj, ki bi bile samo naše in ne vsiljene s strani ljudi, ki se skrivajo za raznoraznimi filtri?

Pred nami je novo leto.

Naj ob tej priložnosti iskreno voščim vsem našim bralkam in bralcem ter jim položim na srce: v letu 2023 sanjajte in uresničujte svoje sanje, majhne ali velike, zgledujte se po ljudeh, ki si to upajo. Z velikimi ali majhnimi koraki, pa čeprav se ne skušajo prikazati kot super pomembni in vplivni.

Preberite še: Umazane igre sodobnih kraljev in kraljic (piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Kdo je ubil princeso Diano? (Piše: Mateja Florjančič)