Zdaj smo vsi spoznali, da mora šola spodbujati mišljenje izven šolskega obzidja

Vaš otrok v dopoldanskem času non-stop nekaj meri, izdeluje, opazuje, išče ideje, raziskuje, bere, ustvarja – ali le zdolgočaseno sedi za učbenikom, e-knjigo, išče vašo pomoč in čaka, da minejo ure, uradno rezervirane za šolske obveznosti?

Preden izgubite vse živce in začnete kar na lastno pest iskati cepivo proti korona virusu, globoko vdihnite in na zadevo poglejte z drugega zornega kota. Z nekaj spretnimi domislicami je tudi najbolj zoprno šolsko snov moč otroku vsaj malo približati in narediti bolj življenjsko, saj učenje na srečo ni zreducirano zgolj na formalno šolsko pridobivanje znanj in spretnosti. Hkrati boste spoznali, da se vaš otrok dnevno uči veliko več, kot ste sprva mislile.

Nikdar ne bom pozabila, kako sem se še kot učenka in dijakinja spraševala o smiselnosti učenja te in one snovi. V dneh, ko smo bili pubertetniško kul in uporniški, smo kdaj v razredu tudi družno protestirali in jezili profesorje z izjavami v stilu, češ kaj nam bo to. Bumerang se je kaj hitro vrnil – in to kar takoj na začetku pedagoške kariere. Opomnil me je, naj bodo učne ure zasnovane tako, da bodo učenci v njih vedno videli vsaj malo povezave z realnim življenjem izven učilnice. To ni bil vedno lahek zalogaj, si pa kljub trenutni odsotnosti iz strogo pedagoških vod predstavljam, da trenutna oblika izobraževanja morda ponuja celo nekoliko več možnosti za to.

Ob preizkušanju receptov ali splošni pomoči v gospodinjstvu so staršem še dodatno kodrali živce s pretvarjanjem merskih enot – kilograme v dekagrame in grame.

Doma imam učitelja matematike, zato imam privilegij spremljanja načrtovanja pouka na daljavo že kar lep čas. Čas, ko se je dalo lepše kot kadarkoli pokazati uporabno in praktično vrednost matematičnih dejstev, formul in enot. Da matematika ni zgolj reševanje nalog iz učbenika ali delovnega zvezka, ampak je na tak ali drugačen način del vsakdanjega življenja, se je dalo še toliko lepše prikazati izven učilnice. Prav predstavljam si učence, ko so razmišljali, opazovali svojo posteljo in sebe v njej, ko so morali najti odgovor na naslednje vprašanje: Košarkar je visok 2, 1 metra, njegova postelja pa je dolga le 1,9 metra. Kako naj se uleže vanjo, da mu noge ne bodo štrlele preko roba in bo lahko udobno spal? Odgovor je seveda, naj se uleže po diagonali, saj je ta daljša od stranic. Koliko daljša? Kako dolga točno? No, to pa se izračuna s pomočjo Pitagorovega izreka …

Tudi obsege in površine likov so izračunali z merjenjem domačih predmetov – miz, vrat, oken in še kaj. Ob preizkušanju receptov ali splošni pomoči v gospodinjstvu so staršem še dodatno kodrali živce s pretvarjanjem merskih enot – kilograme v dekagrame in grame. Iznajdljivi starši so svoje mlade navdušence vključili tudi v načrtovanje obrokov, sestavljanje nakupovalnega seznama živil in oceno stroškov, kar sodi že na področje praktičnega pouka predmeta gospodinjstva in nenazadnje k učenju pomembnih življenjskih spretnosti, kot je načrtovanje izdatkov in prihodkov. Da sploh ne omenjamo spremljanja vremenske napovedi, načrtovanja sprehodov po gozdnih učnih poteh, izvajanja preprostih kemijskih in fizikalnih poskusov, iskanja skritega zaklada in orientacije – vse to vsebuje skupek različnih disciplin in šolskih predmetov.

Življenjskega pomena je tudi logično sklepanje; lahko ga razvijamo z veliko vsakodnevnimi aktivnostmi, ki se brez težav uvrščajo v kategorijo učenja. Sestavljanke, ustvarjanje skulptur in mest z lego kockami, kartanje in cela vrsta namiznih družabnih iger sta svetu kar spotoma najverjetneje prinesla veliko več iskrivih domislic, poslovnih idej in nenavadnih rešitev, kot sam pouk v šolskih klopeh. Ustvarjalnost spodbujajo tudi obvezni in neobvezni projekti izdelave skic, načrtov, maket, pa tudi slikanje, recikliranje, barvanje in risanje. Vse te aktivnosti lahko povežemo z aktualnimi ali preteklimi dogodki, pravljico, novelo, legendo, romanom ali pesmijo v celosten projekt, ki se zaokroži s predstavitvijo.

Ravno predstavitve pred publiko so nekaj, česar se otroci s takimi in drugačnimi igrivimi vsakodnevnimi aktivnostmi lahko začnejo učiti v varnem zavetju doma, pa naj gre za obnovo najljubše pravljice, risanke, dogodka, opis dneva ali najljubše igrače. Da mora imeti vsaka pripoved rep in glavo, bodo kar hitro spoznali, saj bodo sicer takoj izgubili še tako zvesto poslušalstvo. Jezikovne spretnosti pa poleg tradicionalnega branja razvija tudi poslušanje zvočnih knjig in podcastov, s katerimi si v obdobju bolj ali manj obsežne socialne izolacije krajšamo čas prav vsi.

V slabih dveh mesecih so učenci in dijaki, pa tudi starši dodobra izkusili ves blišč, a hkrati tudi bedo izobraževanja na daljavo. Spoznali so nenadomestljivi pomen socialnega stika v šoli, druženja, razredne skupnosti, vloge razrednika, razlage v živo – da ne omenjamo tekanja po neskončno dolgih šolskih hodnikih in preskakovanja vrste v jedilnici. Vsi skupaj pa smo tudi še enkrat več spoznali, da je šola več od predpisanih standardov znanja in učnih ciljev in mora spodbujati mišljenje izven učilnic in šolskega obzidja. Šola je predvsem učenje za življenje.

Priporočamo vam: Žiga X. Gombač: Številni moje želje niso jemali resno

Preberite še: Vsak od nas se oklepa nečesa, kar mu ne služi (Piše Manca Čampa Pavlin)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Izgubljam všečke in oglede, ker težim