Kako ravnati, če vas mama nenehno kritizira in kaj se v resnici skriva za njeno kritiko

Vzpostavljanje zdravih meja s starši, ko si že odrasla oseba, je ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredite za vaše duševno zdravje. Vašim staršem ni treba ocenjevati vaše partnerske zveze, telesne teže, poklicne poti, vzgoje otrok ali katerega koli drugega dela vašega odraslega življenja.

Toda pri mnogih ljudeh se vmešavanje staršev v njihovo življenje nadaljuje tudi v odrasli dobi, kljub prizadevanjem, da bi se od staršev oddaljili.

Kurt Smith, terapevt iz Rosevilla v Kaliforniji, pravi, da mu klienti pogosto pripovedujejo o prijaznih pogovorih s starši, ki počasi preidejo v kritike: »To bi moral storiti namesto tega.« »To ne bo nikoli delovalo.« »Si prepričana, da si s pravo osebo?« »Mislim, da bi morala svoje otroke vzgajati drugače.«

Zakaj imajo nekateri starši občutek, da lahko ocenjujejo skoraj vse vidike življenja svojih odraslih otrok?

»Mislim, da mnogi starši trpijo zaradi občutkov nepomembnosti in neuporabnosti ter posledično dajejo nezaželene nasvete in navodila, da bi ostali pomembni za svoje otroke in družino,« pojasnjuje Smith. »Morda so trdno prepričani, da njihove lastne izkušnje pomenijo, da resnično vedo, kaj je najboljše za njihove otroke.«

Kritiziranje staršev in prekoračitev meja sta lahko dobronamerna (čeprav zagotovo ne vedno), vendar se pogosteje takšni komentarji izkažejo za razdiralne in škodljive za odnose z otroki.

Kako naj torej vljudno poveš svojim staršem, naj prenehajo z nepotrebnim kritiziranjem, da ne bo trpel vaš odnos z njimi?

Smith in drugi terapevti predlagajo naslednje:

Razmislite, kakšne so vaše meje, preden stopite v stik s starši.

Kaj najraje delite s starši in kaj bi raje zamolčali? Pred naslednjim pogovorom z njimi razmislite o tem vprašanju in nato postavite meje.

Postavljanje meja zahteva tri korake, pravi Sarah Joy Park, psihologinja iz San Luis Obispa v Kaliforniji.

»Najprej bodite zelo natančni glede tega, kaj bi radi, in jasno povejte, kakšne bodo posledice, če se meja prekorači,« svetuje Parkova. »Morda svoji mami rečete: Tvoji komentarji o moji teži so žaljivi. Če boš še naprej komentirala mojo težo, ne želim nadaljevati tega pogovora.«

Drugič, bodite dosledni pri ohranjanju meja. Parkova pravi, da je običajno, da se ljudje na začetku slabo odzovejo na novo postavljene meje, a če ostanete dosledni, se bo večina ljudi prilagodila.

Tretjič, svetuje vam, da »sprejmete dejstvo, da se bodo ljudje sami odločili, kako se bodo odzvali na mejo.« Z drugimi besedami: na žalost ne morete izbrati, kako se bodo vaši starši odzvali na vaša nova pravila. Če nikakor ne bodo mogli ali hoteli upoštevati vaših meja, boste najbrž morali razmisliti o vašem odnosu z njimi – ste pripravljeni popustiti ali pa celo prekiniti odnos s starši.

Povejte svojim staršem, zakaj ste sprejeli določene odločitve.

Mnogi starši se prepirajo s svojimi odraslimi otroci glede življenjskih odločitev, ker so globoko v sebi preprosto zaskrbljeni glede življenja svojih otrok. Če je obravnavana tema nekaj, o čemer ste se pripravljeni pogovoriti s svojimi starši, jim pojasnite, zakaj ste se tako odločili: »Odločil sem se za znižanje plače v novem podjetju in skrajšan delovni čas, ker želim preživeti več časa s svojimi otroci.« Morda jim bo to zadostovalo, da ne dvomijo v vašo odločitev, oziroma, je vsaj ne kritizirajo.

»Povabite jih v svoj svet, da vas bodo bolje razumeli,« pravi Parkova. »Ko razumejo, da sprejemate premišljene odločitve, je manj verjetno, da vas bodo kritizirali.«

Ko ponudite svojo razlago, vztrajajte pri tem. Potrudite se, da pogovor usmerite stran od prepira ali razprave o tem, ali je bila vaša izbira najboljša izbira. »Pomagajte svojim staršem razumeti, da lahko kot odrasla oseba poskrbiš sam zase in začrtaš svojo pot.«

Ko vas kritizirajo, jim raje povejte, kaj potrebujete.

Kadar vam mama postreže s še eno vsiljivo pripombo o vašem osebnem življenju, jo uporabite kot iztočnico, da ji poveste, kaj potrebujete. Tako je ravnala Ana.

»Mama mi je ob vsakem obisku očitala, da imam nepospravljeno stanovanje in da bi lahko zvečer, ko spravim otroke spat, pospravljala, zato sem ji po tem, ko sem bila naveličana njenih kritik in sem zbrala dovolj poguma, rekla: 'Zakaj me neprestano kritiziraš, če sploh ne veš, kako živim in ne veš, da zvečer pogosto delam za službo? Varstva za otroka pa nimava z možem. Zelo bi bila hvaležna, če bi mi kdaj pomagala.' Očitno je opazila, da me njeno neprestano obsojanje spravlja v stisko, saj se je opravičila. Že naslednji dan pa mi je ponudila, da bo kdaj popazila na moje otroke in da mi lahko pomaga tudi pri pospravljanju, kar je bilo veliko olajšanje.«

Prosite torej za tisto, kar potrebujete – moralno podporo, priznanje za dobro opravljeno delo, kompliment za vaš videz, varstvo otrok – in morda boste to dobili.

Zahvalite se staršem za pomoč.

Ena od dobrih taktik odvračanja od kritiziranja, je po Smithu ta, da se staršem zahvalite, ker so vas tako dobro vzgojili. Pohvaliti jih, je morda zadnja stvar, ki bi jo želeli storiti, potem ko vas kritizirajo, vendar je ta pohvala nekoliko samovšečna: s tem jim namreč pripišete zasluge, da so vas naučili sprejemati lastne odločitve (in se učiti iz morebitnih napak), zato jim povejte, da se lahko sprostijo in vam pustijo, da živite tako, kot mislite, da je prav.

»Starši se na splošno želijo počutiti, kot da so bili uspešni pri vzgoji svojih otrok. Želijo vedeti, da so bili dobri starši,« pojasnjuje Smith. »Eno od meril tega je, da njihovi otroci postanejo neodvisni ter sposobni sprejemati dobre odločitve. Opomnite jih, da so že vse to storili.«

Opomnite se, da sodba staršev pove več o njih kot o vas.

Neupravičena kritika je pogosto odraz tega, kakšen odnos ima nekdo do sebe, ne pa odraz vas ali vaše vrednosti. To velja tudi za obsojajoče starše, pravi zakonski in družinski terapevt Sean Davis.

»Njihove želje in načrti za vaše življenje verjetno delno izhajajo iz njihove negotovosti in neizživetega življenja, a reševanje tega je njihova odgovornost, ne vaša,« pravi. »Dokler je to vaša odgovornost in živite v skladu s pričakovanji vaših staršev, odlašate s svojim pristnim življenjem.«

Zapomnite si, da je pogled vaših staršev samo eno mnenje, le ena od mnogih smeri, v katere boste vodili svoje življenje. Samo zato, ker želijo nekaj za vas, še ne pomeni, da je to prava poteza.

»Ni vam treba žrtvovati svojih standardov ali preferenc samo zato, da bi si pridobili odobravanje staršev,« pravi Davis.

Če se počutite radodarni – ali, kar je še pomembneje, želite zmanjšati zamero, ki jo morda čutite do svojih staršev – poskusite razumeti nekaj globljih razlogov, zakaj so spodbujali to, kar so spodbujali, svetuje Smith. Morda so si vedno želeli slediti določeni karierni poti in vam jo zato vsiljujejo. Ali pa morda samo želijo čutiti, da je njihovo mnenje vredno spoštovanja.

»Mnogi starši odraslih otrok se preprosto želijo počutiti koristne. Nihče se ne želi počutiti nepomembnega in nepotrebnega,« pravi Smith. »Poskusite pomisliti, kako bi se počutili vi, ko bi bili v njihovih letih, in kaj jim pomeni, da so še vedno slišani in spoštovani.«

Če boste sočutni do njih, se boste verjetno bolj razumevajoče odzvali, ko se boste naslednjič sprli z njimi. Kljub temu pa bi morali tudi starši biti v odnosu z vami bolj sočutni.

Sočutje je veliko pripomoglo k temu, da je Tanja vzpostavila boljši odnos s svojo mamo. »Več let sva bili na bojni nogi, ker jo je motilo vse na meni. Ni ji bilo všeč, kako se oblačim, da sem študirala v tujini, da sem sledila svojim sanjam na poklicni poti, da sem samska in da nimam otrok. Nato sem jo nekega dne povabila na delavnico, kjer je bil poudarek na ustvarjanju harmoničnih odnosov. Presenetilo me je, da je pristala, saj je sicer takšne stvari ne zanimajo. Tisti dogodek naju je povezal. Po njem sva se prvič po več letih iskreno pogovorili. Vprašala sem jo, zakaj obsoja vse, kar počnem, in ji povedala, da me to zelo prizadene. Bila je presenečena, da njene komentarje tako doživljam, zato mi je priznala, da tega ne počne namerno, ampak ker mi želi najboljše.

Toda nisva se ustavili pri tem, ampak sem hotela izvedeti še več. Zato sem jo vprašala, zakaj misli, da mi mora ves čas dajati nasvete, četudi so dobronamerni. In takrat se je nekaj premaknilo v njej, saj mi je povedala, da jo je strah, da bi sprejemala napačne odločitve, da bom ostala sama in da jo skrbi, kaj bo z mano, ko bo ona umrla. Takrat v svoji mami nisem več videla nekoga, ki me želi ves čas kritizirati, ampak prestrašeno žensko, ki še vedno dvomi vase, v to, kako me je vzgojila, obenem pa ne razume sodobnega načina življenja, kjer ni varnosti. Ugotovila sem, da sva stali na nasprotnih bregovih, ker se nisva nikdar iskreno pogovorili o tem, zakaj se vmešava v moje življenje. Odkar jo razumem, imava precej boljši odnos. Spoštujeva se, čeprav imava različna mnenja.«

Prirejeno po Huffpost.com

Preberite še: Otroci ne potrebujejo popolne mame, ampak takšno!

Morda vas zanima tudi: Kaj si izkušena pediatrinja želi, da bi vedela vsaka mama